Prebivalstvo Evrope oz. t. i. stare celine se pospešeno stara, življenjska doba podaljšuje, domovi starejših se polnijo, število kroničnih bolezni in drugih komplikacij, s katerimi se posledično ukvarja vedno bolj preobremenjeni zdravstveni sistem, pa raste iz dneva v dan. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opozarja, da bo do leta 2030 na svetu potrebnih 18 milijonov dodatnih zdravstvenih delavcev, od tega polovica medicinskih sester.

Daljnovidne države so k problemu pristopile proaktivno, tako je Nemčija na Kosovu ustanovila zdravstveno šolo. Kaj pa Slovenija? "Nič nismo naredili, da bi bil naš poklic bolj atraktiven v smislu, da bi podelili štipendije, a na srečo je zanimanja med mladimi še vedno dovolj," je v MMC-jevem intervjuju dejala predsednica zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije Monika Ažman. Zanimanje med mladimi torej je, a potem se zgodijo migracije v tujino v veliki "selitvi narodov" zdravstvene nege z juga na sever in z Vzhoda na bolje plačan Zahod. "Politika, bi rekla, oz. odločevalci stremijo k temu, da človeka izkoristijo najbolj, kar se da, za najmanj denarja," je bila slikovita.

Po večletnem perečem zanemarjanju vlaganja v kadre, na kar slovenske medicinske sestre opozarjajo zadnjih 15 let, so se številčno močno podhranjeni zdravstveni delavci zaradi epidemije novega koronavirusa zdaj znašli v najhujši zdravstveni krizi, odkar imamo samostojno Slovenijo, poudarja sogovornica, ki sicer ne dvomi, da je biti medicinska sestra še vedno najlepši poklic na svetu.

Vabljeni k branju pogovora.

Opozarjanje na kadrovsko podhranjenost v zdravstveni negi se kot pokvarjena plošča ponavlja že leta in leta, kajne?
Že zadnjih 15 let smo opozarjali, kako hudo podhranjena je zdravstvena nega, ves čas poudarjali številke, ki izhajajo iz kategorizacije potreb. Zaradi staranja prebivalstva, vedno daljše življenjske dobe, se množijo pridružene bolezni. Vsa ta leta smo, tudi jaz, ko sem še bila v kliničnem okolju, delali prek rednega delovnega časa, delali dodatne obveznosti, malokdo je delal zgolj 40 ur na teden. S tem so si nekateri vsaj popravili plačo, da so bili sploh kreditno sposobni. To je tista žalost! Kdo bo rekel, da samo jamramo. Ne! Ves čas smo opozarjali in govorili dejstva.

Zakaj so opozorila padala na gluha ušesa odločevalcev v politiki?
Ne bi se rada šla teorij zarote, ampak to je še vedno v 90 odstotkih žensk poklic. Je to morda zato, ker smo ženske, ker že nekako zmoremo? Ker smo še kar naprej odgovorne in vlečemo ta voz? Smo največja poklicna skupina v zdravstvu, že en evro vsakemu, ki nas je dnevno v proces vključenih od 22 do 25 tisoč, predstavlja strošek. Ves čas poslušamo o ekonomski vzdržnosti, in točno to nas je pripeljalo v položaj, kjer smo. Nič nismo naredili, da bi bil naš poklic bolj privlačen v smislu, da bi podelili štipendije, a na srečo je zanimanja med mladimi še vedno dovolj. Mladi so krasni, a potem nastopi tu druga zgodba o migracijah v tujino. Če bi vprašali vse moje kolegice po Evropi, bi vsaka povedala enako zgodbo, da so migracije medicinskih sester, odkar se dogaja staranje evropskega prebivalstva, v zdravstveni negi pravzaprav selitve narodov z Juga na Sever in z Vzhoda na Zahod. Samo Nemčija bo potrebovala dodatnih 300.000 zdravstvenih delavcev. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je opozorila, da bo do leta 2030 na zemeljski obli potrebnih dodatnih 18 milijonov zdravstvenih delavcev, od tega polovica medicinskih sester. Države, ki so bolj daljnovidne, so ustanavljale šole v državah, kjer se jim je to splačalo z ekonomskega vidika, na primer konkretno na Kosovu. Na lastne oči sem videla, kako je Nemčija tam vzpostavila fakulteto za zdravstveno nego, kako poteka usposabljanje. Edini pogoj za brezplačno šolanje večinoma mladim ženskam je, da po zaključku šolanja izobraževanje odplačajo z dveletnim delom v Nemčiji. Že med študijem se učijo nemškega jezika, ko pridejo v Nemčijo, pa dobijo tudi nastanitev. Vprašam vas, katera se ne bi odločila, da bi vsaj začasno odšla tja?

Po obveznih dveh letih dela v Nemčiji se verjetno skoraj nobena ne vrne na Kosovo?
Točno tako. To je Anglija delala na Poljskem, na Filipinih, kjer so vzgajali cele generacije.

Se pri nas za poklic zanima premalo mladih, je to velik problem?
Zanimanje za zdaj še imamo. Vse srednje šole in vseh osem fakultet je kar dobro obiskanih, a v tem poklicu je odgovornost zelo velika. Delamo z ljudmi, ki imajo čustva, in se znajdejo v najtežjih preizkušnjah v življenju. To daje poklicu čar, zahteva pa izreden napor. Delo poteka ob koncih tedna, ponoči, med prazniki, in to ni zgolj življenjski slog medicinske sestre, temu se mora prilagoditi cela njena družina. Vrednote mlajših generacij so se zelo spremenile, velika vrednota je prosti čas. Sodobni čas pa je milenijski generaciji prinesel tudi hitro menjavanje poklicev. Nikoli več ne bo, kot je nekdaj pri nas bilo – enkrat medicinska sestra, za vedno medicinska sestra!

Omenili ste slabo plačilo in kreditno nesposobnost zaposlenih. Je delo medicinske sestere po vašem mnenju pri nas podcenjeno?
Cenjeno gotovo je! Pacienti nas izredno cenijo, po raziskavah o zaupanja vrednih poklicih smo medicinske sestre ves čas takoj za gasilci na drugem mestu. Je pa gotovo podplačano, in če je tej državi mar, če je politiki prioriteta, da je zdravje državljanov res vrednota, potem je vlaganje v medicinske sestre naložba, in ne strošek. Tega bi se morali zavedati. Glede podplačanosti so na najslabšem bolničarji negovalci s triletno srednjo poklicno šolo, ki sploh ne dosežejo minimalne plače. To je sramotno.

Pri plači torej dobivajo tisti dodatek, da se jim sploh lahko izplača zakonsko določen minimalec?
Točno.

Velikokrat poslušamo opozorila, da srednje medicinske sestre – tehniki zdravstvene nege opravljajo naloge diplomiranih medicinskih sester, pa za to niso niti usposobljene niti dodatno plačane. Kako je s tem?
Ta zgodba ima dolgo brado. Tehnikov zdravstvene nege je v sistemu več, in ker so potrebe pacientov in kliničnega okolja takšne, nanje pade več obveznosti in večja odgovornost, temu pa ne sledi ne plačilo niti napredovanje. Plačati bi jim morali dodatno izobraževanje in jim iti nasproti. Ves čas kot družba, politika, bi rekla, oz. odločevalci, stremijo k temu, da človeka izkoristijo najbolj, kar se da, za najmanj denarja. Čeprav je treba povedati, da imamo v Sloveniji še vedno odlično zdravstveno nego s tradicijo. Smo eni prvih v Evropi, ki smo razvili patronažno zdravstveno službo, na kar moramo biti izredno ponosni.

Epidemija novega koronavirusa je v polnem razmahu. Kakšne so trenutno razmere na terenu skozi oči medicinskih sester, ki so, če lahko tako rečem, v prvi bojni liniji?
Z nekaj preprostimi besedami lahko rečem, da so prezaposlene, utrujene in v polnem zamahu vseh svojih sposobnosti ter logističnega urejanja. Na trenutke so povsem izmučene, obupane, ampak potem vsakič znova spet z vsemi svojimi napori v pripravljenosti narediti in delati čisto vse, da vsi skupaj zmagamo, da ta hudi drugi val mine. Če sem še pred enim tednom ali pa dvema govorila, da vsaka medicinska sestra, zdravstveni tehnik ali pa bolničar negovalec že ves čas od pomladi dela za dva, se je zagotovo to zdaj potrojilo, bi lahko rekla. Predvsem zato, ker zdravstveni delavci proti virusu nismo odporni. Težava v tem trenutku na terenu je tudi, da je izpad kolegic in kolegov velik. Obremenitve so poleg povečanega pritiska zaradi obolelih posledično še toliko večje. Pritisk se pozna povsod, na primarni ravni v zdravstvenih domovih, v socialnovarstvenih zavodih, na bolnišnični ravni. Potem so tu tudi diplomirane babice, ki zdaj prav tako delajo v izredno zahtevnih razmerah, denimo, porajajo covidne mame, kar tudi ni enostavno.

Osemurnih delovnikov torej ni več ...
Da, zdaj že vsi prehajajo na 12- oz. 13-urni delovnik. Ena ekipa dela, druga medtem počiva, ampak še tega počitka vmes skoraj ni več. Delovniki so dolgi in izjemno zahtevni v sivih in rdečih conah, belih con skorajda ni več. Bela cona je tista brez okužb, a smo zdaj toliko previdni, da je povsod vzpostavljena siva cona, ki zahteva popolno dodatno zaščitno opremo. Mora biti vodotesna in vodoodbojna. Če se oblečemo vanjo, naj bo to plašč ali tajvek (zaščitna obleka za enkratno uporabo, op. n.), zraven še maska, vizir, rokavice, to pomeni dehidracijo, pod njo se močno potimo, dobro je treba razmisliti, kdaj boš šel na stranišče, kdaj boš pil, jedel. Razmere za delo so res izredne, saj se moraš vsakič, ko zapustiš sivo cono, preobleči, poraba materiala pa je ob tem enormna. Poleg tega gre pri prehajanju iz sive cone v rdečo za velikansko porabo časa. Potrebujemo bodisi dve ločeni ekipi, ki delata vsaka v svoji coni, zaradi česar potrebujemo veliko več ljudi. Če imamo eno samo ekipo, pa moramo na prehodu med conama imeti vstopni filter, prhanje, razkuževanje, kar je res velika dodatna poraba časa.

Bela cona je torej brez okužbe. Kaj pa je razlika med sivo in rdečo?
V sivi coni imamo sum na okužbo z novim koronavirusom, v rdeči coni pa so okuženi, tisti, ki so že zboleli, bodisi stanovalci ali pacienti. Zaščitna oprema zdravstvenega osebja v obeh conah je skorajda enaka, pomembno pa je, da osebje ne prehaja iz ene v drugo. Bela cona je povsod drugod, kjer obravnavamo paciente, ki nimajo suma na okužbo in niso zboleli za covidom-19, to so na primer porodnice, nekdo, ki se mu je vnel slepič, nekdo, ki je imel srčni infarkt, nekdo, ki si je zlomil nogo itd. Tudi ti pacienti morajo biti v bolnišnici, ne morejo doma čakati, da bo kriza mimo. Tu delo poteka z vsemi higienskimi ukrepi razkuževanja rok, pripomočkov, vsi moramo imeti na obrazu zaščitne maske. Zelo pazimo, tudi v beli coni nismo nikoli čisto na varni strani, nikoli ne vemo. Nekdo lahko nima simptomov, pa je okužen, lahko pa je bil tudi test lažno negativen. Vsak od nas je potencialen vir okužb, tako pacienti v bolnišnicah, stanovalci v domovih kot tudi zaposleno osebje, od medicinskih sester do dostavljavca hrane in vzdrževalnega osebja v stavbi. Vsi skupaj smo v mehurčku in vsak od nas je potencialna nevarnost.

Omenili ste hudo kadrovsko podhranjenost zdravstvenega osebja. Kaj je trenutno največji izziv in kako bi ga lahko ublažili, če že ne odpravili?
V tem trenutku je najtežje logistično prilagajanje, saj so spremembe iz ure v ure izredno hitre. Na bolnišnični ravni se tako potrebe po posteljnih zmogljivostih hipno spreminjajo, tudi potrebe po zdravljenju s kisikom, in ko to ne zadošča, več sledi premestitev na intenzivno terapijo in priključitev na umetno predihavanje oz. respirator. Logistični zalogaj je v tem trenutku največji izziv, saj je potrebno veliko fleksibilnosti, to pa lahko zagotoviš zgloj s številčno močno in uigrano ekipo. Kot sem že omenila, izpad zdravstvenih delavcev je velik in ekipe je zelo težko dopolnjevati. Zlasti v socialnovarstvenih zavodih je bilo že pred epidemijo število zaposlenih na zdravstveni negi minimalno. Že leta opozarjamo na pomanjkanje osebja, da bi v resnici v zdravstveno-varstvenih zavodih v normalnih razmerah potrebovali bistveno več bolničarjev negovalcev, tehnikov zdravstvene nege in tudi diplomiranih medicinskih sester. Pravzaprav v domovih za starejše nismo imeli nikogar, ki bi bil ekspert za okužbe in se ukvarjal s koordinacijo, s tem se je vedno morala ukvarjati glavna medicinska sestra. Strokovnjakov, ki imajo to specialno znanje, od zdravnikov, epidemiologov in medicinskih sester, primanjkuje. Zdaj je res čas, ko moramo zaupati v z dokazi podprto znanost, v stroko, ne pa kar v neke pavšalne trditve čez palec.

Medtem ko se zdravstvo s polno paro posveča covidu-19, zastajajo drugi zdravstveni programi in storitve. V javnosti je odmevalo opozorilo, da je odkritih novih primerov raka med koronakrizo kar za tretjino manj ...
Onkološki inštitut dela s polno paro naprej. To spremljam od blizu, glede na to, da sem tudi sama rakava bolnica, sicer že zdrava, brez skrbi.

Ampak manj odkritih primerov ne pomeni, da je raka manj. Kolateralna škoda bo na tej strani velika ...
Bo! Problem je dostopnost do primarnega zdravstvenega varstva, ki je zdaj omejeno. V ospredju je oddaljeni pristop. Saj se vsi odzivajo, a je treba čakati, tudi za sprejem v laboratoriju. Vse se dogaja z zamikom, vse traja dlje. Medicinske sestre so s primarne ravni preusmerjene na covidne oddelke, delo referenčnih sester se je ustavilo. Opozarjamo, da v ambulantah družinske medicine samostojno vodijo kronične bolnike, ta projekt teče že več let, te paciente morajo voditi naprej. Da ne bi še tu nastala škoda, saj jim ti pacienti zaupajo. Naj poudarim, da imamo na vsako tako referenčno ambulanto zgolj polovičko diplomirane medicinske sestre, ki je vpeta med dva zdravnika. Pri vsakem zdravniku splošne medicine pa bi, poleg medicinske sestre – zdravstvenega tehnika, potrebovali tudi celo referenčno diplomirano medicinsko sestro. Ta polovička, ki je vpeta med dva zdravnika, zdaj povsod, kjer se le da, pomaga na vstopnih točkah, pri jemanju brisov, pri nadomeščanju medicinskih sester, ki zbolijo, so v karanteni. Špekulacija, da je pri referenčnih sestrah nekakšna velika rezerva, ne drži. Manjši ko je zdravstveni dom, večji je problem, podatek iz enega od njih na Gorenjskem pravi, da je odsotnih 22 medicinskih sester, kar predstavlja več kot četrtino. To nam pove, da primarna raven že diha na škrge.

Zgodb s terena je verjetno nešteto ...
Zgodba patronažne sestre, ki me je zelo pretresla, se navezuje na velike stiske ljudi na terenu. Patronažne medicinske sestre vstopajo k bolnikom na njihov dom, tam na lastne oči vidijo stiske teh ljudi. Zdaj so se spet zaprle občine, spet so najbolj prizadeti najstarejši, ki so povsem odrezani. Patronažne medicinske sestre se počutijo v tem trenutku nemočne, ker ne zmorejo za te starejše še dodatno poskrbeti. Ljudje kar pričakujejo, da bo patronažna sestra poskrbela še za to, da jih bo nahranila, jim zakurila v hiši. Sina in hčerke pa na primer ni na spregled že nevem koliko časa, to zaprtje občin je zdaj za nekatere tudi priročen izgovor. To so težke zgodbe. Saj imamo vsi zdravstveni delavci ta ščit, da odmislimo zadeve, se poskušamo čustveno distancirati, ampak potem vsaka od nas, vsaka medicinska sestra, slej ko prej naleti na bolnika, s katerim se poistoveti. Vidi pred sabo svojo mamo, svojega partnerja, to so lahko hude stiske.

Pogosto slišimo očitke, da smo se med prvim in drugim valom preslabo pripravili, kaj menite?
Škoda je bilo vsega časa, ki smo ga v poletnih mesecih izgubili za zgodbe o nekakšnih seznamih v domovih starostnikov. Takrat bi morali, namesto da smo se pregovarjali, vso energijo usmeriti v priprave na drugi val, a nismo vedeli, kako hud bo. Smo ga podcenjevali? Prvi val smo čisto prepoceni odnesli, sem si mislila po gospodinjsko. Se nismo nič naučili iz njega? Nikoli do zdaj v samostojni Sloveniji še nismo imeli tako hude preizkušnje, nismo imeli ebole, katastrofalnega potresa, cunamija, res smo oaza tu v srčici Evrope.

Zdravstveno osebje množično zboleva, kot ste omenili. V Belgiji so okužene zdravnike pozvali, naj delajo dalje. Ko ne preostane drugega, bomo takšen poziv slišali tudi pri nas, kajne?
Če bomo prišli do točke zloma, gotovo. Imam fotografijo, ki jo je z nami delil španski kolega iz Madrida, na kateri je sejmišče s 5000 posteljami, a pacientov ne morejo sprejeti, ker ni osebja, ki bi poskrbel za njih. To so žalostne zgodbe. Zato je na mestu poziv vsem nam, da se bomo kot družba odgovorno obnašali in zmogli izvesti vse, kar je potrebno, z osebjem, ki ga imamo. Kdo bo skrbel za bolnike, če vsi zbolimo? Etični kodeks in zakon o zdravstveni dejavnosti nam nalagata, da delovišča ne moremo zapustiti, dokler nas nekdo ne zamenja. Tisti moj čustveni izliv na televiziji, ko sem skoraj v solzah rotila, čuvajte nas, poslušajte, razumite, nismo vsemogočni, tudi mi smo samo ljudje, v 90 odstokih ženske, tudi me smo mame. Zgovoren je podatek, da je UKC Ljubljana od junija do septembra zapustilo več kot 100 medicinskih sester.

Zakaj?
Razlog so težke delovne razmere in slabo plačilo. V Italiji je umrlo 40 medicinskih sester, v celi Evropi več kot 200, največ v Angliji, kolegica iz Makedonije pa mi je sporočila, da sta dve medicinski sestri umrli tudi pri njih. Pri nas imamo že hudo zbolele, tudi primere, ko so bile že na respiratorju, a za zdaj je bil še vedno srečen konec. Tako mora tudi ostati, da ne bi bilo več na voljo prostega respiratorja, pa se sploh ne sme zgoditi!

Kako bi lahko na hitro kadrovsko popolnili vrste?
Osebno mislim, da so edina dodatna delovna sila, ki je na voljo, študenti. V to zgodbo ne moremo potegniti upokojenih medicinskih sester, ker so zaradi starosti nad 65 let že rizična skupina. Angažirati je treba mlade, sploh tiste, ki že imajo določeno strokovno znanje in ga bodo v praksi lahko nadgradili. Bodoči zdravniki, medicinske sestre, fizioterapevti, babice ... itd. Obe študentski organizaciji, tako zdravstvene nege kot medicine sta polno angažirani, upam, da se bo izšlo, saj izkazujejo veliko pripravljenost pomagati.

Je biti medicinska sestra še vedno lep poklic?
To je najlepši poklic na svetu! Vložiš sebe in svoje znanje za to, da prispevaš k temu, da se človeku obrne na bolje, da se mu porodi novo življenje. Če je srečen konec, so to najlepše zgodbe. Vsaka medicinska sestra, babica, tehnik zdravstvene nege, bi v svoji profesionalni karieri lahko spisal debelo knjigo, in verjamem, da bi večina poglavij imela lep zaključek.