S tem se je sklenilo življenje velikega renesančnega umetnika, ki ga je Giorgio Vasari nekoč označil za "božanskega".

Življenje renesančnega mojstra v letu, ko mineva 500 let od njegove smrti, osvetljujejo v berlinski Slikarski galeriji, in sicer na 12 jedkanicah Johannesa Riepenhausena (1787–1860). Gre za v Göttingenu rojenega in v Rimu delujočega umetnika, ki je v 19. stoletju upodobil Rafaelovo življenje. To je bilo namreč obdobje, ko je odkrivanje Rafaelove umetnosti doživelo enega svojih vrhuncev.

Seveda je bil že v času svojega življenja eden najbolj cenjenih umetnikov; njegova dela so naročali najimenitnejši naročniki s papežem na čelu. Rodil se je leta 1483 v Urbinu, šolal pa pri očetu zlatarju in slikarju ter pri Peruginu. Delal je v Perugii, Firencah in nato v Rimu. Bil je varovanec papežev Julija II. in Leona X. Leta 1514 je postal glavni arhitekt stavbarnice sv. Petra, leto zatem ga je papež imenoval za svojega glavnega svetovalca, nadzornika vseh starin v Rimu in vodjo dejavnosti kurije.

Že Vasari ga je v svojih slavnih Življenjih opisal kot božanskega. V naslednjih stoletjih je potem zanimanje zanj vrhunec doseglo prav v 19. stoletju z odkrivanjem posmrtnih ostankov. Rafael se je rodil in umrl na veliki petek. Zahteval je, da njegove posmrtne ostanke shranijo v rimskem Panteonu. Kljub temu je obstajal dvom, ali so resnično tam in ali je lobanja, ki so jo hranili na Accademia di San Luca, resnično umetnikova. Pozneje se je izkazalo, da dvom ni bil popolnoma neutemeljen, saj lobanja ni bila umetnikova. Septembra 1833 pa so resnično odkrili Rafaelov grob v Panteonu in njegove posmrtne ostanke so lahko izkopali.

Johannes Riepenhausen je že 17 let pred tem z bratom Franzem ustvaril serijo jedkanic, v katerih je predstavil Rafaelovo življenje. Bila je prva te vrste, saj so do tedaj reproducirali le umetnikova dela. Brata sta se skoraj v duhu nekakšne hagiografije v njej posvetila predvsem Rafaelovemu otroštvu. Zdaj pa je Johannes – brat Franz je medtem umrl – ta material predelal in se odločil ilustrirati vse najpomembnejše postaje umetnikovega življenja. Tako je leta 1833 izšla 12-delna serija z napisi v italijanščini. Dve leti pozneje sta brata Rocca v Berlinu in Göttingenu poskrbela za nemško izdajo, ki je zdaj na ogled v berlinski Slikarski galeriji.

Razstava jedkanic bo v berlinski Slikarski galeriji na ogled do 26. aprila.