Kvartet Long Distance Journey, katerega jedro Matković sestavlja s poljskim pianistom Marcinom Wasilewskim, bo drevi nastopil na odru Kluba CD. Izvajali bodo še sveže Matkovićeve kompozicije, ki jih je napisal v zadnjem času, pa tudi nekaj starejših. Matković ustvarjanje Wasilevskega že dlje časa spremlja in ga kot glasbenika zelo ceni. In splet okoliščin je, čeprav ni bilo lahko, pripeljal do tega, da se je njuno sodelovanje uresničilo. "Gre za pianista, ki je glasbeno prisoten na svetovni ravni. Več kot deset let je igral v kvartetu znanega trobentača Tomasza Stanka, s svojim triom pa je posnel že tri plošče pri znani založbi ECM. Igranje z njim jemljem kot velik izziv," tik pred koncertom v okviru Cankarjevih torkov pravi naš sogovornik.

Vaš prvi mentor je bil oče, zdaj pa ste mentor mlajšim generacijam tudi sami. Kako ste se spopadli z vlogo tistega, ki "deli znanje"?

Biti učitelj se mi zdi zelo odgovorna naloga. Dijaki, ki se vpišejo na konservatorij, so se že odločili, da bo glasba močno zaznamovala njihovo življenje, zato je tudi moja naloga, da jih čim bolje pripravim na pot glasbenika. Vse bolj pa se zavedam, da moram tudi sam za vedno ostati učenec.

Je bil džez vedno vaša prva in edina izbira? Najverjetneje ste morali najprej postaviti klasične temelje svoje glasbene izobrazbe ...

V Sloveniji oddelka za džez na nižji glasbeni šoli takrat žal ni bilo, tudi danes ga ni. V zadnjem času so se začeli pojavljati določeni nadstandardni programi, na katerih poučujejo džez in zabavno glasbo. Pot igranja trobente me je vodila skozi klasično literaturo. Na srednji šoli sem obiskoval oddelek za klasiko, vendar sem vzporedno hodil tudi na oddelek za džez in zabavno glasbo. Kmalu mi je postalo jasno, da bom v tej smeri nadaljeval. Skozi klasično glasbo se zelo dobro pripraviš na tehnično plat igranja inštrumenta, kar se mi zdi v začetni fazi razvoja zelo pomembno. Kaj potem izvajaš, pa mora biti odraz tvojega karakterja.

Mnogi se džeza kar malce bojijo, saj velja za "težko" glasbo. Kaj bi svetovali poslušalcu džeza začetniku - kako oziroma kje naj se loti spoznavanja te zvrsti?

Glasbo naj poslušajo brez predsodkov. Tudi v džezu je danes veliko zvrsti in prepričan sem, da lahko veliko ljudi najde nekaj, kar jih pritegne. Treba pa je malo raziskovati in se ne ustaviti pri prvem posnetku z etiketo "džez", ki vam ni všeč. Danes je glasba zelo dostopna. Samo na YouTubu lahko preživite ure in ure ter najdete veliko odlične glasbe.

Džez, vsaj pri nas, še vedno velja za nekakšnega "autsajderja", v prestolnici niti nimamo več rednega džezovskega kluba. Kako ocenjujete položaj tega žanra na slovenskem prizorišču resne glasbe?

Slovenija je majhen prostor, v katerem imamo veliko dobrih kreativnih glasbenikov. Veliko je tudi različnih pristopov znotraj džeza oziroma improvizirane glasbe. Razlog, zakaj džezkluba nimamo, pa najbrž tiči v tem, da se vsi akterji borijo za svoj kos pogače, kar omejuje globlje povezovanje. V Sloveniji bi morali imeti džezklub, ki bi povezoval vsa tovrstno usmerjena gibanja. Od standardnih big bandov do radikalnih improvizatorjev, pa še vse vmes. Le tako bi dolgoročno vzpostavili okolje, v katerem bi veljalo večje medsebojno spoštovanje že med samimi glasbeniki, posledično pa tudi pri občinstvu, ki bi ga bilo po mojem mnenju več.

Zanimivo pa džez igra eno glavnih vlog v prvem slovenskem celovečercu Babica gre na jug. V njem Bojan Emeršič upodablja zasanjanega džezovskega glasbenika, ki ustreza romantični predstavi svobodnega boemskega življenja. Življenje ni film, a vseeno, je v kakšnem smislu poklic, ki ga opravljate, vseeno manj "utesnjujoč" od ukalupljenega delovnika večine?

Težko rečem, kako bi se počutil, če bi opravljal normalen delovnik večine, ker ga nikoli nisem. Lahko pa rečem, da moj delovnik poteka brez prestanka. Večino dneva preživim v povezavi z glasbo. Po navadi zjutraj zgodaj vstanem. Najraje pišem glasbo zgodaj zjutraj. Potem pridejo na vrsto vaje, v dopoldanskem času opravim tudi vse "birokratske" zadeve, kot so organizacija koncertov, odgovarjanje na elektronsko pošto in podobno. Popoldne pa sem razpet med poučevanjem in drugimi s tem povezanimi dogodki: sem spadajo nastopi učencev in obveznosti na konservatoriju. Potem so še nastopi in vaje z različnimi zasedbami. Praktično moj delovnik poteka ves dan.

Se pa počutim srečnega, ko se zavem, da počnem stvari, pri katerih se lahko izražam skozi glasbo.

Ali je za to, da "čutiš" džez, potreben drugačen miselni okvir?

Džez nima tako dolge tradicije kot klasična glasba. Praktično vsi najpomembnejši mejniki so se zgodili že v prejšnjem stoletju. Drugače od klasične glasbe, v kateri so inštrumentalisti predvsem poustvarjalci komponistov, je v džezu eden najpomembnejših dejavnikov improvizacija, kar pa zahteva drugačen pristop, kot je zakoreninjen že v našem šolskem sistemu in tudi v okolju. Nekako bi lahko rekli, da to, da slediš temu pristopu, res zahteva drugačen miselni okvir.

Redno sodelujete tudi z izvajalci s področja popularne glasbe. Kako se "prestavite" iz džeza v pop?

Žanrsko se ne opredeljujem ali omejujem. Če me nekaj pri določenem projektu pritegne, se odločim za sodelovanje. Je pa res, da so mi bližje projekti, pri katerih imam več svobode oziroma je prisotne več improvizacije in kreativnosti.

Kdo so predhodniki in sodobniki, ki jih najbolj cenite?

Slovenija ima veliko vrhunskih glasbenikov. Na vseh področjih. Veliko prostora bi porabil, če bi začel naštevati vse, ki jih cenim.

Pred kratkim ste praznovali okrogel življenjski jubilej. Vas je vstop v četrto desetletje življenja kaj "zadel"?

Iskreno, ne čutim nobene razlike. Razen občutka, da se bo treba več ukvarjati s športom.