Avtor znamenite slike Krik se je rodil 12. decembra 1863 v Lotnu na Norveškem. Leta 1879 je začel študirati arhitekturo v Oslu, od leta 1881 je študiral akt pri kiparju Middelthunu. Z državno štipendijo je od leta 1889 prebival v Parizu, pozneje je bil krajši čas v Nici. Od leta 1892 je kot svobodni umetnik ustvarjal v Berlinu. Leta 1908 je bil po živčnem zlomu v bolnišnici. Nato je spet živel na Norveškem.

Po smrti leta 1944 je mestu Oslo zapustil okrog 1100 slik, 15.500 grafik, 4700 skic in šest skulptur. Vse to hranijo v Munchovem muzeju. Ta se je leta 2004 znašel na naslovnicah časopisov, ko so oboroženi roparji sredi dneva odnesli sliki Krik in Marija. Norveška policija je sliki našla avgusta 2006.

Muzej so po ropu temeljito prenovili in močno izboljšali njegovo varnost. Nato je mestni svet leta 2008 sprejel odločitev, da se ga preseli v novo stavbo, v kateri naj bi bila še en muzej in knjižnica. Vendar so novi mestni svetniki načrt opustili.

Krik eno najbolj prepoznavnih slikarskih del sploh
Slika Krik, ena od štirih obstoječih različic, je nastala leta 1893 in velja za zgodnjo mojstrovino ekspresionizma in za eno najbolj prepoznavnih del iz zgodovine slikarstva sploh. Munch je z njo sledil cilju "preučevanja duše, torej preučevanja samega sebe". Umetnostni zgodovinarji jo štejejo med dela, ki imajo to lastnost, da gledalcu, ne glede na kulturne razlike, prinaša sporočilo, ki ga lahko brez težav prepozna.

Munch je bil sicer eden od glavnih znanilcev ekspresionizma, smeri, ki je notranjemu svetu in subjektivnim občutenjem umetnika dajala prednost pred fizično realnostjo. Pod vplivom travm iz otroštva, postimpresionistov, simbolistov in vzdušja fin-de-siecla je razvil zelo oseben, dramatičen slikarski svet samote, melanholije, bolesti, erotike, trpljenja in vizionarske fantastike.

"Slišal sem neznanski, neskončni krik narave"
Nastanek Krika je sam opisal takole: "Z dvema prijateljema sem šel po ulici, ko je sonce ravno zahajalo. Ustavil sem se in se naslonil ob ograjo, nenadoma sem se počutil zelo utrujenega. Ognjeni in krvavi jeziki so se stezali čez modrikastočrni fjord. Moja prijatelja sta šla naprej, jaz pa sem ostal zadaj, tresoč se od strahu. Slišal sem neznanski, neskočni krik narave."