Ulrich Seidl ima enega najbolj prepoznavnih avtorskih pristopov v sodobnem evropskem filmu: s hladno, antropološko distanciranostjo, v kateri ne manjka ciničnega smisla za humor, človeške figure in njihove šibkosti tehta in analizira kot laboratorijske primerke, pri čemer vrednostne sodbe vedno prepušča gledalcu. Blizu mu je pridih "lažnega dokumentarca", ki je najbolj do izraza prišel pri afriški ekskurziji v Safariju (2016) – a tudi po ogledu Riminija boste najbrž hoteli preveriti, ali je Richie Bravo resnična oseba ali ne. V Seidlovi fikciji je tako ali tako prisotne več dokumentacije prave človeške nravi kot v marsikaterem dokumentarcu. Ne zanima ga tiho dostojanstvo, pač pa pritlehnost spregledanih ljudi z družbene margine.

Richie Bravo (Michael Thomas) s svojo svetlo grivo in trebušasto postavo v krznenem plašču, ki ga nosi v vseh letnih časih, bolj kot na glasbenika spominja na odcvetelo zvezdo wrestlinga; pravzaprav je izrezani Mikey Rourke v Wrestlerju (2008, r. Darren Aronofsky) – čeprav ste lahko prepričani, da Seidl svojemu protagonistu ne bo ponudil tako spektakularnega labodjega speva kot hollywoodski film.

Richie je zvezda schlagerjev, sentimentalne glasbe za upokojence, in spoznamo ga, kako se s svojim malim kovčkom na kolescih vrača v rodno Avstrijo. Umrla mu je namreč mama, in ker je oče nemočen in senilen, morata z bratom pogreb organizirati sama.

Vrnitev domov je kot okno v Richiejevo otroštvo: v njegovi stari sobi so stene še vedno polepljene s filmskimi posterji in kitarami, med katere se pravzaprav še vedno zlahka vklopi kot predimenzioniran otrok, ki ni nikoli zares sprejel odgovornosti odraslega življenja. O tem pričajo tudi neumne pivske igrice, s katerimi z bratom preživljata čas v stari družinski hiši. Med pogrebnim obredom, ki ga Richie okranclja s sentimentalnim pevskim nastopom ob krsti, stari vdovec zaradi demence niti ne ve, koga pokopavajo. Drugače povedano: v domovini ga ne zadržuje nič več in Richie se vrne v svoje prostovoljno zdomstvo v Riminiju, obmorskem letovišču na vzhodni italijanski obali.

Rimini izven turistične sezone je opustel, deprimirajoč kraj, ki pred kuliso sivkastega morja razgalja olupljene zidove betonskih stolpnic in mežikajoče neonske izveske praznih bifejev. Če ne ravno na pekel, pa spominja vsaj na mesto izgnanstva, kot Ovidijevi Tomi, kamor gre človek samo še umret, pozabljen od sveta.

Bravo se tukaj nekako preživlja s takšnimi in drugačnimi nastopi na hotelih – ob popoldnevih prepeva za avstrijske turistke v zrelih letih, ponoči pa jih – v zameno za par sto evrov – tudi obiskuje v njihovih hotelskih sobah. Spolni delavec ni zaradi finančne stiske, čeprav tudi po tej plati njegova situacija ni rožnata, pač pa predvsem iz potrebe po tem, da je zaželen in oboževan. V tem pogledu je Rimini komplementaren pristavek k prvemu delu Seidlove slavne trilogije Paradiž, Ljubezen (2012), ki je tematiziral seksturizem Avstrijk v Afriki.

Ista Richiejeva nuja po potrditvi se skriva tudi za njegovimi nastopi, na katerih serenadira upokojenke in geriatrično miga z boki. Alkohol potrebuje že navsezgodaj, da se sploh lahko skobali iz postelje. ("Majhna pevska skrivnost: po vodki nimaš zadaha," zarotniško prišepne eni od svojih grupic.)

Bolj kot kar koli drugega pa Richieja zaznamuje to, da tudi v tujini nadaljuje družinsko tradicijo nezadostnih očetov: na neki točki se na njegovem pragu pojavi Tessa (Tessa Göttlicher), ki jo že začne groteskno osvajati, preden dojame, da ima opravka s svojo lastno hčerko. Tessi tako ali tako ni do sentimentalnih snidenj: rada bi samo restitucijo, finančno nadomestilo za vsa leta, ko se ni zmenil za svojo družino.

Rimini je bolj kot portret posameznika portret od znotraj nagnite družine: generacije starševskega zanemarjanja so ustvarile poškodovane, osamljene ljudi, katerih travme se manifestirajo na različne načine. Brata Richie in Ewald sta namreč sinova moža, ki ga demenca na stara leta vrača v čas nacizma. Po domu za starejše občane, ki je bolj podoben mestu duhov, občasno odmevajo njegove vojaške pesmi in nacistični slogani, prav tako mu kdaj v zrak uide iztegnjena desnica, obrnjena naravnost v kamero, proti gledalcu.

Patologijo Richiejevega brata Ewalda (Georg Friedrich) obravnava drugi del Seidlovega diptiha, film Šparta. Za razliko od tragikomične peripetije v Riminiju se avtor v Šparti posveti kontemplativni analizi notranjega boja. Ewald je namreč za svoje izgnanstvo zbral romunsko podeželje, kjer je gverilsko ustanovil nekakšen mladinski center za lokalne fante. Težava je v tem, da se skuša z otroki družiti predvsem zaradi svojih vse težje nadzorovanih pedofilskih nagnjenj.

Film Šparta, ki je prav tako na sporedu Liffa, je bil dan pred premiero umaknjen s festivala v Torontu: revija Der Spiegel je namreč v reportaži razkrila obtožbe na račun Seidlovega dela. Starši romunskih otrok, ki so nastopili v filmu, trdijo, da nikoli niso bili obveščeni o dejanski tematiki zgodbe ter da so bili mladoletniki s takim početjem eksploatirani.

Seidl v obeh filmih ostaja zvest svojemu stalnemu pristopu: edina glasba v filmu je diegetična, perspektiva je umaknjena v varno distanco širokih kadrov. Zgodba nima nobenih zastranitev ali stranskih pripovednih lokov, ki bi nam dovolili umakniti pogled od osrednjih likov. Rimini je bolj kot kar koli drugega sprevod izmučenih, poklapanih teles – popoln poraz je izpisan tako na Richiejevem obrazu kot tudi na obrazih večine žensk, s katerimi je v stiku. Za iskrena čustva v tem svetu ni prostora: tudi ko se pojavijo, so zapakirana v lažnivo sentimentalnost schlagerjev. Seidlovo najmočnejše orožje je satira, uperjena proti gledalcu. Roga se našim pričakovanjem, naši pripravljenosti za površinsko empatijo z "malim človekom", našim predstavam o dostojanstveni starosti, naši predpostavki lastne moralne večvrednosti.

Richie Bravo je univerzalen lik zaradi svojega prvinskega strahu pred samoto in pozabo, ki sta hujši od smrti. Nič manj človeški ni v tem, da se ustvarjanja človeške bližine loteva na egoističen, pritlehen način. Ultimativna Seidlova šala je v tem, da bo svoje samote dejansko odrešen, a na način, ki bi si ga najmanj želel. Anonimni migranti, ki so zviti v klobčiče na tleh poseljevali večino praznih eksterierov v Riminiju, se nastanijo "Vili Richie Bravo". Seidl torej za konec svoje zrcalo ironično obrne proti družbi, v kateri smo pogosto slišali stavek "oh, če imaš tako rad begunce, pa vzemi katerega k sebi na dom".

Ocena: 5