Arthur Conan Doyle je o Sherlocku Holmesu napisal štiri romane in več kot 50 kratkih zgodb. Težko je verjeti, da med njimi ni nobene še neuporabljene, ki se je ne bi dalo predelati v scenarij – a producenti so se raje odločili za “izviren” scenarij, s katerim so se mučili štirje scenaristi, pa se iz njega kljub temu ni izcimilo nič prvorazrednega.

V zaplet, pod katerega bi bil mirno lahko podpisan Dan Brown (to ni kompliment), pademo in medias res: skrivna bratovščina, ki se bavi z okultnimi vedami, namerava zavzeti London, nato britanske kolonije in navsezadnje, predvidevamo, svet. Na njenem čelu je sluzavi lord Blackwood (Mark Strong), ki ga naša junaka že na samem začetku ujameta pri ritualnem umoru in ga po hitrem postopku spravita na vislice. Blackwoodove poslednje besede – da je njegova smrt šele začetek razdejanja, ki bo zajelo mesto – se seveda izkažejo za preroške. Njegovo “vstajenje” iz groba nam daje misliti, da se bo moral Holmesov briljantni um tokrat spopasti z nečim, kar mu je tuje: z nadnaravnim.

Detektiv ima obenem tudi druge skrbi: vse kaže, da se bo Watson, ki se je zaljubil v tiho guvernanto Mary (Kelly Reilly), poročil in izselil iz skupnega domovanja na slavni 221B Baker Street – ne glede na to, kako vztrajno skuša Holmes sabotirati njuno zvezo. (Homoerotični podtoni? Ne spuščajmo se v to). Seveda pa tudi zakrknjeni samec ni čisto odporen na nežnejši spol: v njegovem življenju se zopet pojavi stara ljubezen, očarljiva, a spolzka Irene Adler (Rachel McAdams), ki je obenem tudi edina zločinka, ki je Holmesa (že dvakrat) peljala na led. Da ga Irene prosi za pomoč, je seveda že samo po sebi dovolj, da se v Sherlocku (upravičeno) zbudi dvom - kajti izkazalo se bo, da vse niti iz ozadja vleče zločinski veleum, ki ga ljubiteljem Doylovega pisanja ni treba posebej predstavljati.

Brez (prave) katarze
Film v dobrih dveh urah ne uspe razrešiti vseh rdečih niti zapleta, kar seveda ni naključje: še največjemu naivnežu mora biti jasno, da je bil zamišljen kot odskočna deska za franšizo in da lahko, če se bo izkazal za količkaj donosnega (in to se je že), pričakujemo še kar nekaj nadaljevanj. A po tako zelo nedorečenem koncu se človek vseeno počuti rahlo … ogoljufanega.

Vizualno je film neznansko (skoraj preveč) dodelan, natrpan z v upočasnjenem gibanju posnetimi prizori dvobojev in “ritchijevsko” tempiranimi pregoni po ulicah gotsko morbidnega, na trenutke rahlo stripovskega Londona, nad katerim kraljuje takrat šele do polovice zgrajeni Tower Bridge.

Viktorijanski superjunak
Ključno vprašanje pa je seveda, kako je kanonični, že neštetokrat karikirani arhetip angleškega detektiva prenesel preobrazbo, ki sicer odstopa od prejšnjih adaptacij, a je, kot poudarjajo ustvarjalci, bolj ali manj zvesta izvirni Doylovi viziji. Presenetljivo dobro. No, če je bil Holmes - večkrat omenjana zloraba kokaina gor ali dol – doslej vedno aseksualen, samotarski asket, lahko z Robertom Downeyem Jr. v njegovi koži na to kar pozabite. Naš protagonist je zdaj nemaren, prepirljiv, sarkastičen, rahlo bipolaren samopašnež, ki lahko nasprotnika stre ne le s svojo briljantno sposobnostjo dedukcije, ampak tudi dobesedno (nad prizori na pol golega Downeya v boksarskem ringu se je res skoraj težko pritoževati …).

Holmes je torej, če povzamemo, postal superjunak (nikoli ni resnične nevarnosti, da svojim nasprostnikom ne bi bil kos), kar seveda pomeni, da potrebuje dostojnega pribočnika. Dr. Watson (Jude Law) ni več (v vseh pogledih) rahlo počasni zdravnik v srednjih letih, ampak sicer rahlo zategnjen in stoičen, a hudomušen vojni veteran, ki je značajsko Holmesu tako nasproten, da se človek vpraša, kako sta sploh lahko kdaj postala prijatelja. Stalno medsebojno zbadanje in prepiri ne puščajo nobenega dvoma o tem, kateri odnos je v filmu osrednji (in njuni dekleti nimata pri tem čisto nič). Irene Adler, ki naj bi bila ženska Holmesovega življenja, njegova nemezis in edina šibkost, se izkaže za komaj kaj več kot scenaristični "rekvizit" pri zapletu – in tako z levo roko, kot je bila njena vloga napisana, jo Rachel McAdams tudi odigra.

Ritchie je iz Sherlocka Holmesa bolj ali manj naredil to, kar je bilo od njega moč pričakovati: gonjo po londonskem podzemlju v četrti prestavi, med katero se kamera za hip umiri le, ko nam hoče zelo od blizu in počasi pokazati, kako človeku zdrobiti čeljust. Seveda smo vedeli, da bo Holmes z vstopom v areno visokoproračunskih spektaklov izgubil del svoje duše. A to še ne pomeni, da je kljub temu ne pogrešamo.

Ocena: 3, piše: Ana Jurc