Osvoboditev Andromede – znana tudi kot Perzej osvobodi Andromedo – je nastala leta 1510 ali 1513. Na njej vidimo grškega mitološkega junaka Perzeja v boju s pošastjo. Piero di Cosimo je veliko pozornosti posvetil detajlom v ozadju, najverjetneje pod vplivom flamske šole tistega časa. Med temi detajli sta dva lika s turbanom na levi ter različna fantazijska glasbila. Foto: Reuters
Osvoboditev Andromede – znana tudi kot Perzej osvobodi Andromedo – je nastala leta 1510 ali 1513. Na njej vidimo grškega mitološkega junaka Perzeja v boju s pošastjo. Piero di Cosimo je veliko pozornosti posvetil detajlom v ozadju, najverjetneje pod vplivom flamske šole tistega časa. Med temi detajli sta dva lika s turbanom na levi ter različna fantazijska glasbila. Foto: Reuters

V okviru iniciative Black Presence bodo že ta konec tedna na svoji spletni strani objavili reprodukcije izbranih del, med katerimi je Portret abesinskega kralja, ki ga je naslikal Cristofano dell’Altissimo. "Ideja se je porodila iz razmisleka, kako pristopiti k razmisleku o vprašanju rasnih trenj, ki je trenutno na naslovnicah medijev in v ospredju javne debate," so v galeriji zapisali v izjavo za javnost.

Del sobotne prireditve ob odprtju bo glasbeni nastop pred platnom Osvoboditev Andromede italijanskega umetnika Piera di Cosima. Na sliki lahko v ozadju vidimo temnopoltega glasbenika z nekakšno lutnjo. Zastopan bo tudi nemški renesančni mojster Albrecht Dürer, in sicer z delom Poklon svetih treh kraljev.

Vsak teden naslednja dva meseca bo galerija na Facebooku objavila tudi nov posnetek videodebate o tematikah, povezanih z raso. "Umetnine galerije Uffizi govorijo univerzalni jezik, ki nam pomaga ne samo, da se med seboj bolje razumemo, ampak tudi, da razumemo prihodnost, ki jo skušamo skupaj zgraditi," je komentiral direktor Eike Schmidt.

Cristofano dell'Altissimo: Alchitrof, vladar Etiopije (1568). Zgodovina v resnici ne pozna nobenega etiopskega kralja z imenom Alchitrof in Etiopijci tistega časa se niso oblačili na način, kot ga vidimo na tej sliki. Pernato naglavno okrasje in nakit v ustnici bolj spominjata na upodobitve južnoameriških staroselcev v 16. stoletju kot pa na Afriko. In to niti ni presenetljivo: zaradi nevednosti, splošne fascinacije z neznanim in vse močnejšega prepričanja o hierarhiji ras so Evropejci pogosto med seboj pomešali prebivalce Južne Amerike in Afrike. Vse so stlačili v isti predalček domišljije, pomešane s stereotipi. Foto: Reuters
Cristofano dell'Altissimo: Alchitrof, vladar Etiopije (1568). Zgodovina v resnici ne pozna nobenega etiopskega kralja z imenom Alchitrof in Etiopijci tistega časa se niso oblačili na način, kot ga vidimo na tej sliki. Pernato naglavno okrasje in nakit v ustnici bolj spominjata na upodobitve južnoameriških staroselcev v 16. stoletju kot pa na Afriko. In to niti ni presenetljivo: zaradi nevednosti, splošne fascinacije z neznanim in vse močnejšega prepričanja o hierarhiji ras so Evropejci pogosto med seboj pomešali prebivalce Južne Amerike in Afrike. Vse so stlačili v isti predalček domišljije, pomešane s stereotipi. Foto: Reuters
Cristofano dell’Altissimo: Kralj Abesinije (1552–1568). Abesinija je nekdanje ime kraljestva Etiopije, ki je v različnih oblikah obstajalo od 12. stoletja do strmoglavljenja Haileja Selassija leta 1974. Portretirani možak, Lebna Dengel oz. Dawit II, je bil kralj Etiopije (njihov tradicionalni naziv je
Cristofano dell’Altissimo: Kralj Abesinije (1552–1568). Abesinija je nekdanje ime kraljestva Etiopije, ki je v različnih oblikah obstajalo od 12. stoletja do strmoglavljenja Haileja Selassija leta 1974. Portretirani možak, Lebna Dengel oz. Dawit II, je bil kralj Etiopije (njihov tradicionalni naziv je "negus"), pripadnik dinastije, ki je državi vladala od leta 1270 in je v sebi videla potomce kralja Solomona. Foto: Reuters
Justus Suttermans: Madonna 'Domenica delle Cascine', la Cecca di Pratolino e Pietro Moro, 1634. Suttermans je skoraj brez izjeme slikal uradne portrete Medičejcev, zato je pričujoče delo še toliko bolj presenetljivo. Obstaja celo v dveh različicah, kar pomeni, da je bilo Medičejcem tako pri srcu, da si ga je zaželela več kot ena družina te dinastije. Ključen element za razumevanje motiva je gesta, ki jo Piero dela nad Ceccino ramo - za standarde tistega časa je veljala za vulgarno. Foto: Reuters
Justus Suttermans: Madonna 'Domenica delle Cascine', la Cecca di Pratolino e Pietro Moro, 1634. Suttermans je skoraj brez izjeme slikal uradne portrete Medičejcev, zato je pričujoče delo še toliko bolj presenetljivo. Obstaja celo v dveh različicah, kar pomeni, da je bilo Medičejcem tako pri srcu, da si ga je zaželela več kot ena družina te dinastije. Ključen element za razumevanje motiva je gesta, ki jo Piero dela nad Ceccino ramo - za standarde tistega časa je veljala za vulgarno. Foto: Reuters
Albrecht Dürer: Poklon svetih treh kraljev, 1504. Samo galerija Uffizi hrani tri slavne upodobitve tega motiva, ki so jih naslikali Gentile da Fabriano (1423), Andrea Mantegna (ok. 1460) in Albrecht Dürer (1504). Dürer - podobno kot pred njim Mantegna - afriškega kralja upodobi kot najmlajšega od vseh treh in ga postavi najdlje stran od Jezusa. Pri Dürerjevi sliki je zanimiv dodatek kontrasta med temnopoltim kraljem in služabnikom. Kralj je temnejše polti in ima frizuro, s kakršno so v tistem času upodabljali vse Afričane, oblečen pa je po zadnji evropejski modi, približno tako, kot se je nosil tudi slikar sam. Od vse njegove oprave njegov rod nakazuje samo zlat uhan. Služabnik pa je, nasprotno, svetlejše poti in nosi turban. Umetnik tako vpelje svojevrstno hierarhijo: evropska oblačila in temnejša polt so povezani z vladarjem, svetlejša polt in muslimanska oprava pa s služabnikom. V drugih renesančnih upodobitvah tega motiva je bilo to razmerje ravno obratno. Foto: Wikipedia
Albrecht Dürer: Poklon svetih treh kraljev, 1504. Samo galerija Uffizi hrani tri slavne upodobitve tega motiva, ki so jih naslikali Gentile da Fabriano (1423), Andrea Mantegna (ok. 1460) in Albrecht Dürer (1504). Dürer - podobno kot pred njim Mantegna - afriškega kralja upodobi kot najmlajšega od vseh treh in ga postavi najdlje stran od Jezusa. Pri Dürerjevi sliki je zanimiv dodatek kontrasta med temnopoltim kraljem in služabnikom. Kralj je temnejše polti in ima frizuro, s kakršno so v tistem času upodabljali vse Afričane, oblečen pa je po zadnji evropejski modi, približno tako, kot se je nosil tudi slikar sam. Od vse njegove oprave njegov rod nakazuje samo zlat uhan. Služabnik pa je, nasprotno, svetlejše poti in nosi turban. Umetnik tako vpelje svojevrstno hierarhijo: evropska oblačila in temnejša polt so povezani z vladarjem, svetlejša polt in muslimanska oprava pa s služabnikom. V drugih renesančnih upodobitvah tega motiva je bilo to razmerje ravno obratno. Foto: Wikipedia