Prešernov Sonetni venec po upodobitvi Maksima Gasparija. Foto: Arhiv NUK
Prešernov Sonetni venec po upodobitvi Maksima Gasparija. Foto: Arhiv NUK
Matevž Langus je že okoli leta 1820 upodobil Julijo in Janeza Primic. Foto: Kidrič, Prešernov album
Prešeren in Trnovo, po Justinovi upodobitvi, kjer mu je na veliko soboto leta 1833 srce vnela Primičeva Julija. Foto: Arhiv NUK
Šestnajstletna Julija po Maleševi upodobitvi. Foto: Kidrič : Prešernov album
Pogled od Prešernovega spomenika proti današnji Wolfovi ulici, kjer je stanovala Primičeva Julija. Foto: Andrej Mrak
Spominski relief Primičeve Julije je vzidan na napačni hiši - Wolfova 4, čeprav kovinska plošča trdi, da je tamkaj stanovala Primičeva Julija. Foto: Arhiv NUK
Julijina podoba na Wolfovi 4. Foto: Andrej Mrak
Pravo stanovanje Primičevih, na Wolfovi 6 po današnjem stanju. Foto: Andrej Mrak
Starejša upodobitev nekdanje Primičeve hiše, Wolfova 6. Foto: Kidrič: Prešernov album
Smrekarjeva upodobitev Prešerna pod Julijinim oknom na Wolfovi ulici. Foto: Kidrič: Prešernov album
Prešeren pri Matevžu Langusu, ki je pozimi 1833/34 slikal Primičevo Julijo. Foto: Kidrič: Prešernov album
Prešeren si ogleduje Langusovo slikarijo. Foto: Arhiv NUK
Langusov drugi portret Primičeve Julije. Foto: Kidrič: Prešernov album
V tej hiši je stanoval Prešeren, ko je pisal Sonetni venec. Foto: Andrej Mrak
Spominska plošča na hiši, Rožna ulica št. 5, kjer je nastal prvi slovenski sonetni venec. Foto: Andrej Mrak
Illyrisches Blatt, sobota, 22. februarja pred 180 leti. Ta številka je kot vstavljeno prilogo prinesla Prešernov Sonetni venec. Foto: Arhiv NUK
Besedilo Sonetnega venca. Prvi dve strani. Foto: Arhiv NUK
Še preostali del besedila. Foto: Arhiv NUK
Justinov Sonetni venec. Foto: Arhiv NUK
Prešernov rokopis iz leta 1846 za njegovo izdajo Poezij. Foto: Arhiv NUK
Magistrale sonetnega venca. Le 150 srečnikov je od Prešerna samega dobilo Poezije s tem tiskom, pri vseh drugih pa je bil akrostih Primicovi Juljii spremenjen. Foto: Arhiv NUK
Prešernov Sonetni venec po upodobitvi Mihe Maleša. Foto: Arhiv NUK
Prešernov izvirni Sonetni venec po še eni upodobitvi Elka Justina. Foto: Arhiv NUK
Julija v krogu svoje družine. Z možem, sinom in tremi hčerkami. Foto: Kidrič: Prešernov album
Julijana Primic. Poročena von Scheuchenstuel malo pred smrtjo. Prešernove starosti ni dočakala in je umrla malo pred svojim 48 letom. Foto: Kidrič: Prešernov album
Starejša slika Julijinega groba na šmihelskem pokopališču. Umrla je meseca februarja pred natanko 150 leti. Foto: Arhiv avtorja

Enega od spominov smo že zamudili, drugi pa so razporejeni po preostalih mesecih leta 2014. Za začetek poglejmo na soboto prihodnjega tedna, ko bo minilo natanko 180 let od prve objave Prešernovega Sonetnega venca.

Bil je njen god
Danes, v nedeljo, 16. februarja, goduje sveta Julijana, v koledarju označena kot devica in mučenka, in to je bil leta 1834 za Franceta Prešerna silno pomemben dan. Praznovala je namreč njegova oboževanka Primičeva Julija. Tudi takrat je ta godovni praznik sovpadel z nedeljo in v tednu zatem je tedaj ta mlada Ljubljančanka dobila darilo, kakršnega si ni mogla predstavljati nobena njena vrstnica. Sveta Julijana na Slovenskem sicer ni nikoli imela toliko častilcev, da bi ji ljudje množično posvečali imena svojih novorojenih hčera. V mali ulici (danes imenovani po škofu Wolfu), ki z nekdanjega Marijinega trga pred frančiškansko cerkvijo vodi navzgor proti Kongresnem trgu, pa sta tedaj živeli kar dve ljubljanski meščanki s tem imenom. Hiša z naslovom Kapucinsko predmestje 43 je namreč predstavljala domovanje Julijane Primičeve in njene enako imenovane hčere.

Oče Anton in mati Julijana
Starejša Julijana Primic se je kot dekle pisala Hartl. Rojena je bila leta 1787 kot hči bogatega ljubljanskega trgovca Janeza Krstnika Hartla in plemkinje iz rodu Lasacherjev. Zato ni čudno, da si je poiskala moža, primernega svojemu družbenemu položaju. To je bil šest let starejši Ljubljančan Anton Primic iz prav tako stare mestne trgovske družine. Pa tudi njene štiri sestre so se poročile z bogatimi ljudmi, ena s trgovcem, tri pa z uradniki.

Anton in Julijana sta se vzela 23. junija 1807, ko je bilo njemu šestindvajset, njej pa dvajset let. V zakonu sta se jima rodila dva otroka, najprej 17. februarja 1813 sin Janez, nato pa 30. maja 1816 še hčerka Julijana. Bogastvo pa Primičevim ni prineslo sreče. Hišni gospodar Anton je namreč 1. avgusta 1816 umrl, in to ravno tri mesece po tem, ko je hčerka Julija prijokala na svet. Vzela ga je jetika, ko še ni dopolnil niti petintrideset let.

Anton Primic je bil ob svoji smrti precej premožen ljubljanski meščan. Imel je trgovino s krojnim blagom, skladišče v meščanskem špitalu; bil je tudi lastnik hiše v sedanji Wolfovi ulici in trgovskih lop na tedanjem frančiškanskem mostu (danes je to osrednji most Plečnikovega Tromostovja). Družina je stanovala v Krisperjevi hiši na današnji Stritarjevi ulici, kjer je bila 30. maja 1816 rojena tudi hči Julija.

Sirota Julija
Primičeva Julija svojega očeta Antona torej nikoli ni poznala. Prav zato se je močno navezala na svojo mater Julijano. Ta je bila ob moževi smrti v težkem položaju, vendar pa se ni odločila za ponoven zakon. Kljub temu se je znašla in sklenila nadaljevati moževo obrt, oba otroka pa spraviti k dostojnemu kruhu. Sinu Janezu je namenila nasledstvo v družinski obrti, Julija pa naj bi po tedanji navadi počakala na primernega ženina.

Devetindvajsetletna vdova Julijana je obdržala trgovino s krojnim blagom in skladišče v mestu, sčasoma pa je odprodala vse trgovske lope na frančiškanskem mostu.

Brat Janez
Podjetna Primčevka je imela dovolj bogastva, da je dala oba otroka tudi slikati. To delo je okrog leta 1820 hvaležno opravil slikar Matevž Langus.

Julijin brat Janez Primic je že s svojim desetim letom (1823) postal lastnik hiše na sedanji Wolfovi ulici, kamor se je že prej iz mesta preselila tudi mati z njegovo sestro Julijo. Obenem pa je tudi začel obiskovati ljubljansko gimnazijo. Bil je odličnjak in vseh šest letnikov je končal do leta 1830. Nato je še dve leti študiral filozofijo, vendar ga je v zadnjem letniku napadla jetika. Za posledicami te bolezni je 28. marca 1832 tudi umrl, potem ko je dopolnil komaj devetnajst let.

Primičeva rodbina je s tem izgubila moškega naslednika in tudi nosilca nadaljnje obrti. S tem poslom bi se zopet morala ukvarjati mati Julijana. K sreči pa ji je kar uspevalo, saj je znala najti primerne ljudi, ki so v njenem imenu vodili obrt.

Bogata dedinja
Po smrti svojega brata Janeza je Primičeva Julija veljala za eno najbogatejših dedinj v mestu. Bila je stara dva meseca manj kot šestnajst let in računati je bilo treba, da se bodo kmalu začeli oglašati snubci, ki bi si v zakon radi pripeljali tako ugodno partijo. Ker mati Julije ni namenila za kak poklic, je bila ta odvisna le od zasebnih učiteljev. Denarja je bilo pri hiši dovolj, zato ji je mati že pri osmih letih (nekako leta 1824) priskrbela dvaindvajsetletnega študenta filozofije na ljubljanskem liceju, ki se je z njo in bratom Janezom trudil nadaljnja štiri leta. To je bil Valentin Pretnar z Bleda, ki je potem leta 1826 vstopil v bogoslovje. Tam je študiral kot zunanjik (eksternist), stanoval pa je pri Primčevih. Janez je tedaj obiskoval še gimnazijo Julija pa tudi še šolo pri redovnicah uršulinkah. Pretnar se je leta 1828 preselil v semenišče in tam tudi uspešno končal svoj študij.

Ana Jelovškova
Poleg domačega učitelja je mati Julijana svoji hčerki preskrbela tudi malo družico. Na svoj dom je kakega leta 1830 vzela sedemletno Ano, hčerko delavca Martina Jelovška. Tej deklici je bila ob njenem rojstvu, 6. julija 1823, namreč tudi krstna botrica. Iz otročiča je želela narediti pravo strežnico svoji štirinajstletni Juliji. Vendar pa se je to izkazalo kot težka naloga, saj je bila živahna Ana dokaj neukrotljive narave.

Prelomnica
Ob smrti sina Janeza se je Julijana Primic še dokaj izdatno ukvarjala s trgovskimi posli. Za pomoč si je najela poslovodjo Andreja Malnarja, ki je bil pri Primčevih tudi na hrani, stanoval pa je v mestni hiši, kjer so imeli trgovski lokal. Sčasoma pa mu je kar prepustila svojo trgovino.
Smrt sina in brata Janeza je obema Primičevima Julijama narekovala tudi žalno dobo. Ker pa je bila Julija tako ali tako še premlada, mati pa je že tako veljala za nedružabno, ju ta običaj ni tako hudo prizadel. Kot že poprej, pa sta torej 45-letna mati in 14-letna hči radi obiskovali predvsem cerkvene obrede in slavja, ki jih v tedanji stari Ljubljani ni manjkalo.

Usodna velikonočna sobota
Vse od 28. marca 1832 pa do 28. marca 1833 je za obe Julijani Primičevi veljala žalna doba za sinom in bratom Janezom. Konec tega žalostnega obdobja pa je ravno sovpadel z naslednjim velikim tednom, torej z dnevi neposredno pred veliko nočjo leta 1833.

V tistem času so po Ljubljani veljale razne šege in navade, med njimi tudi obiskovanje božjega groba, ki so ga namestili po mestnih cerkvah.

Veliki teden od 1. do 7. aprila 1833 je bil torej za obe Primičevi prvi teden, ko sta lahko odložili žalno obleko. Kljub temu pa razloga za veselje pri Primičevih ni bilo. Njuna ljubljena člana oče Anton in sin nikakor nista bila pozabljena.

Morda je prav v tem vzrok, da Julijo na veliko soboto najdemo pri ogledu božjega groba v predmestni cerkvici sv. Janeza Krstnika, ki je domovala v bližnji vasici Trnovo. Tjakaj pa je dopoldne ob deseti uri tistega dne prineslo tudi ljubljanskega odvetniškega koncipienta Franceta Prešerna. Tudi on, ki je stanoval v bližnji šentjakobski fari, je sledil stari ljubljanski velikonočni navadi obiskovanja božjih grobov.

Sam o tem piše v enem od svojih poznejših sonetov, kjer nas najprej spomni na letnico svojega prvega srečanja z Julijo:
Je od vesel'ga časa teklo leto,
Kar v Betlehemu angelcov hozana
Je oznanila, de je noč končana,
Dvakrat devetsto triintrideseto.
Dvakrat devetsto pomeni en tisoč osemsto, in če k temu prištejemo še številko 33, smo že v letu 1833. Nato nam Prešeren še bolj natančno označi svoj srečno-nesrečni dan:
Bil velki teden je; v soboto sveto,
ko vabi molit božji grob kristjana
po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana!
V Trnovo, tje sem uro šel deseto.
Leta 1833 se je veliki teden začel s ponedeljkom 1. aprila in se končal z velikonočno procesijo v nedeljo, 7. aprila. Dogodek, ki ga Prešeren opisuje, se je torej zgodil v soboto, 6. aprila, dopoldne ob deseti uri. Pesnik pa še nadaljuje:
Trnovo, kraj nesrečnega imena;
Tam meni je gorje bilo rojeno
Od dveh očesov čistega plamena.
Ko je vstopila v cerkev razsvetljeno,
v srce mi padla iskra je ognjena,
ki ugasnit se ne da z močjo nobeno.

Ognjena iskra
Kaj je bilo takega na še ne sedemnajstletni deklici, Julijani Primičevi, da je takoj osvojila srce mladega odvetniškega pripravnika in pesnika Franceta Prešerna, ki je tedaj že presegel dvaintrideseto leto starosti?

Vsekakor Julijina zunanja podoba, ki je tedaj mamila tudi druge mladeniče. Morda se je tudi Prešeren, tako kot se po zaslugi slikarja Langusa dandanes tudi mi, najprej zazrl v okrogel nežen obraz, ki so ga krasile majhne ustnice, a velike in modre oči. Pričeske, ki je bila sicer modno uravnana, pa Prešeren tiste sobote prav gotovo ni mogel videti, saj so ženske zunaj doma, posebno pa še v cerkvah nosile pokrivala. Morda ga je očarala majhna, šibka rast ali pa kaj drugega …

Morda pa se mu je tedaj zopet primerilo to, kar je prej spoznal pri neki drugi deklici in izrazil v pesmi Prva ljubezen:
Pogleda njen'ga užival sem sladkosti,
dokler, de je srce dobilo rano,
ki peče noč in dan me brez hladila,
ki ni dobiti ji nikjer zdravila.

Prvi odmev nove ljubezni
Niti tri mesece ni minilo in že je za Prešernova nova ljubezenska čustvovanja izvedela vsa slovenske poezije željna javnost. Nemško pisani tednik Illyrisches Blatt, ki je v Ljubljani izhajal vsako soboto, je namreč 13. julija prinesel sedem pesmic z nenavadnim imenom Gazele.

Tovrstna poezija je bila v Slovenskem slovstvu tedaj še nekaka modna muha. Prav zato se je te oblike lotil tudi Prešeren, ki slikovito opisuje svojo deklico:
Med otroki si igrala, draga, lani - čas hiti;
letos že vnemaš srca po Ljubljani - čas hiti.
Koder hodiš, te mladen'či spremljajo z očmi povsod ...
Prešernove Gazele (sedem po številu) so bile menda napisane že v letu 1832 in so verjetno veljale kaki drugi izvoljenki, vendar jih je objava poleti 1833 spravila v zvezo s Primičevo Julijo. Ta je kot po navadi poletje preživela na podeželju, kjer je tudi kalila srčni mir tamkajšnjih mladeničev.

Jesenski čas
V poletnem in jesenskem času se je sedemnajstletna Julija Primičeva kar nekako razživela. Proti koncu leta jo je mati dala ponovno portretirati. Spet je bil za to zaprošen slikar Matevž Langus. Njeno obličje je dokaj verno upodobil. Ker se je delo zavleklo dalj časa, se je Prešeren tedaj večkrat mudil pri njem in skrbno oprezal, kako upodabljanje njegove ljubezni napreduje. Ob tem se mu je porodila zamisel na novo pesem, nov sonet, v katerem se primerja z romarji, ki jih žene pot v Rim, Kompostelje (Santiago de Compostello), Marijino Celje (Maria Zell), Višarje in druge kraje, ki so povezani z življenjem ali smrtjo znanih svetnikov. Tako kot oni potujejo v romarske kraje, si on, Prešeren, prihaja ogledovat podobo svoje ljubljenke.

Presenečenje
Sonet o romarjih je Prešeren posvetil svojemu prijatelju slikarju Matevžu Langusu, zato je tudi opremljen z akrostihom. To pomeni, da prve črke vsake vrstice, brane od zgoraj navzdol, povedo, komu je pesem namenjena. In pri tem sonetu jasno piše: MATEVŽU LANGUSU. Prešeren pa te pesmi ni namenil javnosti in je izšla šele v njegovi zbirki Poezij iz leta 1847.

Tisto zimo, ko je hodil obiskovat prijatelja Langusa, pa je France Prešeren pripravljal veliko presenečenje. Zložil je namreč sonet sonetov ali bolje rečeno kar: Sonetni venec.

Novost - soneti in sonetni venec
Vsak sonet je sestavljen iz štirinajstih vrstic (verzov), ki so povezani v štiri kitice. Prvi dve imata po štiri vrstice, drugi dve pa vsaka po tri. Začetnice teh vrstic ali verzov so lahko poljubne, lahko pa nosijo tudi kako sporočilo, ki se ga da prebrati od zgoraj navzdol.

France Prešeren ni bil prvi Slovenec, ki se je ukvarjal s pisanjem sonetov. Prehitel ga je Ivan Vesel - Koseski, ki je prvi slovenski sonet napisal že v Vodnikovi dobi. Vendar pa je v času izhajanja Krajnske čbelice obliko soneta najbolj razvil prav France Prešeren. Začel je leta 1831 v listu Illyrisches Blatt in potem vztrajno nadaljeval še v drugih objavah. To, kar je ustvaril pozimi 1833/34, pa je preseglo vse njegove in nasploh slovenske slovstvene podvige.

Sonetni venec
Prešernov Sonetni venec je bil prvič objavljen v soboto, 22. februarja 1834. Naslednjo soboto - ujema se torej tudi po dnevih v tednu – bo poteklo natanko 180 let, kar so naročniki nemškega lista Illyrisches Blatt poleg običajnih štirih nemških strani dobili še posebno slovensko prilogo. Tudi ta je obsegala štiri strani in na vrhu nosila naslov Sonetni venez.

Prve tri strani vsebujejo vsaka po štiri sonete, zadnja pa le dva. Tema je na koncu dodan še en, povezovalni sonet z naslovom Magistrale. Začetne črke tega petnajstega soneta so od vrha do tal izpričevale, da je pesnitev posvečena PRIMICOVI JULJI.

Skrivnostna priloga
Pesnik Prešeren si je tak način sporočanja izbral sam in ga sam tudi založil. Niti z eno samo nemško besedico v tej osmi številki lista Illyrisches Blatt ni zapisano, da mu je priložena kaka priloga. Vsa stvar je bila torej prirejena le v osebni obliki. Prešernova pesem je bila enostavno vložena v sredino nemške izdaje, ki pa je tako ali tako obsegala le večji list, prepognjen na štiri strani. Postavlja pa se vprašanje, ali so Sonetni venec dobili vsi naročniki nemškega tednika ali pa le izbranci? Nedvomno pa ga je prejela oseba, ki ji je bila izdaja namenjena, namreč Primičeva Julija.

Nevarnost za pesnika Prešerna
Javno izpostavljanje neke osebe je bilo že v tistem času nekaj nezaslišanega. Javne izpovedi ljubezni pa Ljubljančani tudi še niso doživeli. Prešernu bi kaj lahko grozila tožba, če bi Julija že imela snubca, pa bi bil morda tudi izpostavljen dvoboju. Ne smemo pozabiti, da je ravno tiste čase, sicer leto pozneje, zaradi ljubezenskih zadev v dvoboju podlegel slavni ruski pesnik in pisatelj Puškin.

Ker pa je Prešeren zgolj opisal svoja ljubezenska čustva in ker Julijina roka še ni bila oddana kakemu vitezu, ki bi pesniku izprašil hlače, se je primer končal brez javnega škandala.

Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
France Prešeren v svoji pesnitvi razpreda o svojih čustvih do slovenskega naroda in posebej še do Primičeve Julije. Venec sam je mojstrovina že po svoji pesniški plati. Vsebuje 14 sonetov po 14 vrstic, kar skupno znese 196 verzov. Prešeren je to veliko delo ustvaril prej kot v letu dni, kar kaže na njegovo pesniško mojstrstvo.

Sonetni venec pa je hkrati zapleten tudi po svoji sestavi. Prvi verz prvega soneta je enak zadnji vrstici štirinajstega soneta. Zadnji verz prvega soneta je enak prvemu verzu drugega soneta. Zadnji verz drugega soneta je enak prvemu verzu tretjega soneta. In tako dalje. Prešeren to utemeljuje z vsakodnevnim življenjem:
… enak je pevec vencu poezije.
Vse misli 'zvirajo 'z ljubezni ene,
In kjer ponoči v spanju so zastale,
Zbude se, ko spet zarja noč prežene.
Prvi verzi vseh štirinajstih sonetov samodejno ustvarijo petnajsti sonet, imenovan Magistrale. O tem Prešeren pravi:
Ti si življenja moj'ga magistrale,
Glasil se 'z njega ko ne bo več mene,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale.

Ta Magistrale Prešernovega Sonetnega venca pa s svojimi prvimi črkami izpričuje, da je pesnitev posvečena: PRIMICOVI JULJI.
Prešeren je prvotno besedilo iz leta 1834 nekoliko popravil in v Poezijah je leta 1847 (dotiskane sicer že 15. decembra 1846) izšla najnovejša različica, ki pravi:
Poet tvoj nov Slovencam venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz serca svoje so kali pognale,

Mokro–cvetoče rožce poezije.
Iz krajov niso, ki v njih sonce sije;
Celčas so blagih sapic pogrešvale,
Obdajale so vterjene jih skale,
Viharjov jeznih merzle domačije.
Uzdihljeji solze so jih redile,
Jim moč so dale rasti neveselo,
Ur temnih so zatirale jih sile.
Lej! Torej je bledo njih cvetje velo,
Jim iz oči ti pošlji žarke mile,
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.
Glavna misel Sonetnega venca pa je Prešernova ljubezen do domovine in izbranke Julije. Opisuje našo žalostno zgodovino in upa, da bodo "nebesa" poslala k nam človeka:
Da bi nam srca vnel za čast dežele,
Med nami potolažil razprtije
In spet zedinil rod Slovenšč'ne cele.
Da b' od sladkote njega poezije
Potihnil ves prepir, bile vesele
Viharjev jeznih mrzle domačije.

Nasprotni odmevi
Preprosti pesnik, ki je s svojim Sonetnim vencem želel osvojiti srce svoje ljubljenke in pomiriti narodne razprtije med Slovenci, pa je pri Primičevih naletel na ravno nasproten učinek.

France Prešeren je bil namreč tiste čase le odvetniški koncipient, človek brez prave službe, brez samostojne odvetniške pisarne, brez lastnega stanovanja ali hiše in tudi še brez družbene veljave. Takemu kandidatu pa mati Julijana Primic prav gotovo ni bila pripravljena dati v zakon svoje hčerke edinke. Zato pa si je zanjo kaj kmalu poiskala popolnoma drugačnega ženina.

Že naslednje leto je namreč v Ljubljani umrl vladni svetnik in denarni veljak Anton von Scheuchenstuel, ki je imel kar dva sinova v pravniških vrstah. Eden ized njiju, starejši Anton, je bil v gimnaziji celo Prešernov sošolec. Glavne nagrade za pridnost, ki si jo je vedno zaslužil France Prešeren, so redno dodelili prav njemu. Pri Primičevi Juliji pa mu mladi Anton, ki je bil leta 1834 sodni tajnik, ni delal težav. Česa podobnega pa ne bi mogli reči za njegovega brata Josefa. Stari Scheuchensteul si je namreč ob smrtni postelji pri prijateljici Primičevki zanj izprosil Julijino roko.

Primičeva Julija je odtlej veljala za "oddano". Po starčevi smrti sta se bodoča zakonca celo žalno dobo (od 13. julija 1835 do 13. julija 1836) držala bolj ob strani, po preteku tega časa pa je gospa Julijana Primičeva skupaj s hčerko Julijo in bodočim zetom Josefom začela pogosteje zahajati v družabna središča, predvsem pa v ljubljansko Kazino. S tem je hotela javno pokazati, komu v prihodnosti pripada njena Julija.

O Prešernu pri Primičevih
O Prešernu so imeli pri Primičevih in njihovem zasebnem izbranem krogu posebno mnenje, ki pa ni bilo v njegovo korist. Zdelo se jim je, da gre mladeniču predvsem za Julijin denar. Ko je leta 1835 Prešernov prijatelj Malnar, sicer Primičev poslovodja, pozneje pa znan blejski hotelir, pred damama zanosno prebral Francetovo pesnitev Zapuščena, ni bilo na njegovo izvajanje prav nikakršnega odziva. Marija Merlak, ki je bila tedaj sobarica pri Primičevih - potem ko jih je zapustila Ana Jelovškova - pa je o Prešernovem pesnikovanju pozneje povedala: "Pri Primičevih so to stvar popolnoma ignorirali, tudi bi se ne bil nihče upal Primčevki govoriti o Prešernu in njega pesnitvah."

Zadnje dejanje
Neverjetno živahna mati Julijana Primičeva je bila prepričana, da se Julija ne sme poročiti pred svojim 24. letom. Torej ne pred majem 1840. Kot kaže, pa je le nekoliko popustila in tako je celo leto prej, 28. maja 1839, ljubljanski pravnik Josef von Scheuchenstuel le dobil svojo obljubljeno nevesto.

Za Prešerna je bilo to zadnje dejanje njegove ljubezenske zgodbe z Julijo Primičevo. Ker je videl, da je pri Juliji povsem propadel, se je navezal na njeno nekdanjo družico, mlado Ano Jelovškovo, ki je od Primičevih odšla služit h Crobathovim. Tam pa je bil Prešeren v službi že od leta 1834, ko je izšel njegov Sonetni venec s posvetilom "Primicovi Julji".

Neuresničena duhovna ljubezen do Julije je popolnoma uničila tudi njegovo pesniško snovanje. Napisal je le še nekaj pesmic lažjega značaja in znano narodnoprebudno napitnico Zdravljico. Odpovedal pa se je tudi sonetni pesniški obliki. Leta 1840 je še objavil neki nemški sonet, slovenskega pa nikoli več.

France in Julija
Julija Primic, Prešernova neizpolnjena ljubezen, je imela s svojim možem Josefom von Scheuchenstuelom pet otrok, štiri hčere in sina. Pesnik Prešeren pa z Ano Jelovškovo zunaj zakona dve hčerki in sina.

Prešeren je umrl v Kranju 9. februarja 1849 v starosti 48 let in dva meseca. Julija Primic, poročena Scheuchenstuel, pa se je poslovila pred natanko 150 leti. Živela je v bližini Novega mesta, kjer je bil mož Josef predsednik sodišča. S sabo so vzeli tudi mater Julijano, ki je tamkaj umrla leta 1855.

Malo pred "Prešernovim dnevom", 2. februarja 1864, pa se je poslovila tudi sama. Kot zanimivost naj bo omenjeno, da je bila ob smrti tudi ona stara okrog oseminštirideset let. Manjkali so ji dobri trije meseci. Po njeni smrti se je vdovec Josef odselil na avstrijsko Štajersko.

Slovenski rodoljubi pa so leta 1905 v Ljubljani Francetu Prešernu postavili spomenik. Obrnjen je tako, da pesnik v bronu pogleduje proti Wolfovi ulici, kjer še dandanes stoji hiša, v kateri je stanovala Primičeva Julija.

Združena za vedno
Čeprav nam mnoga pričevanja hočejo dokazati, da Prešeren in njegova izbranka nista imela veliko stikov in da se Julija ni kaj dosti zmenila za njegovo poezijo, pa dejstva govorijo drugače.

Ko je Prešeren leta 1846 pripravil svoje pesmi za tisk, je pri prijatelju Blazniku naročil 1.200 izvodov. Od tega jih je 150 ohranil zase, 1.050 pa je bilo namenjenih trgu. Razlika med obema izdajama je bila v tem, da je pri teh 150 izvodih mimo vseh pravil ohranil izviren petnajsti sonet (Magistrale) Sonetnega venca, ki je jasno izpričeval, komu je pesnitev namenjena. Pri drugih pa je v verzih spremenil vrstni red, tako da se ne da razbrati, da je venec posvečen "Primicovi Julji".

Svoje nekdanje izvoljenke, ki je že imela otroke, namreč ni želel znova spravljati v neprijeten položaj. Izvode z njenim imenom v akrostihu pa je podarjal le svojim prijateljem in znancem.

Pa tudi Julija Primičeva svojega oboževalca nikakor ni pozabila. Še več. Prav dobro je namreč poznala njegovo poezijo, posebno še pesmi, ki jih je napisal v njen spomin.

Na nekem kazinskem plesu ji je Prešeren namreč podaril poseben zvežčič s posvetilom in lastnoročnim prepisom pesmi, ki so bile posvečene njej osebno. To njegovo pisanje je Julija von Scheuchenstuel skrivaj hranila vse do zadnje ure. Našli so ga šele po njeni smrti. Potem pa je, kdo bi se čudil, izginilo neznano kam.

Andrej Mrak