Voditelj večera, Aljoša Harlamov, sicer podpredsednik vileniške žirije, je gosta v uvodu označil kot evropska avtorja, in to Evropska z veliko začetnico … V navdihnjenem in sproščenem pogovoru sta se nam razkrila ne le kot avtorja s široko evropsko zavestjo, temveč zlasti kot kritična premišljevalca sveta kot celote. Nekaj ključnih poudarkov iz navdihujočega pogovora si lahko preberete v nadaljevanju.

Uvodno vprašanje za oba gosta se je nanašalo na osrednjo temo festivala, torej na odnos med knjižebnostjo in svetom. Kje v postfaktičnem svetu, v katerem objektivna dejstva in zanesljivi podatki niso več v ospredju, temveč štejejo le še čustva in osebna prepričanja posameznika, je še mesto za kniževnost? Bi se morala vzporedno s svetom spremeniti tudi književnost?

Dubravka Ugrešić je začela v svojem slogu, ostro, nabrito in duhovito. Seznanila nas je s tem, da v današnjem svetu obstaja pet naravnih elementov; poleg znanih štirih, ognja, vode, zemlje in zraka je tu še peti element – neumnost. Postfaktična doba, v kateri živimo, je doba neumnosti, apologije neumnosti, pri čemer po avtoričinem mnenju ljudje dandanes kar tekmujejo, kdo bo bolj neumen. Živimo v izredno nevarnem času, saj ima vsak pravico, da izrazi svoje mnenje – o vsem. Ni pomembno, ali se na stvar spozna ali ne. »Kaj potem, če sem neumen, nekdo bo v tem našel zrno resnice. Kaj potem, če ne znam peti, nekomu bo moje petje prijetno za uho …« je naštevala avtorica. Avtorica ključno vlogo pri oblikovanju takega stanja pripisuje medijem, najnovejši tehnologiji, ki slehernemu posamezniku omogoča komunikacijo s svetom, denimo prek družbenih omrežij, spletnih medijev (blogov, vlogov, fejsbukov, tviterjev ipd.). Sama v »tekmi« s t. i. sodobnimi umetniki, kot je denimo Tracey Emin, ki je že pred 20 leti izjavila, da ni pomembno, ali je umetnik izobražen ali ne, vseeno ima pravico do svojega menja, pisateljem torej ne pripisuje veliko možnosti. Nemara bi bilo po njenem mnenju najbolje stopiti nazaj in pustiti, da stvari dosežejo skrajno mejo, konec koncev se z izvolitvijo Trumpa skrajnosti že dogajajo … »Ko grmijo topovi, so muze tiho,« je sklenila.

Jurij Andruhovič se je z avtorico deloma strinjal, a vztrajal, da je vseeno treba pisati, vsaj nekaj malega. In v šali pristavil, četudi so to tviti, kot jih piše Trump, ki lahko v trenutku izzovejo škandal. Sicer pa po njegovem mnenju pisatelji nikoli v zgodovini niso nagovarjali množic; vedno je šlo za povezavo med dvema človekoma, torej za drugačen vpliv, ki temelji na intimnem enakopravnem dialogu dveh oseb – avtorja in bralca. Z razvojem tehnologije se je opisana klasična situacija spremenila, iz dvogovora smo prešli v večgovor, multilog, v katerem se pojavlja tudi veliko neumnosti. »V takih debatah neumnež postane izenačen z modrecem, in neumnež se tega dobro zaveda,« je Andruhovič povzel nedavni citat dneva z neke ukrajinske spletne revije, za katero piše tudi sam. Prav zato bi bilo po njegovem mnenju smiselno dane razmere videti kot priložnost za večjo zavzetost in osredotočenost pri pisanju, ki naj bo bolj iskreno, tako kot je bilo pred postfaktičnim svetom. Res da pisatelji nikoli ne bodo nagovarjali množic, vseeno pa se lahko trudijo pisati dobro.

Pri vprašanju odnosa do nacionalne pripadnosti je Dubravka Ugrešić zelo jasna. Označuje se kot brezdomna pisateljica, kot pisateljica brez narodnosti; z lahkoto tudi menjava jezike, čemur smo bili priča tudi na samem večeru, ko je spontano preklapljala med hrvaščino in angleščino. Sodoben način življenja je tak, da se ljudje nenehno premikajo, menjajo države, potujejo, so izgnani iz svojih držav ali pa njihove države, s tem ko propadajo, kot denimo Jugoslavija, zapuščajo njih … Osebno jo torej prisilna pripadnost narodu, ki je vedno utemeljena na etičnem principu, zelo moti. Poudarja, da na ta rigiden, staromoden, zaprašen način, ki ne odraža realnosti, predalčkamo tudi književnost. Zelo veliko piscev, režiserjev, umetnikov nasploh živi med različnimi jeziki, različnimi državami, mesti … in za take ljudi bi morali po njenem najti novo teoretično pojmovanje, denimo »postnacionalna« književnost, »postnacionalna« kultura, »crossover« literatura. Zanjo je namreč prisila, da se mora izreči za hrvaško pisateljico, kajti njena kultura ni izključno hrvaška, to je samo majhen del … Hkrati pa poudarja, da moramo dovoliti avtorjem izbiro, kajti nekateri pisci so lahko zelo ponosni, da predstavljajo svoj narod.

Andruhovič je po drugi strani pripadnik literarne generacije, ki je z obračanjem proti Evropi in Zahodu spreminjala ukrajinsko književnost. Na vprašanje, ali se vidi kot ukrajinski avtor, pisatelj odgovarja ambivalentno. Bolj kot v svojo vsesplošno prepoznavnost, ki jo je poudaril voditelj, je prepričan o tem, da je v Ukrajini veliko več ljudi, ki se z njim fotografira, kot pa dejansko bere njegova dela. Po eni strani torej avtorju laska, da je predstavnik naroda, države, saj ne nazadnje čuti tudi določeno odgovornost do ljudi, družbe, v kateri živi. Po drugi strani pa … Ukrajina je doživela politične in družbene turbulence, politične razmere v Ukrajini so težke; na vzhodu države so priča vojaškemu konfliktu, ki mu uradno rečejo protiteroristične operacije, in ne vojna. V takih situacijah avtor ne čuti povezanosti z Ukrajino. V takem primeru je tudi sam v »postnacionalnem« položaju, bralce tudi drugod po svetu. Gre za nekakšno vzporednico z izkušnjo Dubravke Uršić izpred let, za nekakšno zanikanje nacionalne identitete.

Naslednje vprašanje se je nanašalo na položaj avtorja v kapitalističnem svetu. Voditeljeva teza je bila, da te kapitalizem, ne glede na to, ali pišeš v velikem ali majhnem jeziku, vedno izkoristi. S tem se Dubravka Ugrešić ni strinjala; poudarila je, da sama ne more zmagati proti človeški naravi. Kot ženska avtorica je nujno deprivilegirana, ker so ženske avtorice v primerjavi z moški avtorji še vedno manjšina, čeprav so pisateljice bolj priljubljene. Poudarja, da imamo moške novinarje, moške pisatelje, moške predsednike pisateljskih društev, moške nobelovce … Kot pisateljica preprosto ne moreš zmagati, če si povrhu vsega še hrvaška avtorica, pa si sploh oplela. Hkrati pa se tudi zaveda, da je sama srečnica. Še en luciden sklep njenega razmišljanja, da je torej žrtev biologije, in ne žrtev kapitalizma, je požel vnovičen spontan aplavz občinstva.

Andruhovič si je s svojim literarnim in družbenim delovanjem ves čas prizadeval, da bi Evropo prepričal, da je Ukrajina njen sestavni del. Toda Evropa za Ukrajino doslej ni imela pravega posluha, dandanes ga nima niti za preostali svet, znova gradimo zidove, narašča populistična retorika, nestrpnost narašča … toda Andruhovič se vseeno ne počuti izdanega. Konec koncev gre za dolgo časovno obdobje in stvari so se vendarle spremenile, kar je pisal pred leti, meseci, dnevi danes ne velja več, še vedno pa velja, kar je ukrajinski pesnik napisal že v 19. stoletju, Ukrajina je v Evropi. Andruhovič je poudaril, da gre za dolg proces zbliževanja Evrope in Ukrajine. Evropske obljube so sicer nejasne, toda okoliščine so najboljše doslej. Prvi korak se je zgodil junija z odpravo vizumov, kar je v Ukrajini povzročilo manjšo potovalno revolucijo – dva milijona Ukrajincev je v pičlih dveh mesecih izkoristilo možnost potovanja v evropska mesta. To je zelo pomembno za državo, kjer 69 odstotkov prebivalstva še v življenju ni prestopila meje. Ukrajinci imajo zato zelo slabo predstave o svetu, saj živijo »zapečkarsko« kot njihovi starši, stari starši. Z Evropsko unijo ima Ukrajina torej dolgo ljubezensko zgodbo, poudarja Andruhovič, in verjame, da nas vse skupaj čaka srečen konec. Morda bo nastala neka nova evropska identiteta.