Miljenko Jergović je eden od najrelevantnejših sodobnih piscev na območju nekdanje Jugoslavije oz. zahodnega Balkana. Preveden je v več kot dvajset jezikov, tudi v slovenščino; v prevodu lahko med drugim berete uspešnico Zgodovinska čitanka, pa z nagrado angelus ovenčani kriminalni roman Pleše v somraku ter zbirki kratkih zgodb Sarajevski Marlboro in Mama Leone. Poznavanje njegovega celotnega opusa zahteva že precej resen bralski angažma, čeprav ni Jergović dopolnil še niti 50. leta.

Pravkar je (v prevodu Aleksandre Rekar) v slovenščini izšel Oče, fascinanten žanrski hibrid med esejem in romanom, ki je hkrati zgodba pisateljevega porekla in mestoma temne družinske zgodovine, širše gledano pa zgodovina (tudi) našega geopolitičnega prostora in zgodovinskih tragedij, ki niso pretresale le posameznikov, ampak narod na kolektivni ravni.

"Umrl mi je oče." S tem kratkim stavkom se začne Jergovićeva obdukcija odnosa med odtujenim očetom, sarajevskim onkohematologom, in njegovim sinom, pa tudi razmislek o minljivosti, odraščanju in življenju v Jugoslaviji, identiteti, katolištvu oz. ateizmu, zgodovinski odgovornosti in odpuščanju; Oče bralca spušča v pisateljevo intimo in hkrati odpira vprašanja, ki segajo veliko globlje od tega, kdo je pisatelj in kdo so bili njegovi predniki.

Zaradi iz konteksta iztrganega citata o tem, kako "so vsi Hrvati odgovorni za zločine v NDH", je sicer v Beogradu izdana knjiga v domovini doživela gromovit sprejem, njen avtor pa diskreditacijo na osebni ravni (ker gre s kontroverznostjo z roko v roki tudi razvpitost, je bila tudi prodajna uspešnica).

O knjigi, stereotipnem Slovencu, Hrvaški po vstopu v EU in še čem pa več v spodnjem intervjuju.

V Očetu po eni strani zatrjujete, da si, čeprav bi bili člani vaše družine "dobri primerki fikcijske proze", prizadevate pisati zgolj o resničnih dogodkih. Po drugi plati pa priznavate, da je vse, kar lahko z današnje perspektive napišete o svojem očetu in njegovem času, nujno že fikcija. "O mrtvih ni druge resnice, kot da so mrtvi in jih ni več." Vidite v tem kako protislovje?

Vse, kar se o tem da povedati, je kontradiktorno. Oče je knjiga, v kateri ni nič izmišljeno, torej zgodba o mojem očetu, kakršen je v resnici bil, in o času, v katerem je živel. V isti sapi pa je lahko tudi čista fikcija – odvisno od tega, ali mi bo bralec verjel, da sem napisal resnico, ali ne. Konec koncev to za samo zgodbo ni niti najmanj pomembno. Ta lahko samo funkcionira ali pa ne.

Literarni - ali pa zgolj mentalni - "obračun z očetom" je ena najpomembnejših, celo formativnih gest, ki konstituirajo odraslega človeka. Za vas je ta trenutek napočil v srednjih letih, potem ko ste napisali in izdali že več kot dvajset knjig. So morala pred tem določena spoznanja v vas dozoreti? Ali pa je šlo čisto dobesedno za to, kot pišete v knjigi, da je preprosto ne bi mogli napisati, dokler je bil oče še živ?

Pravzaprav se mi ne zdi, da bi bila knjiga "obračun" z očetom; z njim sem nehal obračunavati, ko sem imel kakih 12, 13 let. Pozneje mi kaj takega niti ni padalo na pamet, ker ga nisem zares doživljal kot pravega očeta v patriarhalnem pomenu te besede. Knjiga je prej nekakšen razširjeni In memoriam, zgodba o njegovem življenju po tem, ko se je to izteklo. To, da je ta zgodba, kakršna je, na neki način neprijetna zanj, za njegovo življenje in druge njegove akterje, je pač posledica okoliščin, v katerih smo živeli, posledica časa in potrebe, da se napiše resnica. O živih mogoče še ima smisel lagati – laž lahko komu pomaga ali ga navda s samozavestjo – lagati o življenjih tistih, ki jih ni več, pa je popolnoma nesmiselno.

Ste kdaj razmišljali o tem, kako bi vaš oče dojemal to knjigo, če bi jo imel kdaj priložnost vzeti v roke?

Nikoli. Po eni strani zato, ker to preprosto ni mogoče, po drugi pa zato, ker sem mu večino stvari, ki so napisane v knjigi, na tak ali drugačen način dal vedeti že takrat, ko je bil živ. V knjigi ni ničesar, česar ni na neki način že vedel.

Nekje v knjigi mimogrede omenite, da je bil vaš nono, torej materin oče, po rodu iz okolice Tolmina. Ste kdaj raziskovali svoje slovenske korenine oz. to plat družine?

Moje slovenske korenine so zelo globoke, saj je bil moj dedek de facto in de iure Slovenec, rojen v Kneži pri Tolminu. Čeprav je večino življenja preživel v Bosni, je imel zelo močno zavest o svoji narodnosti. Njegovi slovenski sorodniki so bili tigrovci, on pa neke vrste zaupnik TIGR-a v Sarajevu; hranil je njihovo dokumentacijo. Pravzaprav je bil pred drugo svetovno vojno nekakšen slovenski protorevolucionar in prototerorist. (Smeh.) Po vojni je bil predsednik Kulturnega društva Ivan Cankar za Slovence v Sarajevu, kar je bila ena od glavnih dveh postavk njegove identitete. Prvič, bil je železničar in na to je bil zelo ponosen in, drugič, bil je Slovenec. To je zanimivo po več plateh, ampak predvsem zaradi zavesti pripadanja manjšini. Fascinantno je spremljati, kako se je med obema vojnama in po drugi svetovni vojni formirala ta majhna skupnost, ki se je znašla relativno daleč od matične dežele, kako so bili ti ljudje videti in kako so se vedli. Dedku je bilo veliko do tega, da bi se tudi jaz naučil osnov slovenščine.

Ko sva že ravno pri Slovencih. Če v roke primemo skoraj katero koli delo kakega avtorja z območja nekdanje skupne domovine, ki tematizira stereotipe oz. predstave o posameznih jugoslovanskih narodih – naj bo to Dnevnik srbske gospodinje Mirjane Bobić Mojsilović ali pa vaša Zgodovinska čitanka – je slika "janezov" precej jasna. Bili s(m)o tisti, ki premorejo izjemno delovno etiko in delajo dobre gospodinjske aparate, obenem pa so pusti, resni in obupni v vsakem športu, ki ni ravno smučanje. Kako globoko so bile v resnici ukoreninjene te predstave in kaj je z njimi danes?

To so bili seveda predsodki, v katerih pa v tistih časih, ko so nastali, ni bilo nič slabega, nič negativnega. Jugoslavija je bila do razpada zelo srečna konstrukcija, v kateri so vsi narodi našli neko pomembno obliko samouresničitve. Slovenci, ki so danes, leta 2014, del neke oddaljene evropske province, na robu Evrope in popolnoma nepomembni – birokrati v Bruslju verjetno niti ne vedo, da nekje obstajajo neki Slovenci in Hrvati – so bili v sedemdesetih in osemdesetih letih v Jugoslaviji čista avantgarda. Slovenija je bila Zahod, pomenila je kulturo, demokracijo, Laibach, Gorenje, Radensko. Ljubljana je bila neverjetna metropola in vse skupaj je skoraj do konca funkcioniralo v precejšnji slogi.

Seveda pa so morali obstajati tudi negativni stereotipi, stereotipi, iz katerih so "južnjaki" potegnili neko korist zase. Južnjaki so bili tako v primerjavi s Slovenci duhoviti. Z današnje perspektive je tudi zanimivo, da so Slovenci veljali za katastrofalne v nogometu; Maribor je bil v drugi ligi in še Olimpija kot edini slovenski klub v prvi jugoslovanski ligi je iz nje neko sezono izpadla. Po razpadu Jugoslavije se je to seveda spremenilo: Slovenci so našli smisel za humor – vprašanje pa je, ali so taki postali sami po sebi, je to vpliv južnjakov in likov, kakršen je Đuro, ali pa tega, da so iz prvakov kar naenkrat postali outsiderji Evrope. Pa kar naenkrat so začeli izvrstno igrati nogomet! Najbolj neverjetno je, kako se je Slovenija po letu 1990 radikalno balkanizirala. Pred letom '90 se je zdelo, kot da ni del Balkana, po njem pa je bila čisti Balkan, kar je posledica skupka dejavnikov.

Drugače od preostanka nekdanje Jugoslavije pa za Slovenijo ne moremo reči, da je po letu 1990 začela propadati in da se danes tukaj živi slabše, kot se je pred tem. Južno od Sotle danes dejansko živijo slabše, kot so v Jugoslaviji, tukaj pa, recimo, malo bolje. Ne preveč, ampak malo.

Od lanskega leta v "provinci Evrope" Sloveniji družbo dela tudi Hrvaška. Razumete pridružitev EU-ju kot pozitiven korak ali pa zgolj kot privolitev v bojevanje tujih bitk, služenje tujim interesom?

Upal sem, da bo vstop Hrvaške v EU prinesel nekakšne pozitivne rezultate, a je imel žal zgolj negativne. Po vstopu politiki namreč ni treba več voditi računov o človekovih in manjšinskih pravicah ali se bati, kaj si bodo v Bruslju mislili o njihovem obnašanju. Potonili so v divji nacionalizem, mračni klerikalizem in neko vrsto klerofašizma. Danes je med Slovenijo kot prvo evropsko sosedo in Hrvaško neprimerljivo večja razlika kot pred letom dni. Pred letom dni je bila Hrvaška bližje Evropi, kot je danes; danes se fizično občuti prestop meje med Hrvaško in Slovenijo, čeprav te meje v teoriji ni več. Ampak Slovenija je v Evropi, Hrvaška pa v temi.

Poudarili ste, kako nesmiselne se vam zdijo politične floskule o "gledanju v prihodnost", ko pa je vendar preteklost edina materija, ki jo v resnici imamo in v kateri bi morali iskati nauke za prihodnost. Se vam torej ne zdi ironično, da prav ta, v prihodnost zaverovana politika v zadnjih letih tako rada posega po posameznih poglavjih nedavne zgodovine in jih prenareja v imenu demagogije?

V tem Slovenija ni primerljiva s Hrvaško. V Sloveniji že 25 let obstaja tendenca, da bi Rupnikove domobrance iz druge svetovne vojne prikazali boljše, kot so v resnici bili – ni pa teženj, da bi OF razglasili za sovražno formacijo ali partizane za zločince. Na Hrvaškem pa se skuša popolnoma spremeniti izid druge svetovne vojne: partizane razglašajo za zločince in ustaše za narodne junake. Prišlo je celo tako daleč, da celo Hitlerjevi nacisti niso več tako slabi, kot so bili. To je zahrbten poskus revizije lastne preteklosti, grozna tendenca in nekaj, na kar bi Bruselj – če to mesto sploh obstaja - moral biti pozoren. To je hujše od ebole in tudi širi se kot epidemija, ki bo postala širši evropski problem.

Zelo zanimiva tema v Očetu je vaše poudarjanje "kolektivne odgovornosti", ko gre beseda o zločinih in holokavstu, storjenem v letih NDH-ja. Odgovorni so tisti, ki so bili takrat Hrvati, pišete, njihovi otroci, vnuki in pravnuki, vsi in vedno, ne glede na to, ali so bili fašisti ali antifašisti, in celo ne glede na to, ali so bili njihovi bližnji ubiti skupaj s Srbi, Judi in Romi. Je to pisanje, ki ga je kaj lahko iztrgati iz konteksta, na Hrvaškem naletelo na močan negativen odziv? Naletela sem na primer na kolumno Vedrane Rudan, ki je zgrožena nad vašimi "diskriminatornimi, nazadnjaškimi in primitivnimi tezami".

Velika razlika je med pojmoma kolektivne krivde in odgovornosti. Kolektivna krivda ne more obstajati: kriv je tisti, ki je ubijal, ne tisti, ki je gledal, kaj se dogaja. Tisti, ki je gledal, je odgovoren, saj je bilo storjeno storjeno v njegovem imenu in njegovi prisotnosti. Vedrana Rudan je bila še najmanjši problem, ampak reakcija je bila množična in neverjetno negativna. Govorilo se je o tem, da bi se moral vrniti v Sarajevo in nehati mazati Zagreb s svojo prisotnostjo, in podobne reči – kar posredno samo dokazuje vse, o čemer sem pisal.

Ampak prav, to se je uneslo. Težava cele epizode je v tem, da niso dojeli, o čem sploh govorim. Hotel sem povedati samo, da mora biti človek odgovoren za družbo, v kateri živi, in za njeno preteklost. Vi kot Slovenka ste morda ponosni na, reciva, Franceta Prešerna, Plečnika in Tromostovje. Če imate v odnosu do teh stvari kadar koli pozitivne občutke, bi bila najbolj naravna stvar na svetu, da imate negativne občutke do, kaj pa vem, Metoda Trobca. Naravno je, da sta na drugi strani ponosa sram in odgovornost. Ampak ne, oni bi bili radi samo ponosni na to, da so Hrvati, ker je to največja in najlepša stvar, kar se jim je v življenju lahko zgodila.

V romanu razmišljate tudi o dednosti, ki gre po vašem globlje kot samo do barve oči ali progenije čeljusti. Po svoji babici Štefaniji ste podedovali, pišete, nekakšen občutek nelagodja v bolj izbranih družbah. Kaj ni tak determinističen pogled na svet tudi nekoliko temačen? Da nas na vseh ravneh določajo naši predniki?

Po eni strani se s tem ne sme pretiravati, po drugi pa se tega ne sme zanemarjati. Sam sem bil s takimi in podobnimi vprašanji v zasebnem življenju pogosto obremenjen. Moja babica po očetovi strani je bila strašna, grozna oseba – ampak ta ženska je bila obenem mati mojega očeta, torej moja zelo bližnja sorodnica. Zelo čuden občutek je, da je del nje gotovo v meni - kot da bi imel v sebi hudiča.

Seveda pa je vsak posameznik tudi svoja osebnost, ki jo determinirata lastna volja in zavestna odločitev, da bo tak ali drugačen. Med tem, kar nam je bilo položeno v zibko, in tem, kar je bila naša izbira, se odvija večna bitka, življenjska drama. To je tudi osnovna drama pričujoče knjige.

Fascinantna je tudi anekdota, ki ilustrira izenačevanje hrvaštva in katolištva. V romanu pišete o tem, da v devetdesetih kot v Sarajevu rojeni in živeči Hrvat niste mogli dobiti hrvaškega potnega lista brez predložitve potrdila o krstu. Je postopek še vedno tak? Zakaj o tem nikoli ne beremo in tega nihče javno ne polemizira? Je vera tako močen element nacionalne identitete?

O tem nikoli ni bilo javne debate. Ko je knjiga izšla, sem bi zaradi takih podrobnosti napadan, česar nisem niti najmanj razumel. Napadalo se me je, ker sem s prstom pokazal na nekaj, za kar tudi tisti, ki so me napadali, vedo, da ni čisto v redu, da v civiliziranem svetu nimajo takih navad. Ampak ne. Stvari se v bistvu niso spremenile: če ste bili rojeni v Bosni in Hercegovini, a ste po nacionalnosti Hrvat in vam po zakonu pripada pravica do državljanstva, lahko pripadnost hrvaškemu narodu dokazujete samo s krstnim listom Katoliške cerkve. Kar pomeni, da Cerkev odreja, kdo je Hrvat in kdo ni. Neverjetno.

Temo soočenja z očetom in njegovo preteklostjo je – sicer na fiktivni ravni – v romanu Jugoslavija, moja dežela načel tudi Goran Vojnović, vaš prijatelj. Sta se kdaj pogovarjala o literarni obdelavi te teme ali pa je morda omenil, da ste nanj imeli kakšen vpliv?

Zgodba Gorana Vojnovića je seveda čisto drugačna, fiktivna in ne avtobiografska – čeprav seveda to, kaj si nekdo izmisli, govori o njegovi avtobiografiji. (Smeh.) Napisal je odličen in pomemben roman tako za slovensko kot tudi za druge južnoslovanske književnosti, saj tematizira eno ključnih tem generacije devetdesetih let 20. stoletja in generacije njihovih staršev; vprašanje, kako in kakšni smo prišli iz vojne.

Z Goranom se družim, v nekem obdobju sva se tudi pogosto videvala, ampak o temi očeta in očetovstva nisva v resnici nikoli govorila. Vsaj zdi se mi. Vprašanje me je malo presenetilo; nikoli še nisem povezal, da sva napisala vsak svojo knjigo o očetih. O tem bom moral še malo premisliti!

Rojeni ste bili v Sarajevu, za dom ste si že pred leti izbrali Zagreb. Se vam zdi za pisatelja, ki v svojih delih pogosto načenja teme nekdanje Jugoslavije, pomemben status outsiderja? Da nikoli ne govori s položaja nacije, skozi oči Hrvata na Hrvaškem ali Bosanca v Bosni?

Naravna pozicija pisca – ne glede na to, o čem piše – je položaj outsiderja, da se ne počuti kot Slovenec v Sloveniji ali Hrvat na Hrvaškem, ampak kot manjšina. "Kolektivna književnost", kolektivna izpoved ne obstaja; literatura je izredno individualno in individualistično dejanje. Težavo imajo s tem verjetno samo tisti, ki nikoli ne berejo.

Za kulturo je v trenutnem hrvaškem proračunu odmerjen relativno majhen kos skupne pogače. Je to težava trenutne vlade ali pa zgolj odraz mesta, ki ga ima kultura v družbi?

Hrvaška ima najnižji kulturni proračun v Evropi – in to ne najnižjega med članicami EU-ja, ampak najnižjega med evropskimi državami, ki imajo ministrstvo oz. proračun za kulturo. Prepričan sem, da to ni problem trenutne vlade, pač pa gre za nekaj globljega in trajnejšega. Gre za problem retardacije družbe, zdrsa v zelo zanimivo obliko kleronacionalizma, v katerem kultura sama po sebi nima niti najmanjše vloge.

Nacionalizem se v večini narodov uveljavlja prav preko kulture, naj bo dobra ali slaba, ampak zdi se, da nacionalizma ni brez kulture. Hrvati pa dokazujejo ravno nasprotno, nekaj popolnoma novega: hrvaški nacionalizem je vezan na kvizlinške vojne formacije iz druge svetovne vojne, torej na ustaše, ter na nogometno reprezentanco, Marina Ćilića in športne uspehe. Hrvaški kleronacionalizem je torej cerkveno-stadionski. Kulture ne potrebujejo, ker kultura ne bo pripomogla k uspehom nogometne reprezentance in ker se že po definiciji ne brati s Cerkvijo. Potrebujemo samo cerkve in stadione.