"V fitnes ne hodimo!" v svoji delavnici z nasmehom pove 25-letni Šuc iz okolice Nove Gorice in mi pokaže klasično kovaško kladivo, ki tehta 1,5 kg. "Težje kot je kladivo, prej končamo," razlaga.

"Kovač mora poznati malo kemije in fizike, imeti mora dobro razvito motoriko, pa tudi okus za estetiko, predvsem pa je ključno, da ima dosti prakse ter ročnih spretnosti," pojasnjuje inženir strojništva, ki v novogoriškem Šolskem centru dijake poučuje praktični pouk.

"Začel sem iz nič"

"Ne izhajam iz kovaške družine, začel sem iz nič, nobena stvar v moji delavnici ni podedovana," pojasni Šuc.

Sprva se je nove spretnosti učil prek Youtuba, kjer je gledal posnetke o kovanju, zatem je poiskal knjige o tej obrti, ki jih je našel v tujini, saj jih pri nas ni.

Po spletu je iskal staro orodje, najstarejša naprava, ki jo hrani v svoji delavnici, je bila izdelana leta 1946.

"Opekline so zame nekaj vsakdanjega, tudi ko jeklo ne žari več, ima še vedno 300 ali 400 stopinj. Na srečo pa do zdaj nisem še ničesar zakuril," pripoveduje, medtem ko začenja koks, tj. prečiščen premog, ki ga uporablja namesto lesnega oglja, za njegovim hrbtom žareti.

Kako kupiti nakovalo

Mogočno nakovalo, ki stoji sredi delavnice, je iskal dve leti. Ker si novega tedaj ni mogel privoščiti, je skušal najti rabljenega, se spominja: "Lastniki jih imajo na primer pred hišo in nanje postavijo rože, a jih nočejo dati od sebe, ker je to družinska tradicija."

Takoj ko je na spletu opazil oglas za 150-kilogramski kovinski pripomoček, se je odpeljal ponj: "Bilo je pozimi, snežilo je, s prijateljem, ki se tudi ukvarja s kovaštvom, sva se usedla v avto mojega očeta in se odpeljala v Maribor, kjer sva kupila vsak svoje nakovalo."

Prek prijateljice svoje babice, ki je vsem svojim znancem z veseljem razlagala, da se njen vnuk ukvarja s kovaštvom, je med drugim navezal stik s kovačem Lojzetom iz vasi Lokovec na vzhodnem delu Banjške planote, ki je znana po bogati tradiciji kovaštva. Tam je našel nekaj ljudi, ki so mu še znali pokazati prastare tehnike.

Ortopedske podkve

"Obstaja veliko različnih tipov podkev za konje," je v pogovoru za MMC vneto razlagal eden od sedmih poklicnih podkovskih kovačev v Sloveniji David Hočevar iz Brezove Rebri pri Bohinju. Svoj delovnik preživlja v kovaški delavnici, kjer iz kosov železa izdeluje podkve, s katerimi "obuva" konje.

"Podkev je treba oblikovati po kopitu, ki ga najprej obrežem, potem pa z ravnilom izmerim njegovo širino in dolžino. Pri tem moraš imeti občutek in pravo oko, ključna je vaja. Kopita nikoli niso simetrična," pojasnjuje in pripoveduje, da se je obrti, ki ga je navdušila, začel učiti pri sedemnajstih.

Hočevar obožuje konje, doma jih ima kar osem, z arabskimi konji pa je že trikrat zmagal na državnem tekmovanju jahanja na dolge proge, tj. kar 160 kilometrov.

Svoje živali dobro opazuje, zato se je izmojstril v ustvarjanju ortopedskih podkev, ki jih uporabljajo konji, ki imajo težave: "Z njimi jim pomagamo pri hoji, to so predvsem športni konji, ki doživljajo velike obremenitve."

"10 sekund gledaš kopito pri konju na daljavo, potem ti dajo kos železa in moraš v 10 minutah narediti podkev na oko," opiše eno od tekmovanj za kovače, ki se jih udeležuje v tujini.

Šole za kovače ni

"Formalnega izobraževanja v Sloveniji ni, niti literature ni, še manj pa šole za kovače," razlaga Hočevar in dodaja, da na primer v Franciji in Združenem kraljestvu delujejo zelo razviti izobraževalni programi za podkovske kovače. Kovači se med seboj srečujejo v društvih in zvezah ter pripravljajo izobraževanja, pojasnjuje mladi obrtnik, ki pa ga skrbi, da je kljub temu generacijska vrzel vse globlja.