Ena najbolj psihološko izčrpavajočih in realistično izpričanih zgodb o rivalstvu … in prijateljstvu. Foto: emka.si
Ena najbolj psihološko izčrpavajočih in realistično izpričanih zgodb o rivalstvu … in prijateljstvu. Foto: emka.si

Zato lahko predvidevamo, da je šlo – ob vseh mednarodnih fanfarah in ferrantomaniji - tudi za prodajno uspešnico.

Četrti zvezek nosi podnaslov Zrela leta in se okvirno odvija od konca sedemdesetih let do prvega desetletja 21. stoletja. Prevladuje čas osemdesetih let, obdobje brutalnih mafijskih obračunov, odmevnih procesov, neuspele posodobitve juga države in (kozmetičnega) preganjanja politične korupcije, v katerem se na neki točki znajde tudi Nino Sarratore, Lilina mladostna simpatija in oče Elenine tretje hčerke, ki po seriji romantičnih obljub ne izpolnjuje očetovskih nalog in si po njunem hipnem razmerju začne graditi politično kariero.

Elenina neodločnost in nestanovitnost tudi lepo povzameta nosilne teme tetralogije, zmuzljivost identitete, ki jo poudarjajo njene neprestane selitve in potovanja, pa balansiranje med "lepo" italijanščino in grobim neapeljskim dialektom, variacije »pravih« imen in vzdevkov, razmerje med izvirnim literarnim delom in ponaredkom.

.

Sklepni del cikla je še posebej krut do Elene, prvoosebne pripovedovalke, ki je bila polna samopomilovanja že v preteklih epizodah; razočarata jo oba očeta njenih hčera, postane sužnja družinskih razmer, kljub prenovljeni literarni karieri in mednarodnemu ugledu se zdi, da se – nazaj ne le v domačem Neaplju, temveč tudi v nekdanji smrdljivi soseski – ne zmore sestaviti. Obenem ohranja občutek intelektualne inferiornosti, na kar jo po eni strani spominja večna tekmica, dominantna, karizmatična, neizprosna Lila, po drugi strani starši odtujenega moža Pietra, ki jo označijo za "izobraženko brez tradicije," kar je nič manj in nič več kot severnjaški evfemizem za prišleka z umazanega juga. O izgubljeni deklici ponuja predvsem Elenine permanentne čustvene viharje, ki ponekod prestopijo mejo melodramatičnosti; te v preteklih instancah nismo občutili, Ferrante je mojstrsko prepletala osebne travme obeh junakinj ter inherentno politično in socialno noto povojne Italije, zato se sklepni del zdi manjše razočaranje. Morda pa so takšni zgolj občutki, ki jih bralec dobi po tretjem, z naskokom najboljšim delom cikla, v katerem je avtorici uspelo z neverjetno silovitostjo naslikati družbeno politično ozračje Italije v sedemdesetih letih 20. stoletja.

Od političnega roba v četrtem zvezku ostane predvsem melanholija, pa Elenino spoznanje, da je bila vedno le polovičarka. S svojimi stališči je vedno ostajala na pol poti, jo kruto spomni mož Pietro, ki se v zrelih letih norčuje iz "njenega polfeminizma, polmarksizma, polfreudizma in polprevratništva". Elenina neodločnost in nestanovitnost tudi lepo povzameta nosilne teme tetralogije, izmuzljivost identitete, ki jo poudarjajo njene neprestane selitve in potovanja, pa balansiranje med "lepo" italijanščino in grobim neapeljskim dialektom, variacije »pravih« imen in vzdevkov, razmerje med izvirnim literarnim delom in ponaredkom. O izgubljeni deklici obenem vse stvari postavi na svoje mesto, osmisli dramatični telefonski klic v prologu Genialne prijateljice, razreši junakinjino turbulentno razmerje z Lilo in pokoplje polovico stare soseske. Kakor koli obrnemo, Neapeljski cikel nam bo ostal v spominu kot ena najbolj psihološko izčrpavajočih in realistično izpričanih zgodb o rivalstvu … in prijateljstvu.

V slovenščini še zadnji del Neapeljskega cikla Elene Ferrante