Ambiciozen projekt je zdaj uresničil v Celovcu, kjer bo gozdiček zasajen naslednja dva meseca.

Klaus Littman želi z instalacijo Za gozd izzvati gledalčev način dojemanja narave in ga napotiti k razmisleku o njeni prihodnosti. Foto: EPA

Če so pred dvanajstimi leti, ko so odprli tedaj novo zgrajeni stadion Vrbsko jezero, gledalci spremljali prijateljsko tekmo med Avstrijo in Japonsko, jih danes pričaka popolnoma drugačna podoba – sredi zelenice se dviguje 299 dreves, visokih tudi do 15 metrov, ki skupaj s podrastjem ustvarjajo največjo umetniško instalacijo v Avstriji doslej.

Max Peintner in Klaus Littmann. Foto: EPA

Podedovali smo probleme 20. stoletja in nismo še prišli do rešitve.

Max Peintner

Monumentalni umetniški projekt bodo odprli danes, zatem pa si ga bo mogoče brezplačno ogledati do 27. oktobra, vsak dan od desete ure zjutraj do desetih zvečer. "Želim si, da bi se ljudje večkrat vračali, opazovali gozd z različnih koncev tribune in v različnih delih dneva. Tudi, če si ga ogledamo več kot enkrat, nikoli ne vidimo enake situacije. Ko ga gledam zdaj v tej svetlobi ali v dežju, zjutraj ali zvečer, ko je osvetljeno v noči, je vsakič popolnoma drugačna podoba, kar se mi zdi fascinantno," pravi Littmann.

Risba, ki je Littmanna leta 1990 tako navdihnila, da ideje o zasaditvi gozda sredi nogometnega stadiona ni nikoli popolnoma opustil, je delo avstrijskega umetnika Maxa Peintnerja. Gre za risbo z naslovom Nenehna privlačnost narave, distopično podobo, na kateri je na začetku 70. let 20. stoletja vizionarsko napovedal realnost, s katero se človeštvo sooča danes. Če so se pred 50 leti marsikomu posledice okoljevarstvene problematike zdele problem oddaljene prihodnosti, si danes pred njimi ne moremo več zatiskati oči. V ognjenih zubljih izginjajoča drevesa brazilskega gozda nas opozarjajo, da je ta daljna prihodnost tu. "Kar boleče je, kako zelo je instalacija aktualna," je na predstavitvi projekta z naslovom Za gozd. Nenehna privlačnost narave (For Forest. The Unending Atraction of Nature) dejal Littmann.

Risba, ki je navdihnila projekt: Max Peintner, Nenehna privlačnost narave, 1970/1971. Foto: Max Peintner
Gozd je mogoče opazovati le s tribun, vanj ni mogoče stopiti. Ko ga bodo presadili na stalno mesto, se bo mogoče med drevjem tudi sprehajati. Foto: EPA

Kot v večini svojih prostorskih intervencij Littmann tudi tokrat izhaja iz vprašanja percepcije. Gledalca postavi pred radikalno podobo nečesa, kar dobro pozna, tako dobro, da tega sploh več zares ne opazi. Da bi torej gledalčevo pozornost usmeril v to samoumevno podobo gozda, ga iztrga iz pričakovanega okolja in ga postavi v povsem drugačen kontekst nogometnega stadiona. S tem ustvari nepričakovano podobo, ki gledalca spodbudi k razmišljanju: kaj je pred menoj, zakaj je to tukaj.

Littmannu je s krajinskim arhitektom Enzom Eneo uspelo ustvariti prav to - na eni strani izredno realistični moment gozda z vsemi potrebnimi elementi - lesenimi sekanci, jaso, raznolikim drevjem, od breze, jelše, trepetlike do gabra, hrasta in javorja ter polno manjšega rastlinja, na drugi pa z jasno ločnico med zelenico in samo umestitvijo neke vrste kuliso, tujek v prostoru, ki ni temu namenjen. Na eni strani pogled s tribun ponese v zasanjano motrenje romantičnega razgleda, na drugi streznitveni trenutek, ki ga zbuja kontrast med naravo in betonsko konstrukcijo. V stadion, simbol enega najbolj dobičkonosnih športov, je vstopil izsek narave, ki je prav zaradi moči kapitala brezglavo množično izkoriščana in izčrpavana.

Ker se okrog nogometa vrtijo velikanski zneski, Klaus Littmann nikjer ni naletel na posluh. Uspešen je bil šele v Celovcu, kjer stadion danes uporabljajo za različne prireditve, tudi koncerte. Tokrat prvič gosti umetniško instalacijo. Foto: EPA

"Ljudi gozd verjetno različno nagovarja – nekateri bodo videli le naravno skulpturo sredi betonske konstrukcije, drugi simbol hrepenenja, tretji neke vrste spomenik v času, ko se zaradi podnebnih sprememb naše okolje spreminja. Vsakdo pa bi se znal ob tem zamisliti, kaj delamo z naravo, kako bi morali ravnati z njo. Če bo ta podoba vztrajala v glavah ljudi, kot se je to zgodilo meni, potem bo zame to uspešen projekt," razmišlja Littmann.

"Potrebovali bomo možgane, ki so veliko pametnejši od Trumpa in Bolsonara"
"Gre za idejo, da sedimo v cirkusu, v katerem ni akrobatov ali nogometašev, ampak gledamo gozd kot zadnjih ohranjeni primer narave," pove Peintner o svoji risbi, s tem pa tudi o pričujoči instalaciji. Vendar prisotna sta še dva druga vidika, doda. Tu je človekova prastara bojazen pred naravo in njeno neukročenostjo. "Naravo smo vedno doživljali kot sovražnika, in ljudje so v resnici zadovoljni, ko jo lahko opazujejo z varne razdalje, ko so pred njo obvarovani," razmišlja umetnik.

Instalacijo si je mogoče ogledati vsak dan od 10. do 22. ure, vstop na stadion je prost.

Tretja razlaga, ki se ponuja ob pogledu na gozd, je podoba narave sredi obroča, nekakšne zaščitne lupine, ki varuje ta dragoceni godziček, s tem pa simbolizira tehnologijo, ki jo bomo potrebovali, da bomo našli novo ravnovesje. "Spomnimo se na Brueglove slike, polnih mlinov na veter, ki iz nič producirajo energijo. Seveda niso imeli transmicijskih sistemov za dovoz te energije do mest, pa vseeno, ti problemi niso nerešljivi," pravi Peintner. "Potrebovali bomo možgane, ki so veliko pametnejši od Trumpa in Bolsonara," pristavi.

Peintner, ki v svoji umetnosti ves čas izhaja iz predpostavke, da človek in narava nista kompatibilna, zmagovalka njunega soočenja pa bo na koncu prva (risbe, na katerih podobno vizionarsko obravnava človekov nenehen poskus premagovanja mogočnejše narave so v tem času na ogled v celovški Mestni galeriji), instalacije ne vidi le kot umetniški, pač pa političen projekt, torej delo, s katerim bi lahko vzdramili politiko. Littmann daje večji poudarek na umetniško dimenzijo, s katero želi pokazati, kaj vse je mogoče, če vsi združimo moči in se posvetimo eni temi.

Drevesa so stara tudi po 50 let, visoka od 10 do 15 metrov, nekatera pa težka tudi po šest ton. Foto: EPA

Littmannova prvotna zamisel je gozd predvidevala v kakšnem od švicarskih, francoskih ali nemških stadionov, vendar pa se okrog nogometa vrtijo preveč gromozanski zneski, da bi mu za dva meseca odstopili stadion za umetniški projekt.

Da je Vrbsko jezero v Celovcu tisti pravi stadion, je po naključju ugotovil pred šestimi leti, ko ga je zagledal v ozadju neke fotografije. Ker tam stadion ni polno zaseden, predvsem pa namenjen raznovrstnim dejavnostim, je bila izvedba tam lažja.

"Med predvolilno kampanjo za župana sem svojo idejo predstavil takratni kandidatki, današnji županji Marii-Luise Mathiaschitz. Odvrnila mi je, da morava v primeru izvolitve o tem še kakšno reči, in me zares nekaj mesecev pozneje poklicala, naj njeni ekipi razložim svojo idejo. Šel sem v mestni svet in predstavil, kaj sem si zamislil," razlaga Littmann. "Ko sem v Celovcu predstavljal svojo idejo, so si nekateri mislili: tipu se meša. Ker ima Avstrija toliko gozdov, niso razumeli projekta, vendar ravno za to gre," pravi.

Po izteku projekta bodo gozd presadili na lokacijo v bližini, kjer bo stal kot živa gozdna skulptura. Foto: EPA

Mestni svetniki so na koncu privolili v projekt in mu za tri mesece brezplačno odstopili stadion. "Želel sem prav ta čas, oktober in november zaradi sprememb, vseh barv, ki jih drevje zamenja v tem zato najbolj zanimivem času. Ko so privolili v projekt, sem začel iskati investitorje, saj so celoten projekt podprli zasebniki, največ sponzorjev pa prihaja iz Švice."

Na stadionu je namakanje urejeno, ko ga bodo presadili na stalno mesto, pa bo zaživel lastno življenje. Foto: EPA

Projekt je nato uresničil s krajinskim arhitektom Enzom Eneo, s katerim sta se odločila, da bo gozd mešan. Najprej sta drevesa iskala v drevesnicah v Avstriji, ker pa ni bilo na voljo 30-40 let starih dreves, manjša pa ne bi prišla v poštev, sta jih na koncu poiskala drugje. "V Evropi so kakšna štiri mesta, kjer gojijo taka velika drevesa. Naročniki so velika mesta in zasebniki z denarjem, ki nimajo časa čakati, da drevesa zrastejo. Na koncu jih je Enea našel na treh mestih – eno v bližini Bologne, drugo v Belgiji in tretjo v Nemčiji."

Tako Littmannu kot Enei se je zdelo ključno, da je projekt trajnostno zasnovan in se drevesa ob koncu projekta presadi. Gozd bodo tako v celoti presadili na drugo mesto v Celovcu, kjer upajo, da bo ostal naslednjih nekaj stoletij. Presadili ga bodo na prosto polje, da bo delovala kot neka skulptura, instalacija, razlaga umetnik. Zraven bodo postavili majhen lesen paviljon, kjer bodo predstavili zgodbo projekta, obenem pa bo namenjen študentom, ki se želijo posvečati tej temi.

Littmann je z rezultatom zadovoljen. Do zasaditve prvega drevesa ni bil popolnoma prepričan, da bo stvar delovala, kot si je zamislil. "Zato sem bil malce nervozen, ali bodo proporci delovali. Stadion je namreč velik. In ko sem videl tisto prvo malo drevo, sem vedel, da bo delovalo. Imamo 299 dreves. Želel sem si, da bi bilo videti tako, pa mislim, da je še preseglo moja pričakovanja."

Peintnerja je končna postavitev presenetila, saj je gozd na njegovi risbi bolj urejen in pravzaprav ni zares gozd, prej urejeno zasajena drevesa. "Ko pogledate mojo risbo, vidite, da so moja drevesa bolj postavljena, namesto zrastla. Ustvaril sem fantazijo, ki je tako rekoč neprenosljiva v resničnost. Če ne drugega bi bila potrebna precej starejša drevesa z debelejšimi debli. Moj gozd je prej zgrajen – lahko bi bil izdelan iz betona ali mavca," pravi. "Presenečen sem bil nad realizmom in s tem povezano neurejenostjo gozda. Gre za podobo, ki jo najdemo seveda marsikje, a tu je obdana z veliko bolj drago konstrukcijo. Če je bila izvedba tega projekta draga, je bila gradnja stadiona še veliko bolj."

Gozd sestavlja 299 velikih dreves, med njimi breza, jelša, trepetlika, gaber, javor in hrast, ter raznovrstno podrastje.Foto: EPA

O projektu se je veliko govorilo že mesece pred uresničitvijo, in kot je dejala županja Celovca Maria-Luise Mathiaschitz, je bil deležen tudi nasprotovanja. Med očitki je bilo po njenih besedah med drugim slišati, da bo zapostavljen šport. Kot je poudarila, ni bilo za projekt porabljenega niti evra davkoplačevalskega denarja. V celoti so ga omogočili sponzorji. Sama pa je prepričana, da bo projekt prispeval k prepoznavnosti mesta in odprl možnosti, da predstavijo svojo kulturo. Na novinarsko vprašanje, kakšen je ob mehanizaciji, ki je bila potrebna za prevoz dreves in postavitev na stadionu ogljični odtis projekta, je Littmann dejal, da odgovora ne pozna in tudi Enea se temu vidiku ni posebej posvečal, saj je presajanje dreves njihovo vsakdanje delo.

Projekt For Forest spremlja vrsta drugih dogodkov, med drugim razstava, ki v Mestni galeriji pod nslovom Touch Wood predstavlja obravnavo motivike lesa in gozda v likovni umetnosti zadnjih 200 let. Razstavljena dela prihajajo večinoma iz zbirke galerije in iz zbirke Muzeja moderne umetnosti Koroške (MMKK), med 50 imeni pa je najti tudi nekaj slik in skicirko romantičnega krajinarja Marka Pernharta. Drugi del razstave je posvečen Peintnerjevim risbam, vključno z Nenehno privlačnostjo narave, ki je pred 30 leti navdihnila Littmanna.