"V tem razvoju se spontano rojevajo dela, eno iz drugega ustvarjalnega obdobja, nova iz prejšnjega," še pravi umetnostna kritičarka Nelida Nemec, poznavalka del Lojzeta Spacala, ki je v Štanjelu postavila njegovo zadnjo večjo razstavo.

Danes mineva 20 let od smrti tega umetnika, ki velja za enega najbolj prepoznavnih slovenskih likovnih umetnikov preteklega stoletja.

Njegova dela prežemajo vizije Krasa, zato je galerija v Štanjelu, ki so jo poimenovali po njem, poklon njegovemu delu. Obiskovalci njegovih razstav po besedah Nemčeve iščejo njegova sporočila v interpretacijo Štanjela, kraških ograd, idile na gmajni, rumenega znamenja in drugih.

Grafika v tehniki linoreza in lesoreza
Formalno in vsebinsko izhodišče za grafiko, grafika za matrico, fresko, mozaik, kiparski objekt ali tapiserijo je bilo oljno slikarstvo. Za izhodišče je jemal tudi fotografijo. Najpomembnejša likovna zvrst pa je zanj postala grafika, ki se ji je v tehniki linoreza in kasneje lesoreza popolnoma posvetil. Kasneje je sicer razvil tudi mešano slikarsko tehniko, s tem, da je grafično matrico spremenil v sliko.

Motivi v različnih tehnikah
Za Spacala je značilno, da je določen motiv, za katerega je bil prepričan, da najbolj izraža njegov umetniški credo oziroma globoko željo po interpretaciji, realiziral v različnih tehnikah.

"Tako nekaterim motivom sledimo v različnih kombinacijah vse od fotografije, skice, lesoreza, grafične matrice, mozaika, tapiserije, tudi kiparskega objekta. V vsaki izmed njih je njegova izpoved enako sporočilna in estetsko poglobljeno zaživi v umetnikovem specifičnem likovnem jeziku. Značilno pa je tudi to, da je znal vse vplive, ki jih je srkal iz drugih obdobij, okolij in likovnih smeri, predvsem pa iz zasidranosti v tradicijo klasične italijanske avantgarde, izoblikovati v svoj lastni, prepoznavni likovni jezik. Tako je postal prepoznaven ustvarjalec 20. stoletja, izjemno pomemben za tržaški in širše italijanski ter slovenski prostor," razlaga Nelida Nemec.

Lojze Spacal je v tržaški in italijanski likovni prostor vstopil leta 1937, ko je sodeloval na skupinski razstavi slovenskih tržaških umetnikov, odmevno pa že s prvo samostojno razstavo leta 1940 v Trstu, ki mu je odprla vrata tudi v druga pomembna italijanska mesta. Trst ga je celoviteje spoznal leta 1944 s pregledno razstavo v Galleria d'arte Al Coro, Milan pa z razstavo v galeriji Il Milione. Pomembno je bilo sodelovanje na Beneškem bienalu v italijanskem paviljonu leta 1948, ko se je postavil ob bok najpomembnejšim ustvarjalcem tistega časa in prostora ter tudi leta 1957, ko je razstavil osem lesorezov s kraškimi motivi in prejel prvo mednarodno nagrado grand prix za risbo in grafiko.

V petdesetih letih preteklega stoletja je bil v središču likovnega dogajanja v italijanskem, evropskem in slovenskem prostoru. V slednjega je s svojimi deli vnesel vznemirjenje, nemir in prve javne polemike. V Ljubljani se je prvič predstavil na skupinski razstavi tržaških umetnikov, odmevala je že njegova prva samostojna razstava v Moderni galeriji leta 1955.

Številne nagrade, tudi Prešernova in Jakopičeva
Za svoje delo je bil Spacal leta 1974 nagrajen s Prešernovo nagrado za slikarski in grafični opus, leta 1995 s častno premijo za umetniški opus in odkupno nagrado posebne komisije na 21. mednarodnem grafičnem bienalu Ljubljana in leta 1999 s posebno nagrado na 23. mednarodnem grafičnem bienalu Ljubljana. Leta 1987 je postal dopisni član Slovenske Akademije znanosti in umetnosti, leta 2000 pa mu je bila posthumno podeljena tudi Jakopičeva nagrada. Kot prvi slovenski dobitnik je leta 1977 prejel nagrado Zlati Just v Trstu.