Kje se stikajo robovi romana, glasbe in gledališča, je bila tema pogovora pred predstavo Peklenska pomaranča, katerega glavni udeleženci so bili seveda ustvarjalci predstave: režiser Matjaž Pograjc, dramaturg Tomaž Toporišič in avtorja elektronskega dela glasbene opreme predstave duo Silence (Boris Benko in Primož Hladnik). Pogovor z naslovom - Roman, gledališče, glasba - zastavljene tematike ni popolnoma upravičil, a odgovor na vprašanje je bil (glede na prostor pogovora) že vnaprej jasen: oder. O tem, kako pa se to stika v sami predstavi, pa se je verjetno najbolje prepričati na lastne oči.

S kovinsko glasbo do kovinskega stroja človeka
Tekst drame Peklenska pomaranča, ki jo je prav tako kot roman podpisal Anthony Burgess in je osnova za Pograjčevo predstavo, je izšel leta 1987, več kot dve desetletji po izidu romana, z naslovom Igra z glasbo, ki je doživela že nekaj odmevnih premiernih predstavitev. Tokrat se gledalcu predstavlja kot mešanica farse, giba, fizisa in igre same, pa tudi pridih muzikala je mogoče zaznati.

Dramatično dogajanje in resnično visok estetski učinek zaokroži najprej Beethovnova glasba v nespremenjeni obliki, kar je bila tudi želja dua Silence, nato pa njuna avtorska glasba v vsej svoji zveneči elektronski obliki, kar je vsekakor predstavi dalo svojstven pridih, pri katerem spevnost resnično ni potrebna. In kot je bilo mogoče izvedeti na pogovoru, je Pograjc eden izmed redkih slovenskih režiserjev, ki elektroniki na odru ne nasprotuje. Tovrstna glasba konec koncev s svojim zvenom opozarja na kovinskost Burgessovega dela, na človeka kot mehaničen stroj.

Plesalci v vojaških čevljih
K sami estetiki predstave sta prispevali tudi pisana kostumografija Mateje Benedetti – žabe pastelnih barv in tutuji (baletnimi krilci) na pretepaški bandi, kjer seveda ne smejo manjkati robustni vojaški čevlji, konec koncev so ti za njih prvobitnega pomena, klovni, hodulje in pa tudi raba lutk (vse to že malce spominja na cirkus) – in izčiščena scena, ki se postopoma razpira in napolnjuje z raznoraznimi predmeti (scenografija je delo Estríhi in ometi ter Tine Krajnc).

Od tragike do farsičnosti
Kot je bilo tudi izvedeti na pogovoru, se je Pograjc prvič srečal s Peklensko pomarančo, ko mu je bilo 13 let, ampak je takrat še ni razumel, a kljub temu dodal, da bi to delo moral vsakdo prebrati do svojega 15. leta. Ne glede na to, da pri 13. letih pomaranče še ni razumel, pa je nanj naredila vtis in v času vojn v nekdanji Jugoslaviji je dobil idejo za predstavo. Takrat je bil dogovorjen, da bo predstavo delal v Črni gori, a so projekt zaradi vojnih napadov zadnji trenutek odpovedali. Kot je še povedal Pograjc, bi Peklensko pomarančo v tistem času na oder postavil kot tragedijo, tokrat pa jo je kot farso.

Režiser je s predstavo tudi skušal ubežati 'prekletstvu' Kubrickovega filma in teži njegove zapuščine, ki je ležala na celotni ekipi. Ob tem pa se je zavedal dejstva, da gledališče kot zaprašena forma ne ponuja enakih rešitev kot film. Nasilje v predstavi je zatorej, tako rekoč, odplesano, skoreografirano in s pomočjo akrobatike na vrveh čisto, a hkrati tudi popolnoma jasno nasilno (gledalec se morda ne zdrzne ob prvem pogledu na dejanje, a to ne pušča nič manjšega končnega učinka). Poleg tega je namesto posnetkov resničnega nasilja (v procesu Aleksovega zdravljenja) – teh smo dandanes tako ali tako že dokaj vajeni – raje uporabil hrano. Posebna salama, kečap, paradižnik in slika odprtega paradižnika namesto odprtega drobovja v gledalcu vsekakor vzbujajo gnus.