Nenavadna nomadska struktura slovenskega projekta, ki je hkrati skulptura in arhitektura. Kustos Vladimir Vidmar ga je opisal kot nemogoči objekt – kot klet sredi Benetk kot mesta, v katerem kleti niso mogoče. Foto: Katja Kodba/STA
Nenavadna nomadska struktura slovenskega projekta, ki je hkrati skulptura in arhitektura. Kustos Vladimir Vidmar ga je opisal kot nemogoči objekt – kot klet sredi Benetk kot mesta, v katerem kleti niso mogoče. Foto: Katja Kodba/STA

Na današnjem slavnostnem odprtju slovenskega paviljona so zbrane nagovorili ministrica za kulturo Asta Vrečko, v. d. direktorja Moderne galerije in komisarka Slovenije na tokratnem bienalu Martina Vovk ter kustos slovenske predstavitve Vladimir Vidmar.

20. aprila bodo na uradnem odprtju 60. beneškega bienala, ene od največjih svetovnih predstavitev dosežkov sodobne umetnosti, podelili tudi nagrade. Z zlatim levom za življenjsko delo bodo nagradili v Italiji rojeno brazilsko umetnico Anno Mario Maiolino in v Parizu delujočo turško umetnico Nil Yalter. Tokratni bienale bo mogoče obiskati do 24. novembra.

Jubilejni 60. bienale pod vodstvom kuratorja Adriana Pedrose, sicer umetniškega direktorja brazilskega Muzeja umetnosti Sao Paulo (MASP) s temo Tujci povsod v ospredje postavlja tujce. Na to temo se odziva tudi slovenski projekt, naslovljen Skrivnost vrta zate, ki tujost razume na ravni umetniškega objekta. Projekt je umeščen v park med Arzenalom in Vrtovi ob nekdanjem rastlinjaku Serra dei Giardini.

Sorodna novica Kdo bo odločal o prejemnikih srebrnih in zlatih levov na 60. beneškem bienalu?

O tujosti v svetu, umetnosti in umetnostnega v vrvežu sodobnega sveta
Ministrica Vrečko je ob odprtju poudarila pomen nastopa Slovenije na beneškem bienalu, saj med drugim prinaša vidnost in prepoznavnost tako slovenske umetnosti kot arhitekture. Spomnila je, da je umetniški bienale najstarejša kontinuirana bienalna prireditev na svetu, na kateri se je Slovenija, odkar je samostojna država, po njeni oceni pokazala kot suverena kulturna država, kot država, ki da veliko na sodobno umetnost, kulturo, promocijo in mednarodno povezovanje. Državo pa so doslej zastopali umetniki in umetnice z izjemno uspešnimi mednarodnimi karierami, je dodala.

Tema bienala Tujci povsod je zelo aktualna, je poudarila in med drugim govori o tujosti v svetu, umetnosti in umetnostnega v vrvežu sodobnega sveta. Bienale in tovrstne manifestacije umetnosti ne predstavljajo zgolj možnosti predstavitve umetnikov in držav, ampak pomenijo tudi živahno izmenjevanje, prihodnje sodelovanje in imajo zelo pomemben vpliv na umetnostni trg, še meni ministrica.

Projekt Skrivnost vrta zate je po njenih besedah izjemno aktualen in naglašuje različne ravni, s katerimi se gledalec spopada na bienalu, "tako da se mi počutimo kot tujec, kot tujec je tudi sam objekt, razstava in pa konec koncev, kakšno vlogo ima ta um, objekt in umetnost znotraj globaliziranega umetnostnega sveta", je še dodala.

Nika Špan se na bienalu predstavlja s projektom Skrivnost vrta zate. Foto: Katja Kodba/STA
Nika Špan se na bienalu predstavlja s projektom Skrivnost vrta zate. Foto: Katja Kodba/STA

Manko stalnega nacionalnega paviljona in vprašanje tujskosti
Po besedah konceptualne umetnice Nike Špan slovenski paviljon v javnem prostoru Benetk deluje kot tujek. Kot je pred odprtjem povedala za Radio Slovenija, je na fotografijo tega nenavadnega objekta med skulpturo in arhitekturo naletela na spletu. "Prvo vprašanje je bilo: Kaj je to? Ta fascinacija je ostala in glede na to, da je tema bienala Tujci povsod, se mi je zazdelo, da ta objekt lahko nosi vsebino, ki bi jo lahko jaz podala," je še dejala. Njeno umetniško delo v obliki projekta v javnem prostoru je vsebinsko dvojno: opozarja na manko stalnega nacionalnega paviljona in se obenem nanaša na naslovno temo letošnjega bienala.

Zakaj je klet postala naš paviljon na 60. beneškem bienalu?

Nenavadna nomadska struktura, ki je hkrati skulptura in arhitektura, je tudi paradigmatični tujec, v izstopajoči disonanci z zgodovinsko beneško mestno krajino. Izkušnja slovenskega paviljona na tokratnem bienalu bo hkrati torej tudi izkušnja umetniškega dela. Gre za delo, ki govori o doživljanju umetniškega dela in o poti, na katero se poda objekt, da postane delo, ter poti, ki jo mora prehoditi obiskovalec sam, da lahko "vstopi" v umetniško delo in v njem najde tudi samega sebe, so o paviljonu zapisali v Moderni galeriji.

Osnova je bila klet, pripeljana iz Poljske
Po besedah umetnice je projekt nastajal povsem na novo, sta pa pri tem s kustosom Vidmarjem uporabila izkušnje dosedanjega skupnega umetniškega sodelovanja in dela. Skrivnost vrta zate je opisala kot čisto poseben projekt, drugačen, večji, zahtevnejši, ki ga je vodila kreativna iskrica. Osnova za arhitekturno-kiparsko intervencijo je bila klet, ki so jo pripeljali iz Poljske. Zdaj stoji v enem od beneških parkov na avtomobilski prikolici, povezana pa je s stopnicami in mostom, kar omogoča dostop do kleti, obiskovalcu pa ob tem ponuja tudi svojevrstno zvočno, vizualno in prostorsko izkušnjo.

Osnova za projekt Skrivnost vrta zate je bila iz Poljske pripeljana klet, ki zdaj v enem od beneških parkov stoji na avtomobilski prikolici in je povezana s stopnicami in mostom, kar omogoča dostop do kleti, obiskovalcu pa ob tem ponuja tudi svojevrstno zvočno, vizualno in prostorsko izkušnjo. Foto: Katja Kodba/STA
Osnova za projekt Skrivnost vrta zate je bila iz Poljske pripeljana klet, ki zdaj v enem od beneških parkov stoji na avtomobilski prikolici in je povezana s stopnicami in mostom, kar omogoča dostop do kleti, obiskovalcu pa ob tem ponuja tudi svojevrstno zvočno, vizualno in prostorsko izkušnjo. Foto: Katja Kodba/STA

Kurator vidi v projektu zanimiv preplet vprašanj, ki neposredno zadevajo bienale in tudi zmožnosti Slovenije za ustrezno predstavljanje ter posledično tudi slovenskega kotiranja v umetnostnem sistemu, hkrati pa gre za zgodbo določene fizične entitete, ki je istočasno skulptura in arhitektura ter tudi prepoznana kot paviljon Slovenije. Projekt zaradi svoje posebne pozicije tudi odpira "vsa vprašanja naše tujosti, našega položaja" ter tudi istočasno "odpira sorodno razmišljanje o tujosti samega umetniškega dela", je dodal Vidmar.

Pri snovanju projekta sta Špan in Vidmar izhajala iz nenavadne entitete, nekaj, kar je industrijski objekt, a estetski presežek, obiskovalec pa naj bi poskušal slediti lastnemu čudenju in hkrati iz tega izpeljal lastno pot preizpraševanja.

"Kaj pravzaprav ta čudna, nestabilna struktura, ki ji rečemo umetniško delo, pravzaprav je in kako jo ta izkušnja, ki jo tukaj ponujamo, opredeljuje", ter da bi obiskovalec tudi dobil izkušnjo, ki naj bi bila poligon za razmišljanje, je še dodal Vidmar.

Foto: Katja Kodba/STA
Foto: Katja Kodba/STA

Majhna država znotraj sistema, v katerem so "karte že dodobra razdeljene"
V ospredju slovenske predstavitve je bila tako tudi prav tema nacionalnega paviljona, saj je sistem nacionalnih paviljonov ena izmed značilnosti beneškega bienala. Slovenija je namreč ena izmed držav, ki nimajo stalnega paviljona. Prav tako pa državi ni uspelo pravočasno pridobiti prostora v Arzenalu, zato se na 60. izvedbi bienala Slovenija predstavlja nekoliko zunaj obeh osrednjih prizorišč.

Tako v tej lokaciji in nenavadni tujosti objekta, ki bo v vlogi paviljona, se po besedah kuratorja Vladimirja Vidmarja stikajo tudi "neka naša nomadskost, tujskost, neko naše nelagodje kot ene majhne države znotraj tega umetnostnega sistema, kjer so karte že dodobra razdeljene". Slovenski projekt Skrivnost vrta zate je za Radio Slovenija opisal tudi kot nemogoči objekt, namreč kot klet sredi Benetk kot mesta, v katerem kleti zaradi njegove umeščenosti na vodo preprosto niso mogoče.

Kurator Vladimir Vidmar in umetnica Nika Špan. Foto: Katja Kodba/STA
Kurator Vladimir Vidmar in umetnica Nika Špan. Foto: Katja Kodba/STA

Nika Špan (1967) je konceptualna umetnica z razvejano in medijsko raznorodno prakso, ki je globoko vpeta v koncepte avtorstva, narave umetniškega dela in umetnostne prakse, vprašanja vrednosti in legitimacije fenomena, ki ga imenujemo umetnost. Umetnica stavi na gledalčevo izkušnjo in pogosto je prav gledalec odgovoren za svojevrstno dovršitev njenih projektov. Ta razrešitev pa nikoli ni katarzična, pogosto prav nasprotno: namesto pričakovanega zadoščenja se sprosti v specifično premestitev perspektive.

Diplomirala je iz slikarstva in opravila specializacijo iz kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Med letoma 1994 in 1997 se je študijsko izpopolnjevala na znameniti Kunstakademie Düsseldorf. Sodelovala je na mnogih razstavah tako doma kot v tujini. V slovenskem prostoru so bile najodmevnejše njene razstave in sodelovanja na U3 v Moderni galeriji s projektom Retrospektiva (1997), samostojna razstava v Mali galeriji v Ljubljani (1999) z naslovom Prodana dela, njeno sodelovanje na Manifesti 3 (2000), na kateri se je predstavljala z delom Ljubljana by Heart, ter na razstavah Was it a car or a cat I saw (Galerija Škuc, 2015) in U (Galerija Škuc, 2018). Živi in dela med Düsseldorfom in Ljubljano.

Vladimir Vidmar (1982) deluje kot svobodni kustos in umetniški vodja Male galerije Banke Slovenije. Med letoma 2014 in 2018 je bil umetniški vodja ljubljanske Galerije Škuc. Diplomiral je iz filozofije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti ter iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Med njegovimi kuratorskimi projekti so številne samostojne razstave, poleg razstav Nike Špan je med drugim kuriral tudi razstave Tadeja Pogačarja, Lale Raščić, Fokus grupe, Mladena Stropnika, Becky Beasley, Nikite Kadan, Katalin Ladik, Rosselle Biscotii in Kevina van Braaka. Kot kurator se je podpisal tudi pod več mednarodnih skupinskih projektov. Sokuriral je pregledno razstavo Krize in novi začetki: umetnost v Sloveniji 2005–2015 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM+). Sodeloval je pri raziskovalnih projektih zgodovine institucionalne kritike v srednji in jugovzhodni Evropi Inside Out ter pri mednarodnem razstavnem projektu Otroci si želijo komunizem v Museum of Bat Ya v Tel Avivu. Redno objavlja besedila o sodobnih umetniških praksah, dejaven je tudi kot predavatelj.