14 članov odprave na odru Linhartove dvorane je poželo bučen aplavz. Foto: BoBo
14 članov odprave na odru Linhartove dvorane je poželo bučen aplavz. Foto: BoBo

Kot 40 let pozneje pravi Andrej Štremfelj, ki je skupaj z Nejcem kot prvi Slovenec osvojil vrh, "je bil vrh čustveno doživetje prvih pet minut, potem pa takoj skrb, kje in kako bova prišla dol".

Znova zbran del ekipe
Pred majsko obletnico so se na festivalu gorniškega filma, kjer je svoje videnje te prelomne odprave predstavil Andrej Štremfelj, na odru Linhartove dvorane včeraj zvečer zbrali člani odprave.

Sorodna novica Štremfelj prvi Slovenec z zlatim cepinom za življenjsko delo

14 članov, zdaj že osivelih, a še vedno namazanih z vsemi žavbami, je pričakal bučen aplavz. Tone Škarja, Andrej Štremfelj, Stipe Božić, Marko Štremfelj, Viki Grošelj, Roman Robas, Ivan Kotnik, Vanja Matijevec, Jože Zupan, Stane Klemenc, Bojan Polak, Vlado Mesarič, Igor Tekavčič in Marjan Raztresen.

To je del ekipe, ki je pisala zgodovinsko poglavje slovenskega (takrat še jugoslovanskega) alpinizma. Do zdaj se je sicer na streho sveta, kot radi pravimo 8848 metrov visokemu Mount Everestu oz. Čomolungmi v tibetanščini oz. Sagarmathi v nepalščini, skupno povzpelo 18 Slovencev, tista prva, jugoslovanska smer po zahodnem grebenu pa še zdaj velja za najtežjo. Kot prvi jo je ponovilo 5 članov bolgarske odprave leta 1984, a je Hristo Prodanov, prvi Bolgar na vrhu, kamor je prišel brez kisika, ob sestopu umrl. Leta 1989 sta jo ponovila, kot piše na spletni strani PZS-ja, še poljska alpinista Chrobak in Marciniak, a zašla v težave, na pomoč so prišli štirje kolegi, zasuli jih je plaz in preživel je le Marciniak.

Kot so poudarili člani slovenske odprave, je šlo za timsko delo, vsak je naredil, kar je bilo v njegovi moči, da bi bila odprava uspešna.

Člani odprave 1979

Tone Škarja (vodja odprave), Zvone Andrejčič, Borut Bergant, Stipe Božič (snemalec do vrha Everesta), Muhamed Gafič, Franček Knez, Ivan Kotnik, Marjan Manfreda, Vanja Matijevec, Vlado Mesarič, Dušan Podbevšek, Muhamed Šišič, Andrej in Marko Štremfelj, Nejc Zaplotnik, Jože Zupan, Stane Belak, namestnik vodje; Tomaž Jamnik je vodil transport materiala od Ljubljane do zadnjega tabora pod vrhom; Bojan Pollak (prehrana), Štefan Marenče je (konstruiranje in postavitev ročne žičnice), Roman Robas (finance), Viktor Grošelj je vodil fizične priprave moštva; Stane Klemenc (ekonomska propaganda; Evgen Vavken in Igor Tekavčič (zdravstvo).

"Ko vidimo alpinistično opremo tedanje odprave, se šele prav zavemo, kako daleč je že tisti čas in kaj je bilo takrat potrebno za uspeh," je na včerajšnjem dogodku poudaril predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan. Alpinistični dosežki so nas postopoma pripeljali tja, kjer smo danes: ob boku narodom z izjemno gorniško tradicijo. O tem priča ugled našega alpinizma v svetu in ne nazadnje številni prejemniki zlatih cepinov in drugih mednarodnih priznanj, je še poudaril Rovan.

25-članska jugoslovanska odprava z 20 tonami opreme, ki je imela za cilj vzpon na najvišjo goro sveta, je v Nepal odletela februarja 1979, ko je dobila dovoljenje za Zahodni greben. Slovenska planinska zveza je za vzpon na Everest zaprosila že leta 1974, tri leta pozneje je bil določen glavni okvir odprave, spomladi 1978 je v Nepal odšla petčlanska izvidniška ekipa. Šlo je za obsežen logističen in organizacijski projekt, katerega niti je vlekel Tone Škarja. Veliko zaslug za odpravo sta imela takratni predsednik PZS-ja Miha Potočnik in načelnik odprav Aleš Kunaver, imeli pa so tudi dobre odnose s takratnim Beogradom. Odpravi je bil namreč naklonjen tudi politični vrh. "Kako velik uspeh je bil to, se je pokazalo šele pozneje. Ta smer je dobila še dodatno vrednost. Tista množica, ki gre na vrh, se je niti dotakne ne, razen na vrhu," je dejal Škarja.

Andrej Štremfelj, v ozadju prizor ob osvojitvi vrha Mount Everesta. Foto: BoBo
Andrej Štremfelj, v ozadju prizor ob osvojitvi vrha Mount Everesta. Foto: BoBo

V odpravi leta 1979 je bilo 25 članov, med njimi 21 Slovencev, in šest spremljevalcev, med njimi sta bila tudi zdravnika in novinar Dela. S seboj so peljali 20 ton opreme, v Nepalu se jim je pridružilo še 25 nosačev. Na pot so odšli marca, po dolgem čakanju na dovoljenje v Katmanduju je sledil premik pod tako želeni cilj. Tja je bilo treba prenesti vso opremo, kar je bil velik logistični zalogaj. V dolgih tednih čakanja na vzpon, ki ga je zamaknilo tudi slabo vreme, sneg in močan veter, so bila edina vez z domom pisma in kartice (kot je razkril Štremfelj, so jih podpisali kar okoli 7.000. "Podpisoval si, dokler je bil tvoj podpis še razpoznaven.") ter radioamaterska povezava.

Sorodna novica Tone Škarja - legenda slovenskega alpinizma in himalajizma

Novinar za 100 dni v Himalajo
Član odprave je bil tudi Delov novinar Marjan Raztresen.
"Če primerjamo z zdajšnjimi časi, je to neprimerljivo. Recimo, da bi danes novinar, četudi redno zaposlen, rekel, da gre za 100 dni v Himalajo. Bi rekli, ti si nor, kdo te bo pa plačal? Takrat pa je ekipa želela novinarja Dela in mene so izbrali. Ene dva dni sem premišljeval, ali bom zmogel, potem sem se posvetoval z zdravnikom odprave Vavknom. Prvo vprašanje je bilo, ali kadim. Sem rekel, da. Takoj nehaj, ker pljuča boš potreboval za kaj drugega," se spominja Raztresen.

Trdo delo vsakega izmed članov
Kot je poudaril Štremfelj, med drugim tudi prvi Slovenec, ki je prejel zlati cepin, je bila zgodba o vzponu popolnoma drugačna za tiste, ki so odpravo spremljali od zunaj, in tiste, ki so zagrizli v himalajsko gorovje. Sam ob začetku odprave ni verjel, da bi lahko bil med tistimi, ki se bodo na vrh dejansko povzpeli, saj je bilo v ekipi več alpinistov z več izkušnjami. Poleg tega so ga pestile različne zdravstvene težave, od poškodovanega prsta do bolečega zoba.

Andrej Štremfelj na Festivalu gorniškega filma

Ekipa je več tednov trdo delala, postavljala bazne tabore na različnih višinah, naredili so celo žičnico na sedlo Lho La, ki jo je konstruiral Štefan Marenče. Kot je poudaril Štremfelj, je bilo plezanja bore malo, drugega dela pa zelo veliko. "Bilo je minus 40 stopinj Celzija. Za fina dela smo odložili rokavice, toda samo za kakšno minuto, potem pa takoj nazaj na toplo."

Po spletu okoliščin so se tistega zgodovinskega dneva začeli na vrh vzpenjati Nejc in brata Štremfelj, poleg Andreja je bil član odprave tudi njegov starejši brat Marko. A že približno po 100 metrih vzpona iz zadnjega tabora je Marko začel mahati z rokami, da ima težave z ventilom za dovod kisika. Ni mu preostalo drugega, kot da se obrne, saj ni želel ovirati Nejčevega in Andrejevega vzpona. "Ne preveč težko, ker sem vedel, da je to edina pametna odločitev, ker bi jima delal samo zgago brez kisika," je v polni Linhartovi dvorani odgovoril na vprašanje, kako se je počutil, ko se je moral zaradi tehnične težave obrniti. "Pomahala sva si, to je bilo to, slovo ni bil nič sentimentalno, v gorah ni prostora za sentimentalnost, in to mi je sicer pri njih všeč," je o tem pomembnem trenutku vzpona dejal Štremfelj in poudaril, da je bil zelo prizadet, ker Marko ni mogel nadaljevati poti.

Alpinisti nikoli ne rečemo, da gremo na goro, temveč vedno govorimo o hribih, pravi Štremfelj in dodaja, da skušajo mogoče tudi na tak način malo
Alpinisti nikoli ne rečemo, da gremo na goro, temveč vedno govorimo o hribih, pravi Štremfelj in dodaja, da skušajo mogoče tudi na tak način malo "prizemljiti" vrh. Foto: BoBo

O tem, kaj bodo na vrhu, niso nikoli govorili
Ko sta prišla na vrh, za kar je imel po Štremfljevih besedah največ zaslug Nejc, ki ga je vseskozi bodril in jima dvigoval moralo, sta onemela. "Nisva vedela, kaj bi. V bazi nas je bilo dva meseca 25 dedcev skupaj, pogovarjali smo se o vsem mogočem, na koncu smo prišli še na blejske kremšnite. Ampak kaj bomo pa delali, ko bomo prišli na vrh, kako se bomo obnašali, se nismo pa nikoli pogovorili. Ker je to malo vraževerje, ker ne bi vnaprej napovedovali, kaj bo. Potem se je pa zgodilo, in res nisva vedela, kaj bi," se spominja Štremfelj, ki je vrh takrat osvojil kot 22-letnik. Sledil je sestop, ki ga je zaznamoval Andrejev zdrs, po več kot 100 metrih se mu je uspelo z zadnjimi ostanki moči rešiti le s cepinom. Naslednji dan ju je bolela vsaka kost. "Tudi tiste, ki jih nisva imela," se je pošalil legendarni alpinist.

Prisrčno snidenje članov odprave. Foto: BoBo
Prisrčno snidenje članov odprave. Foto: BoBo

Dva dni pozneje so se na Mount Everest povzpeli še Stane Belak – Šrauf, Stipe Božić (kot prvi Hrvat) in šerpa Ang Phu. "Bili smo moštvo, bili smo ekipa. Brez te zagnanosti nam ne bi uspelo. Osebno sem bil na vrhu presrečen, evforičen," se je mejnika spominjal Božić in dodal, da se je, ko je posnel zgodovinske podobe z vrha, zavedel, da so posnetki pomembni ne le za ekipo, temveč tudi za javnost.

Odpravo je zadela huda tragedija: šerpa Ang Phu, ki se je kot prvi v zgodovini na Mount Everest povzpel po dveh različnih smereh, je pri sestopu zdrsnil in se smrtno ponesrečil. Nobenega slavja ni bilo, da nam je uspelo priti na vrh, se spominja Štremfelj. Nosači in svojci so bili ob izgubi svojega vodje zelo prizadeti, ekipo pa je čakalo še veliko dela, saj je bilo treba znova vse pospraviti in oditi v dolino.

Andrej Štremfelj in vodja odprave Tone Škarja. Foto: BoBo
Andrej Štremfelj in vodja odprave Tone Škarja. Foto: BoBo

Danes kolone na goro sveta
Danes je vzpon na Everest čisto druga zgodba kot nekoč, dosegljiv bolj kot ne vsem, če za to odštejejo okoli 60.000 evrov. "Mi smo se takrat sekirali, da bomo na ledeniku pri postavljanju šotorov prehiteli Avstrijce, pa jih je bilo treba postaviti okoli 20. Danes jih je tam 500 hkrati," je negativno preobrazbo dogajanja pod najvišjim vrhom sveta orisal Štremfelj. Velika večina alpinistov, kadar so vremenske razmere dobre, to pomeni tudi 450 ljudi na dan, se povzpne po isti smeri v strnjeni koloni. Drugih 15 smeri, med njimi tudi "naša", pa samevajo.

"Vsak izmed nas ima svojo zgodbo z Mount Everesta, vsem pa je skupno, da nas je združil v moštvo, v katerem smo bili pripravljeni dati vsi za vse za to, da bi prišli na vrh," je Štremfljeva vodilna misel o tem izjemnem dosežku pred 40 leti.