Zimske muhe so primer nove, izvirne filmske govorice, v kateri pripovedovanje z manjkajočimi deli v zgodbi ponudi presenetljivo sveže doživetje likov, njihovih medsebojnih razmerij in upodobljenega hladnega zimskega sveta z otoki svetlobe. Foto: LIFFe
Zimske muhe so primer nove, izvirne filmske govorice, v kateri pripovedovanje z manjkajočimi deli v zgodbi ponudi presenetljivo sveže doživetje likov, njihovih medsebojnih razmerij in upodobljenega hladnega zimskega sveta z otoki svetlobe. Foto: LIFFe

Omerzu vse svoje moči usmerja v filmsko pripovedovanje kot tako, pripovedovanje torej, ki ga noben drug medij, ne literatura ne gledališče, ne more oživiti tako polno in učinkovito kot film.

Slovenski režiser Olmo Omerzu je nagrado za režijo koprodukcijskega filma Zimske muhe, ki jo je prejel na 53. filmskem festivalu v Karlovih Varih, označil za "lepo popotnico, ki bo pospremila film v kinematografe". Foto: EPA

Ravno 10 let mineva od njegovega prvega daljšega filma Drugo dejanje, tankočutne zgodbe nekega mladega para in njunega potovanja na konec poti, s katerim je še kot študent praškega FAMU-ja navdušil tako pri nas kot na Češkem. Glede na mladost njegovih osrednjih likov tako v Drugem dejanju, Mladi noči kot tudi Družinskem filmu in Zimskih muhah se zdi, da je povezovalni člen njegovega ustvarjanja pripovedovanje skozi mlade oči, ki običajno resni pripovedi, drami, vdihne prvine presenetljivega in komičnega.

Zato ne preseneča, da si je tokrat izbral avtohtono filmski žanr, t. i. "film ceste", ki ga s svojo brezciljno vožnjo z avtomobilom po Češki naseljujeta dvanajstletni Heduš in štirinajstletni Mara, najverjetneje na begu pred družinskimi, mladostniškimi težavami in v iskanju novih doživetij, pa naj bodo ta kakršna koli že. Omerzujev način pripovedovanja, tu je treba omeniti tudi scenarista Petra Pýcho, je morda najizvirnejši doslej, zgodbo pripoveduje Mara, potem ko ga daleč stran od njegovega doma, na drugem koncu države, ustavijo policisti in zaslišujejo o njegovem prekršku, kakor lahko z nekimi drugimi, starejšimi očmi strnjeno poimenujemo njegovo in Heduševo zgodbo.

V pripovedi se tako mešajo resnični in namišljeni dogodki njunega potovanja in prav prek teh otroških laži ali prepleta resnice in izmišljenega, natančneje kot iz najnazornejšega neposrednega prikaza ali opisa spoznavamo pravo, v osnovi dobrosrčno naravo obeh protagonistov, ki kljub svojim pobalinskim vzgibom, sploh Mara, marsikdaj delujeta zrelejša od vseh resnih odraslih v filmu. Trk dveh generacij, preplet resnice in laži ter sama nenavadna situacija vsak lik posebej razkrivajo v njegovem malem, polnem ali praznem življenju, prav mešanje nasprotij pa filmu podeli še dodatno, poetično prvino, ki se včasih izrazi bolj drugič manj očitno.

Zimske muhe so primer nove, izvirne filmske govorice, v kateri pripovedovanje z manjkajočimi deli v zgodbi ponudi presenetljivo sveže doživetje likov, njihovih medsebojnih razmerij in upodobljenega hladnega zimskega sveta z otoki svetlobe. Gledalcu omogoči svobodo, da z ravno prav vidnimi namigi sam začne in konča zgodbo pred začetkom in po koncu filma, hkrati pa s tem, kar vidimo v času njegovega trajanja, gledalca hkrati prevzame in gane – ne z nizanjem tragičnih ali dramskih prizorov, ampak s prikazom na videz drobnih mladostniških zadreg, bolečin, potreb, hrepenenj, sanj in z vrsto duhovitih dialogov. Vse to Omerzu in Pýcha pregneteta v celovito podobo nekega življenja, ki je sicer grenko, vendar v še tako trdi zimi, kot jo preživljata Zimski muhi, Mara in Heduš, osvetljeno z žarkom upanja in človeške topline. Film o elementarnih vprašanjih nevsakdanjih vsakdanjih življenj.

Omerzu vse svoje moči usmerja v filmsko pripovedovanje kot tako, pripovedovanje torej, ki ga noben drug medij, ne literatura ne gledališče, ne more oživiti tako polno in učinkovito kot film.