Prvo zasedanje Društva narodov v Ženevi. Foto: Fridtjof Nansen bildearkiv
Prvo zasedanje Društva narodov v Ženevi. Foto: Fridtjof Nansen bildearkiv

Čeprav je Društvo narodov dejansko odpovedalo na liniji zagotavljanja kolektivne varnosti, je bil to prvi resnejši poskus reševanja sporov v okviru mednarodne organizacije. Poleg tega je njegova zapuščina neizpodbitna pri utemeljevanju mednarodnega prava, pri oblikovanju nove ekonomske politike, ki je bila nato utemeljena po drugi svetovni vojni, ter zlasti pri oblikovanju socialne politike na področju zdravstva, varovanja manjšin in skrbi za begunce.

Zgodovinarka Kornelija Ajlec

Ko se je konec leta 1918 po dolgih in mučnih štirih letih le končala prva velika svetovna morija, je bila ena izmed glavnih idej za varstvo svetovnega miru ustanovitev posebnega naddržavnega društva. Idejo je še posebej vneto zagovarjal ameriški predsednik Woodrow Wilson, saj naj bi Društvo narodov spodbujalo sodelovanje med državami.

Na pariški mirovni konferenci so imenovali posebno komisijo za Društvo narodov, ki je pripravila predlog organizacije in načel društva. Členi o ustanovitvi tega društva so bili nato vneseni v vse posamične mirovne pogodbe.

Društvo narodov je bilo organizirano kot: skupščina, v kateri so imele vse članice en glas in se je ukvarjala z vprašanji miru na svetu; svet, sestavljen le iz devetih članic: Velika Britanija, Francija, Italija, Japonska in ZDA so bil stalne članice, dodatne štiri pa je izbrala skupščina, stalni sekretariat društva, sodno funkcijo pa je opravljalo Stalno sodišče mednarodne pravice v Haagu.

Sporazum o ustanovitvi je začel veljati 10. januarja 1920.

Ustanovne članice Društva narodov in podpisnice versajske mirovne pogodbe: Belgija, Bolivija, Brazilija, Ekvador, Francija, Grčija, Gvatemala, Haiti, Hedžas, Honduras, Italija, Japonska, Jugoslavija (SHS), Kitajska, Kuba, Liberija, Nikaragva, Panama, Peru, Portugalska, Romunija, Siam, Češkoslovaška, Urugvaj, Velika Britanija s Kanado, Avstralijo, Južno Afriko, Novo Zelandijo in Indijo, Združene države Amerike.
Države, ki so jih povabili k Društvu narodov: Argentina, Čile, Kolumbija, Danska, Španija, Norveška, Paragvaj, Nizozemska, Perzija (danes Iran), Salvador, Švedska, Švica in Venezuela.

Ker je ameriški kongres po sprejetju stališča, da se bodo manj vpletali v zunanje politične zadeve, zavrnil ratifikacijo versajske mirovne pogodbe, ZDA, čeprav so bile stalna članica Sveta, niso postale tudi članica Društva narodov, temveč so imele poseben, pridružitveni status.

Prvotna članica društva pa prav tako ni bila Rusija. Sovjetska zveza je članica postala šele leta 1934, a je bila zaradi agresije na Finsko leta 1940 že izključena. Bila je edina država, ki jo je društvo izključilo.

Članice Društva se zavezujejo, da bodo druga drugi na najiskrenejši način sporočale vse podatke o obsegu svoje oborožitve, svojih vojaških, pomorskih in zračnih programih in o stanju tistih panog svoje industrije, ki lahko služijo vojnim namenom.

Iz ustanovne listine Društva narodov

Miroljubno reševanje sporov

Sistem, kako zagotavljati kolektivno varstvo, je temeljil na miroljubni poti razreševanja sporov, torej z arbitražo ali sodno rešitvijo, članice društva pa so imele pravico sprožiti akcijo, za katero so menile, da je potrebna za ohranitev miru in mednarodnega reda, šele po soglasnem sklepu Sveta Društva narodov.

Pomembne pa so bile tudi podorganizacije društva, kot so Mednarodna organizacija dela, Zdravstvena organizacija, Kongres evropskih narodnosti. Te so namreč dosegle dogovore o zdravstveni zaščiti, socialnih pravicah in delavski zakonodaji.

Sleherna vojna ali grožnja z vojno, ki neposredno zadeva katero od članic Društva, zanima vse Društvo, in to mora ukreniti vse, da bi se ohranil mir med narodi. V takem primeru na zahtevo ukreniti vse, da bi se ohranil mir med narodi.

Iz ustanovne listine

Velike države pravil niso upoštevale

A vpliv Društva narodov je že kmalu začel slabeti. Osrednja težava je bila, da če so države kršile podpisane dogovore, Društvo narodov ni imelo nobene moči, da bi proti kršilcem ukrepalo. Velike države se na pravila, če jim ta v danem trenutku niso ustrezala, pač niso ozirala.

Ko je na primer Japonska leta 1931 zasedla glavno mesto Mandžurije, je Kitajska na društvo podala prijavo o nedovoljeni agresiji. Svet društva je zahteval umik japonske vojske, vendar je Japonska kot stalna članica sveta Društva narodov pri tem uporabila veto. Skupščina Društva narodov je nato okupacijo obsodila in sklenila, da ne sme biti mednarodnopravno priznana nobena novonastala država, ki je bila ustvarjena s silo. Obsodba okupacije je pripeljala do izstopa Japonske iz društva.

Oktobra 1933 je iz Društva narodov izstopila Nemčija. Sledila ji je Italija, ki je leta 1934 napadla Etiopijo, ta je neuspešno skušala doseči mednarodno posredovanje. Društvo narodov je tedaj prvič sprejelo kolektivne gospodarske sankcije, ki so sicer ohromile italijansko gospodarstvo, vendar se je vojna v Etiopiji nadaljevala.

Etiopija je po napadu Italije trdila, da je vojna prepovedano sredstvo reševanja mednarodnih sporov, in ZDA zaprosila, da nadzorujejo spoštovanje tega. Ameriški predsednik Roosevelt je prošnjo cesarja Haileja Selassieja zavrnil. Italija se je v tem času mobilizirala in konec leta 1935 z vso močjo udarila po Etiopiji. Na fotografiji etiopski vladar Haile Selassie beži iz Etiopije prek Jeruzalema med napadom Italije. Foto: United States Library of Congress's
Etiopija je po napadu Italije trdila, da je vojna prepovedano sredstvo reševanja mednarodnih sporov, in ZDA zaprosila, da nadzorujejo spoštovanje tega. Ameriški predsednik Roosevelt je prošnjo cesarja Haileja Selassieja zavrnil. Italija se je v tem času mobilizirala in konec leta 1935 z vso močjo udarila po Etiopiji. Na fotografiji etiopski vladar Haile Selassie beži iz Etiopije prek Jeruzalema med napadom Italije. Foto: United States Library of Congress's

Pasivnost velikih sil je prilila ogenj težnjam nacistične Nemčije. Svet pa je – kljub poskusu, kako ohraniti mednarodno varnost – zapletel v nov, krvav in vseobsegajoč spopad: drugo svetovno vojno.

Leta 1946 je bilo Društvo narodov ukinjeno, premoženje pa so prenesli na novo Organizacijo združenih narodov, vendar OZN ni pravna naslednica Društva narodov.

Janja Hojnik na mariborski pravni fakulteti predava pravo Evropske unije. Foto: BoBo
Janja Hojnik na mariborski pravni fakulteti predava pravo Evropske unije. Foto: BoBo

Janja Hojnik: Iz vojne se niso ničesar naučili

O podrobnostih propadle Wilsonove ideje in sledeh, ki jih je takšno prvo naddržavno združevanje prineslo za prihodnje organizacije ter mednarodno pravo, smo se pogovarjali z doktorico prava in predavateljico na Pravni fakulteti Maribor Janjo Hojnik.

Pravite, da študentom ustanovitev Društva narodov predstavite kot primer, kako naj se takšne organizacije ne oblikujejo. Zakaj?
Z Društvom narodov se s študenti ukvarjamo v kontekstu ustanavljanja Evropske unije. Očetje Evropske unije so imeli ob ustanovitvi po drugi svetovni vojni na razpolago model Društva narodov in presodili so, da to ni dober model, če naj bi Evropska unija dobro delovala, bila učinkovita. Ena od osrednjih težav Društva narodov – poleg tega, da Društvo ni imelo svoje vojske in da k Društvu niso pristopile nekatere svetovne velesile – je bila njegova medvladna narava. V tem smislu je Društvo narodov lahko v poduk tudi današnji Evropski uniji, in iste težave, ki jih je imelo Društvo narodov, vidimo danes tudi pri Združenih narodih, ki so sprejeli ta model.

Ne glede na jasen cilj Društva narodov, da prepreči morijo, kakršna je bila prva svetovna vojna, in nekatere zelo ostre določbe v ustanovnem paktu, kar zadeva sankcioniranje držav, ki bi ponovno pomislile na vojno, je ta organizacija temeljila na polnem spoštovanju suverenosti držav članic. To pa se v praksi pogosto ne obnese. Na načelni ravni se sicer vse države strinjajo, da si ne želijo nove vojne, da je mir najpomembnejši, a ko pride do bolj konkretnih problemov in konkretnih aktov, ki bi jih bilo treba sprejeti, je polna suverenost držav članic in soglasno odločanje cokla, ki zavira dosego rezultatov. Države blokirajo sprejemanje potrebnih odločitev zaradi ozkih nacionalnih interesov ali ker želijo prek blokiranja nečesa, kar zanje niti ni pomembno, izsiliti nekaj drugega. Zato štejemo obdobje pred stotimi leti, kar zadeva mednarodno integracijo, za utopično.

Po eni strani je bilo to optimistično obdobje, podobno današnjemu. Govorilo se je o novi dobi, imeli so tehnološke inovacije, kot so radio, kinematografi, avtomobili in letala, gradili so nebotičnike, na Wall Streetu se je dogajal prvi 'boom' v zgodovini, arhitekt Le Corbusier je snoval mesta prihodnosti. Panevropsko gibanje je imelo veliko podpornikov, vključno s Picassom in Einsteinom. Še vodilna sila tega gibanja, francoski predsednik vlade in Nobelov nagrajenec za mir Aristide Briand je v svojem govoru v Društvu narodov govoril o evropski povezavi, ki "ne bi posegala v suverenost katere koli države članice". Samo Velika Britanija je njegov predlog takoj zavrnila kot preveč federalističen in samo Nizozemska je menila, da se morajo države članice odreči delu suverenosti, če naj bi organizacija dobro delovala. Vse druge države pa so podpirale evropsko integracijo na temelju absolutne suverenosti in popolne politične neodvisnosti, o kateri je govoril Briand.

Skratka, iz vojne se niso ničesar naučile. In to je imelo zelo kmalu zelo resne posledice za ljudi v Evropi in po svetu. In Jean Monnet, ki je deloval kot namestnik generalnega sekretarja Društva narodov, je od blizu videl vso impotenco te organizacije, kjer je vsaka država lahko rekla ne mednarodni organizaciji, kar je tudi vodilo do druge svetovne vojne. Zato je po vojni postavil temelje Evropske unije, ki izhajajo iz prepričanja, da je mednarodni mir in varnost mogoče ohraniti samo prek nadnacionalnih institucij in odločanja s kvalificirano večino. Danes pa v Evropski uniji ponovno vidimo zavzemanje za medvladni model, od Orbana in nekaterih drugih voditeljev, čeprav imamo zgodovinske izkušnje, da tak model ne deluje, sploh pa ne pri tako kompleksni in tesni integraciji, kot je Evropska unija.

V Slovenskem gospodarju lahko sredi septembra 1930 preberemo:
V Slovenskem gospodarju lahko sredi septembra 1930 preberemo: "Obžalovati moramo, da se Društvo narodov tudi letos ni pečal z usodo tiste narodne manjšine, ki zdaj gotovo največ trpi v Evropi, s trpljenjem Slovencev in Hrvatov v Italiji. Ko je svet Društva narodov začel zborovati v Ženevi, s 6. septembra navsezgodaj s Krasa – 8 km od Trsta – odjeknili streli fašistovske milice, ki so štirim jugoslovanskim žrtvam: Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču, vzeli življenje. Ne vem, ali so se za te strele zanimali v Ženevi. Pa bi jih morali slišati. Ti streli hujše ogrožajo svetovni mir in sožitje med narodi, nego bogzna kakšne kanonade. Ti streli dokazujejo, kako rešuje italijanski fašizem vprašanje slovenske in hrvaške manjšine." Foto: dLib

Kljub temu da je bila sama ideja o ustanovitvi neke naddržavne organizacije narodov, ki bi bila zagotovilo za mir, zapisana med 14. točk ameriškega predsednika Wilsona, ZDA nato niso ratificirale versajske pogodbe in niso postale ustanovna članica Društva narodov. Kakšne so bile posledice?
To, da ZDA, katerih predsednik Wilson je zasnoval to organizacijo, niso pristopile k Društvu narodov, je seveda pomenilo, da je bilo Društvo manj vplivno, kot bi lahko bilo sicer. Glede na to, da so ZDA veljale za najmočnejšo svetovno velesilo, je njihov nepristop pomenil resen udarec za ugled in vpliv Društva narodov. Čeprav so zunanja ministrstva ZDA v tistem času v glavnem podpirala Društvo, je kongres zavračal različne oblike sodelovanja v strahu, da bi to postopoma pripeljalo do ameriškega članstva v Društvu, česar pa niso želeli. Poleg tega je Društvu tudi škodovalo temu, da je bil ustanovni pakt Društva na zahtevo Wilsona del versajske pogodbe. Postopno vse večje razočaranje nad slednjo je tako zmanjševalo tudi težo Društva narodov v mednarodni skupnosti. Ker se je pokazalo, da je ustanovni pakt Društva težko izvršljiv, po eni strani preveč kratkoviden, po drugi strani pa preveč ekstremen, Društvu pa akta ni uspelo bodisi izvrševati, bodisi spremeniti, je ameriški Kongres postopoma nasprotoval vsakršnemu sodelovanju z Društvom narodov.

Poleg tega je treba upoštevati, da Nemčiji na začetku ni bilo dovoljeno sodelovati v Društvu narodov, saj je bila v versajski pogodbi označena za povzročiteljico vojne in kot taka ni bila vredna, da velja za članico mednarodne skupnosti držav. K članstvu tudi niso povabili Rusije, saj je imela komunistično vlado, ki je pobila družino Romanov, in Zahod takšne države ni želel v novi organizaciji, ki naj bi pospeševala mir in varnost. To pomeni, da kar tri pomembne svetovne velesile niso sodelovale pri Društvu narodov. Najmočnejši državi te organizacije sta tako bili Francija in Velika Britanija, obe močno izčrpani po prvi svetovni vojni in nezainteresirani za posredovanje v konfliktih, ki niso neposredno zadevali zahodne Evrope. Druga svetovna vojna pa je nato ponovno pokazala, da mednarodna skupnost potrebuje učinkovito mednarodno organizacijo, ki bo posredovala v sporih med državami in šele takrat so ZDA z Rooseveltom podpirale in bile tudi ustanovna članica novih Združenih narodov.

Med drugim je v ustanovni listini zapisano, da se bodo članice obveščale o oborožitvi, svojih vojaških programih in industriji. To se bere precej utopično ...
Nasploh je bilo Društvo narodov zelo utopično, najbrž zaradi prepričanja, da zgodovina človeštvo nekaj nauči in bo zavezanost neponovitvi vojne na krilih orla za zmeraj. Dejansko pa so bile zaveze iz ustanovne listine v več pogledih nerealne. Po eni strani so zagovarjali razorožitev, po drugi pa bi potrebovali močno oborožene članice, ki bi posredovale v primerih, ko bi bilo to treba. Po drugi strani pa, ko so se države začele napadati in širiti, Društvo narodov ni imelo moči, da jih pri tem ustavi.

Sorodna novica Kako je prva svetovna vojna spremenila svet

Je bil kakšen pozitiven primer delovanja, ki je dal tudi ugoden rezultat?
Društvo narodov je imelo nekatere uspehe, kar merimo v tem, da so preprečili, da bi se kak spor med državami reševal z vojaškim napadom. Tak primer so, denimo, Aalandski otoki, ki so približno enako oddaljeni od Finske kot od Švedske. Tradicionalno so pripadali Finski, a večina prebivalcev otoka je želela, da bi spadali pod Švedsko. Ker se državi nista mogli dogovoriti, pod katero državo naj otoki spadajo, sta leta 1921 za razsojo vprašali Društvo narodov. Društvo je odločilo, da naj otoki ostanejo finski, a da na njem Finska ne sme imeti oborožitve. Obe državi sta to odločitev spoštovali in velja še danes.

Podoben primer je Zgornja Šlezija, prebivalcem katere je versajska pogodba podelila pravico, da na referendumu povedo, ali želijo biti del Nemčije ali Poljske. Na referendumu je 700.000 ljudi glasovalo za Nemčijo, 500.000 pa za Poljsko. Rezultat je pripeljal do konflikta med zagovorniki priključitve k Nemčiji in njihovimi nasprotniki. Društvo narodov je bilo pozvano rešiti spor in v roku zgolj šestih tednov je Društvo narodov odločilo Zgornjo Šlezijo razdeliti med Nemčijo in Poljsko, in to odločitev sta spoštovali obe državi.

Izpostavljen uspeh Društva narodov je tudi njegova intervencija v Turčiji leta 1923, ko so z vrsto ukrepov poskrbeli za begunce tako zdravstveno kot bivanjsko. Po krvavi vojni v Turčiji je bilo milijon in pol beguncev, razsajala je kolera ipd. Zato velja ukrepanje Društva narodov v tem primeru za enega njegovih večjih dosežkov, kljub temu da jim same vojne ni uspelo preprečiti. Tudi sicer ima Društvo narodov precejšnje zasluge na področju mednarodne skrbi za javno zdravje.

Končno bi izpostavila tudi bolgarsko-grški mejni konflikt iz leta 1925. Takrat so bolgarski mejni stražarji ubili grškega vojaka, zaradi česar je Grčija napadla Bolgarijo. Bolgarija je zaprosila Društvo narodov za pomoč, Društvo je obema državama ukazalo, da ustavita boje in da naj se Grki umaknejo iz Bolgarije. Nato je Društvo poslalo strokovnjake na to območje in odločeno je bilo, da se Grčiji naloži denarna kazen. Obe državi sta to odločitev sprejeli. Sklenemo torej lahko, da je bilo Društvo uspešno v manj obsežnih konfliktih, vojne večjih razsežnosti pa jim ni uspelo preprečiti.

Pa vendar je vpliv Društva narodov v letih, ki so sledila, skoraj povsem usahnil. Poljska se ob nemški agresiji pred pragom 2. svetovne vojne nanj na primer sploh ni več obrnila. So bili sploh kakšni poskusi ustaviti Hitlerja?
Poskusi so bili, a kot vemo, neučinkoviti. Društvo narodov je pozivalo Nemčijo k spoštovanju mednarodnega prava, pakt je omogočal izrek gospodarskih sankcij, a to ni ustavilo Hitlerja. Nemčija je po tem, ko je bila na začetku blokirana kot članica Društva narodov, ob prizadevanjih Wernerja Dankworta leta 1926 celo postala peta stalna članica Sveta. A že novembra 1933 je Nemčija izvedla referendum o izstopu iz Društva narodov. Kanclerju Hitlerju seveda ni bilo težko med Nemci razširiti negativnega odnosa do celotnega versajskega projekta, vključno z Društvom narodov, tako da je brez posebnih pritiskov ali velikih zlorab volilnega sistema prek 95 odstotkov Nemcev ob zelo visoki volilni udeležbi pritrdilno odgovorilo na vprašanje, ali naj Nemčija izstopi iz Društva narodov. To je bil nasploh prvi v seriji referendumov, ki jih je organiziral Hitlerjev kabinet, izveden iz navideznega razloga, ker zahodne sile niso privolile, da jim je Nemčija v vojaškem pogledu enakovredna. Že mesec dni pred referendumom je nemški zunanji minister generalnega sekretarja Društva narodov obvestil o tem, da bo Nemčija izstopila iz organizacije. Temu je sledilo nemško množično oboroževanje in zavzetje Avstrije, Moravske in Bohemijeter končno napad na Poljsko.

Kakšna je torej zapuščina Društva narodov?
Kot pravnici se mi predvsem zdi pomembno, da je bilo Društvo narodov prva medvladna organizacija, ki je poskušala zagotoviti trajen mir na svetu. Na žalost pri tem ni bila uspešna, a mednarodni skupnosti je prinesla izkušnje o tem, kaj ne deluje in v katerih pogledih je treba spremeniti zasnovo mednarodnih organizacij, da lahko dosegajo zastavljene cilje. To je bilo pomembno tako za Združene narode, ki so nasledili Društvo narodov, kot za Evropsko unijo, ki je imela in še ima cilj vse tesnejše integracije med narodi Evrope na vse večjem številu področij. Ne gre več le samo za vzdrževanje miru, ampak tudi za gospodarsko in pravosodno sodelovanje, izobraževanje, regionalni razvoj in številna druga področja. Šele v zadnjih letih se Evropska unija bolj konkretno pogovarja o evropski vojski, najbrž tudi kot odziv na slabosti pri delovanju Nata. Tako da menim, da je bilo Društvo narodov pomembna mednarodna izkušnja za politike tistega časa, obenem pa mora tudi biti lekcija za politike sodobnega časa, v smislu, da je v dobro ljudi in miru treba znati sodelovati z drugimi državami, to pa pogosto terja, da ni vse v skladu z ozkimi nacionalnimi interesi.