Foto: emka

Take so tudi študije in razmisleki v zbirki Poezija in smrt pesnikovo sta življenje, ki združuje raznolike pristope in poglede, predvsem na temo smrti pri različnih avtorjih in avtoricah.
Zbornik znanstvenih študij in poetoloških esejev v uredništvu Neže Zajc tako prinaša znanstvene razprave in razmisleke o poeziji na temo smrti in je razdeljen na dva dela, prvi del ima naslov Poezija in Smrt, drugi pa Poezija kot (pesnikovo) življenje. Kako ubesediti smrt in odnos do nje, pri tem pa delo toliko literarizirati, da ni patetično in postane kanonizirano, ni lahka naloga, hkrati pa sta oteženi tudi interpretacija in znanstvena analiza.

Najpogostejši izrazi so poezija, smrt, bog (pisani tudi z veliko začetnico), življenje in njegov smisel, pesnik, ontologija, transcendenca, eshatologija, presežnost. Skratka, vse skupaj predstavlja občutljivo temo, o kateri ni lahko pisati. A razprave so razen prve, ki analizira psalm 22 in je preveč subjektivna, dovolj predelane in prinašajo zanimive vpoglede.

Razprave tako analizirajo predvsem dela Franceta Prešerna, Ane Ahmatove, Williama Butlerja Yeatsa, Maksima Gorkega, Gregorja Strniše, Giacoma Leopardija, Aleksandra Sergejeviča Puškina in Vladimirja Memona, ki avtorja oziroma avtorico enačijo z lirskim subjektom; pesmi, v katerih gre za prikaz odnosa do smrti, pa povezujejo z njegovo oziroma njeno avtobiografijo. V tem primeru zagotovo izstopajo članki, ki kritično osvetljujejo problem smrti, avtorjev krik in njegov strah tako pred življenjem kot tudi pred smrtjo. Razmislek Denisa Poniža o Memonu in njegovi poeziji je dober primer tako znanstvene analize kot tudi filozofskega in osebnega pristopa. Lucidna sta tudi članka Igorja Grdine, ki na kritičen način osvetljujeta pesmi Franceta Prešerna, kot tudi analize in pomanjkljivosti v znanstvenih razpravah o njem. Pri tem se ne sme zanemariti niti opomb, sklicev pod črto, na primer: "Presenetljivo je, da prešernoslovci niso opazili zveze med Žensko zvestobo in Zgubljeno vero. Nemara jih je zmotila struktura Poezij, ki izhaja iz logike izrazne forme; glede nanjo sta teksta – kot svojevrstni poetični gesli – seveda morala biti razporejena v različna razdelka." Nadvse analitičen in jasen pristop dokazuje tudi Neža Zajc, ki v članku Pojmovanje lirike, smrti in pesniškega življenja v poetikah F. Prešerna in A. S. Puškina predstavlja celosten pregled njunih del in tudi življenja. S podobnim pristopom in analizo pesmi predstavlja Yeatsa Nada Grošelj, ki je tega pesnika tudi prevajala, Martina Ožbot pa Leopardija predstavlja tudi kot jezikoslovca in misleca.

Smrt je, poleg ljubezni, rdeča nit evropske poezije, največkrat se pojavlja prav v dvojici Eros-Tanatos, a nemalokrat razumljena zgolj v zunanji, estetski dimenziji, kot nekaj, kar s pesnikom ni povezano na najgloblji in najbolj skrivnosten način.

.

Še posebej dober pristop je ubral Igor Žunkovič, ki se je analize Strniševe poezije in esejev lotil tudi z drugega vidika in tako ne zanemarja razumevanja fizike, hkrati pa ji tudi ne da absolutne veljave. Ali če citiram avtorja: "To gledišče bistveno določa človekove (pesniške) predstave o svetu, in sicer celo v fizikalnem smislu, kar v običajnem jeziku sporoča Schrödingerjeva zgodba o mački. Ta je znotraj klasične logike bodisi živa bodisi mrtva, poanta Schrödingerjeve ponazoritve delovanja kvantne mehanike pa ni v tem, da mi, opazovalci, ne "vemo", ali je živa ali mrtva (dokler ne pogledamo v to znamenito škatlo), temveč v tem, da je oboje hkrati – da torej klasična logika na ravni kvantne mehanike odpove." To klasično logiko, znanost in z njo analitičen odnos do poezije je kritično ovrednotil in pretresel tudi Brane Senegačnik ter se obregnil ob velike, poučene bralce in govori predvsem z vidika pesnika, in ne toliko znanstvenika.

Če povzamem skupek ugotovitev in jih strnem v kratko misel, lahko rečem, da besede Denisa Poniža iz članka o Memonu povedo vse: "Smrt je, poleg ljubezni, rdeča nit evropske poezije, največkrat se pojavlja prav v dvojici Eros-Tanatos, a nemalokrat razumljena zgolj v zunanji, estetski dimenziji, kot nekaj, kar s pesnikom ni povezano na najgloblji in najbolj skrivnosten način. Smrt v poeziji velikokrat nastopa kot malce srhljivo poimenovanje tistega, o čemer živi vemo pravzaprav zelo malo, a nas privlači prav zaradi srhljive enigmatičnosti. Smisel literature mora biti skrit v preseganju omejitev, ki jih je postavila vsakokratna družbena konstelacija, njen smisel bi moral biti izrečen kot ekstatično izrekanje metafizične dimenzije Tanatosa, v iskanju absolutnega in transcendentnega razmerja, ki besede vodi proti smrti, kakor je vpisana v našo skupno zavest, a obenem tudi v zavest slehernega posameznika."

Lahko rečem, da so me razprave v zborniku Poezija in smrt pesnikovo sta življenje pozitivno presenetile. Prva študija je sicer napisana s premalo distance in nekoliko sugestivno, v nadaljevanju pa so študije vse bolj analitične, oprijemljive, jasne in lahko iz njih izvlečemo presenetljive razmisleke in ugotovitve. Izhajajo iz teorije, hkrati pa tudi iz osebnih izkušenj in preizpraševanj, ki se v poeziji, ki govori o eni izmed najbolj občutljivih tem, to je smrti, tako prepletajo.

Ferlež in Rezman, Lazić, Coetzee, ur. Zajc