Mona Liza, ki je bila nekoč v lasti francoskega kralja Franca I. (tistega, ki je Leonarda da Vincija tudi povabil na svoj dvor in od njega kupil znameniti portret enigmatičnega nasmeška), je bila ena izmed prvih likovnih del, ki so jih razstavili v Louvru. Potem ko so v 19. stoletju renesančnega slikarja začeli slaviti kot enega največjih genijev vseh časov, je s tem naraščala tudi priljubljenost slike. Foto: EPA

Med raziskovalci je bil nevrolog Luca Marsili z Univerze v Cincinnatiju, ki je tudi glavni avtor pred kratkim objavljenega članka, ki je izšel v znanstveni publikaciji Cortex. "Naše ugotovitve kažejo, da je sreča izražena le na levi strani. Glede na nekatere vplivne teorije čustvene nevropsihologije smo tukaj interpretirali asimetrični nasmeh Mone Lize kot nepristen nasmeh, za katerega menimo, da se pojavi, ko oseba laže," med drugim beremo v članku.

Guillaume Duchenne (1806–1875) med raziskovanjem nasmeha z uporabo elektrostimulacije. Foto: Wikipedia

Marsili je s svojima sodelavcema Lucio Ricciardi z londonske Univerze St. George in Matteom Bologno z rimske Univerze Sapienza prosili 42 ljudi, da presodijo, katero od šestih osnovnih čustev je bila izraženo z dvema zrcalnima slikama zgolj leve ali zgolj desne strani nasmeška te slavne, a skrivnostne portretiranke. Kar 39 oziroma 92,8 odstotka sodelujočih se je izreklo, da leva polovica nasmeška izkazuje srečo, medtem ko prav nobeden izmed njih ni menil, da bi desna stran izkazovala srečo. Pri oceni desne strani nasmeška je 35 sodelujočih izjavilo, da je izraz nevtralen, pet se jih je odločilo celo za gnus, dva pa za žalost.

Izostanek t. i. Duchennejevega nasmeha
Avtorji članka poudarjajo še, da v upodobitvi Mone Lize ni na delu aktivacija mišične mase zgornjega dela obraza. Pristen nasmeh povzroči dvig lic in mišic okrog oči, ki se skrčijo, kar imenujemo Duchennejev nasmeh, ki velja za najpristnejšega in tako rekoč pravega. Ime je dobil po francoskem nevrologu iz 19. stoletja Guillaumu Duchenneju. Asimetrični nasmeh, ki se ga imenuje kar Neduchennejev nasmeh, pa "odraža neresnično čustvo in naj bi se pojavil, ko oseba laže", opozarjajo avtorji članka.

"Glede na to, da je le malo verjetno, da se bo oseba, ki za portret neprekinjeno sedi ure in ure, sposobna stalno resnično pristno smehljati, je najpreprostejša razlaga, da je asimetrični nasmeh Mone Lize manifestacija 'neresničnega uživanja', kljub vsem prizadevanjem Leonardovih burkežev, da bi bili njegovi modeli vedri," beremo v članku.

Avtorji kot eno izmed razlag navajajo možnost, da bi lahko v resnici šlo za avtoportret Leonarda da Vincija, kar se je v preteklosti že večkrat omenjalo. Foto: Royal Collection Trust

Nasmeh kot "čustvo brez čutenja"?
"Zanimiva alternativna možnost pa je, da je Leonardo že več kot tri stoletja pred Duchennejevim pisanjem poznal pravi pomen asimetričnega nasmeha in je namerno naslikal nasmešek, ki izraža 'čustvo brez čutenja'," so zapisali raziskovalci.

Če se je umetnik torej res zavedal pomena asimetričnega nasmeha, avtorji članka domnevajo, da bi nasmeh Mone Lize lahko vseboval skrita sporočila. Kot mogočo opcijo navajajo, da bi lahko v resnici šlo za avtoportret (kar se je v preteklosti že večkrat omenjalo) ali pa da gre za portret moškega ali celo mrtve ženske.

"Medtem ko nasmešek Mone Lize še naprej priteguje pozornost svojih opazovalcev, pravo sporočilo, ki ga ta prinaša, ostaja veliko izmikajočih se in nerešenih skrivnosti, ki jih je še treba razjasniti, nemara z znanjem čustvene nevropsihologije," so po pisanju portala Eurekalert svoj članek sklenili raziskovalci.