Dirka, ki ima posebno mesto v srcih številnih ljubiteljev kraljice motošporta, zlasti italijanskih, ki v veliki večini pesti stiskajo za Ferrari.

Dirkališče Autodromo Nazionale Monza severno od Milana je eno izmed štirih letošnjih prizorišč, ki so bili del krstnega svetovnega prvenstva v formuli ena leta 1950. Od tedaj (zaradi obnove) le enkrat ni bilo uvrščeno na dirkaški koledar, in sicer leta 1980, ko so VN Italije izpeljali v Imoli.

Prvotni krog v Monzi je bil dolg 10 kilometrov in je vseboval 5,5 kilometra dolg odsek, ki je podoben današnjemu. Ostali del je bil oval z naklonom, kjer so dirkači lahko razvili najvišjo hitrost.

Od tedaj so progo večkrat preuredili, nazadnje leta 2000, ko so v želji po manjšem številu nesreč spremenili dvojno šikano ob koncu štartno-ciljne ravnine v enojno. Leta 2016 so sicer želeli uvodni zavoj znova spremeniti, a so načrtovane spremembe pozneje opustili.

Farina edini z naslovom na domačih tleh
Prvo dirko za VN Italije so v Monzi organizirali 3. septembra 1950. Šlo je za sklepno, sedmo dirko sezone, ki jo je dobil Italijan Guiseppe Farina - Nino z alfa romeom. Pred nedeljsko dirko je bil glavni kandidat za naslov prvaka sicer Argentinec Juan Manuel Fangio, ki je imel pred Italijanom Luigijem Fagiolijem (oba Alfa Romeo) dve točki naskoka, še dodatni dve pred Farino. Naslov bi si lahko zagotovil z zmago ali drugim mestom oziroma prek drugih kombinacij, a mu je spodletelo. Po okvari menjalnika je odstopil v 23. od 80 krogov, Farina pa je z 8 osvojenimi točkami skočil na vrh skupnega seštevka. Fagioli jih je s tretjim mestom osvojil štiri. Farina je do danes edini dirkač v zgodovini formule ena, ki mu je naslov uspelo osvojiti na rodni grudi. Leta 2008 je bil sicer zelo blizu Brazilec Felipe Massa (Ferrari), a mu je v predzadnjem zavoju sklepne dirke v Interlagosu naslov speljal Lewis Hamilton z mclarnom.

Leta 1956 prvovrstni primer džentelmenstva
VN Italije je bil dolga leta zadnja dirka sezone, zato ni bilo presenetljivo, da se je v Monzi večkrat odločalo, kdo bo na koncu pobral motošportno smetano. Nič drugače ni bilo leta 1956, ko je o naslovu prvaka odločal troboj. Fangio je imel na vrhu seštevka 8 točk naskoka pred Ferrarijevim moštvenim kolegom Britancem Petrom Collinsom in Francozom Jeanom Behrajem (Maserati). Ko je Argentinec v 46. od 50 krogov odstopil, so Italijana Luigija Mussa prosili, naj mu odstopi dirkalnik. Prošnja je naletela na gluha ušesa. Collins je imel zlato priložnost, da po Behrajevem odstopu osvoji naslov svetovnega prvaka, a je med postankom stopil iz dirkalnika in ga odstopil presenečenemu Fangiu. Ta je dirko končal na 2. mestu in se razveselil četrtega naslova svetovnega prvaka. "Če bi zmagal na dirki in osvojil prvenstvo, bi bil deležen takojšnje slave. Postavljen bi bil v položaj, v katerem bi težko živel. Ljudje bi od mene zahtevali ogromno in dirkanje mi ne bi bilo več v užitek. Zato sem se odločil, da dirkalnik odstopim Fangiu. Star sem 25 let in imam še dovolj časa, da osvojim naslov svetovnega prvaka," je po dirki novinarjem povedal Collins. Naslova mu ni uspelo osvojiti, leta 1958 se je ubil na zloglasnem Nürburgring-Nordschleifu med dirko za VN Nemčije.

Clark iz pekla v raj ‒ in nazaj v pekel
10. septembra 1967 je na VN-ju Italije Jim Clark (Lotus) poskrbel za eno najboljših predstav v zgodovini formule ena, zagotovo pa njegovo najboljšo. Dobil je sobotne kvalifikacije, na nedeljski dirki pa je v 12. krogu zaradi predrte gume izgubil vodstvo in za vsemi tekmeci zaostal za krog. Izgubljeni položaj? Zgolj na papirju. Sledila je neverjetna zgodba. Clark je začel kot za stavo nizati najhitrejše kroge, od najboljših je bil na krog skoraj tri sekunde hitrejši. Z drznimi prehitevalnimi manevri se je prebijal v ospredje, vse tekmece je polovil, v 61. od 68 krogov pa je znova zapeljal na čelo kolone. Neverjetna predstava, ki pa ni imela idealnega konca. V lotusu mu je zmanjkovalo goriva, zato je moral v zadnjem krogu upočasniti dirkanje, na koncu se je moral zadovoljiti s tretjim mestom. Zmagal je rojak John Surtees s hondo, drugi je bil Avstralec Jack Brabham (Brabham). Epilog zgodbe: po dirki so inženirji ugotovili, da je imel v dirkalniku še 11 litrov goriva, kar je bilo več kot dovolj za polno dirkanje do konca italijanske preizkušnje, a tega senzorji niso zaznali.

Pet dirkačev znotraj šestih desetink sekunde
5. septembra 1971 so na VN-ju Italije gledalci videli najtesnejši zaključek dirke v zgodovini formule ena. Za zmago se je do zadnjih centimetrov v neizprosnem boju borilo kar pet dirkačev, ki so ciljno črto prečkali v razmiku šestih desetink sekunde. Prvi jo je prevozil Britanec Peter Gethin (BRM), Šved Ronnie Peterson (March) je zaostal za stotinko, devet stotink je bil od zmagovalca počasnejši Francoz Francois Cevert (Tyrrell). 18 stotink je na četrtem mestu zaostal Britanec Mike Hailwood (Surtees), 61 stotink na petem Novozelandec Howden Ganley (BRM). Šesto mesto je z zaostankom dobrih 32 sekund osvojil njegov rojak Chris Amon, ki je pobral še zadnjo točko za svetovno prvenstvo. Gethin je dirko začel z 11. štartnega položaja, kar je do danes še vedno najnižji štartni položaj v Monzi, s katerega je bilo mogoče v nedeljo zmagati.

Velika vrnitev Laude
Dirka za VN Italije leta 1976 je bila v znamenju Nikija Laude. Avstrijski dirkač je tisto sezono doživel grozovito nesrečo na Nürburgringu, po kateri ga je čakalo dolgotrajno okrevanje. Šest tednov po nesreči je že sedel v ferrariju pred tifosi v Monzi. Neverjetna vrnitev, s katero si je v kraljici motošporta le še ojačal že tako neomajen ugled. Dirko je v nepredstavljivih bolečinah zaradi hudih opeklin obraza končal na 4. mestu, zmagal je Peterson (March) pred Švicarjem Clayjem Ragazzonijem (Ferrari) in Francozom Jacquesom Laffitom (Ligier). Lauda je bil ves čas oblegan s strani novinarjev in fotoreporterjev. Tedaj je dobil, kot je pozneje priznal, tudi najbolj neprijetno vprašanje v karieri: kaj pa meni vaša žena, ko se vsako jutro zbudi ob vas, ki ste tako iznakaženi? Lauda je novinarsko konferenco v hipu zapustil. Isti novinar mu je pozneje postavil enako vprašanje, šele ko mu je avstrijski dirkač zagrozil z udarcem, je popustil.

Monza zmanjkala McLarnu do popolne sezone
11. septembra 1988 je svetovna motošportna javnost v Monzi pričakovala zmago McLarna. Ayrton Senna in Alain Prost sta bila v tisti sezoni razred zase, to sta potrdila tudi v kvalifikacijah, gladko jih je dobil Senna pred Prostom in Ferrarijevim dvojčkom Gerhard Berger-Michele Alboreto. A usoda je v nedeljo hotela drugače. Prostu je v 34. od 51 krogov razneslo pogonski sklop, tedaj vodilni Senna pa je na veliko veselje tifosov zgolj dva kroga pred koncem trčil z za krog zaostalim Francozom Jeanom-Louisom Schlesserjem (Williams). Berger je pobral smetano, Alboreto je bil drugi, Eddie Cheever (Arrows) pa tretji. Podobno se je pripetilo deset let pozneje, ko so številni po odličnem štartu pričakovali dvojno zmago McLarna, potem pa je Davidu Coulthardu razneslo motor, Mika Häkkinen pa je po težavah z zavorami zdrsnil s steze in izgubil vse možnosti za zmago. To je dosegel Ferrarijev Michael Schumacher, drugi je bil njegov moštveni kolega Eddie Irvine, tretji je bil 'Schumijev' mlajši brat Ralf Schumacher (Jordan). Häkkinen je osvojil četrto mesto.

Vettlova simultanka v toro rossu
Osredotočimo se še na nekaj dirk iz zadnjih let. Leta 2008 je Sebastian Vettel presenetil vse. Na mokri stezi je dobil sobotne kvalifikacije, primat je potrdil tudi na nedeljski dirki, s čimer je tedaj postal najmlajši zmagovalec v zgodovini formule ena. 'Baby Schumi'. Pred navdušenimi tifosi je po letu dni premora znova zaigrala italijanska himna, a tokrat v čast Toru Rossu (nekdaj Minardi), ne Ferrariju. A to ni pokvarilo vzdušja, Vettel je dokazal, iz kakšnega testa je. "Prevoziti kot prvi ciljno črto, stati na zmagovalnih stopničkah, šampanjec ‒ precej bolje, kot sem si kadar koli predstavljal," je povedal 21-letnik iz Heppenheima po dirki. Drugi je bik Heikki Kovalainen (McLaren), tretji Robert Kubica (Sauber).

Leclerc leta 2019 prekinil dolgoletno sušo Ferrarija
Ferrari je po Alonsovem uspehu leta 2010 skoraj desetletje čakal na novo zmago v domači Monzi. Sušo je končno uspelo prekiniti Charlesu Leclercu 8. septembra 2019. Mladi Monačan je kot veteran odpeljal italijansko preizkušnjo, bil je nenehno pod pritiskom obeh mercedesov, a nikoli ni popustil niti za ped. Vodil je tako rekoč od štarta do cilja, vodstvo je za kratek čas prepustil le ob opravljenem postanku. Ferrari je bil v ravnini preprosto hitrejši od tekmecev, kar je na stezi, kot je Monza, ključno za zmago. "Če kje, potem moraš s Ferrarijem zmagati v Monzi. Na VN-ju Italije. Za mano je nor konec tedna. V Monzo sem prišel z dobro popotnico, prvo zmago v karieri. To, da mi je tu uspelo zmagati še drugič, za nameček pa še pred vsemi svojimi navijači, je res neverjetno," je po dirki povedal Leclerc, ki je teden dni predtem v Belgiji dosegel krstno zmago v kraljici motošporta. Na odru za zmagovalce sta mu pred nepregledno množico tifosov družbo delala Valtteri Bottas in Hamilton.

Sanjska zgodba Gaslyja ‒ z napako
Tempelj hitrosti v Monzi je v preteklosti spisal veliko lepih zgodb, zagotovo je eno najlepših spisal v prejšnji sezoni, ko se je na najvišjo stopničko senzacionalno in popolnoma nepričakovano povzpel Pierre Gasly. Dirkač AlphaTaurija si je pot do zmage tlakoval po vnovičnem štartu dirke, potem ko je bila ta zaradi hude Leclercove nesreče prekinjena v 27. krogu. Izstrelil se je za Hamiltona, ki je naslednji krog odslužil kazen 10-sekundnega postanka zaradi prihoda v bokse, potem ko je bil uvoz vanje zaprt. Prednost je ohranil do konca, v zadnjem krogu je moral krčevito odbijati napade McLarnovega asa Carlosa Sainza, a je zdržal. Postal je 109. različni zmagovalec dirke za svetovno prvenstvo v formuli ena, s tem pa je tudi poskrbel, da je še drugo leto zapored v Monzi slavilo italijansko moštvo. Tretji je bil Lance Stroll z racing pointom. Sanjski razplet za Gaslyja, ki pa je imel eno napako: zaradi pandemije novega koronavirusa svoje veličastne zmage ni mogel proslaviti pred večtisočglavo množico tifosov.

Mercedes v Monzi z izboljšanim motorjem
Kakšne so torej napovedi za letos? Vodja moštva Red Bull Christian Horner je dejal, da sta naslednji dirki ‒ VN Italije in VN Rusije ‒ pisani na kožo Mercedesu. A letošnji konec tedna v Monzi prinaša tudi drugo šprintersko dirko v sezoni, ki utegne premešati karte pri vrhu. Na prejšnji dirki v Zandvoortu je Max Verstappen prevzel vodstvo v skupnem seštevku, zdaj ima tri točke naskoka pred Hamiltonom, ki pa lahko že v nedeljo znova zasede vrh. V dobi turbomotorjev je Monza hvaležno prizorišče za Mercedes, ki je dobil pet od sedmih dirk. Že v Zandvoortu je Horner opozoril, da je moštvo iz Brackleyja izboljšalo svoj pogonski sklop. Šlo naj bi za izboljšanje celostnega delovanja z nižanjem temperature hladilne tekočine za kratek čas med dirkanjem, kar naj bi v teoriji povečalo moč motorja ‒ nekaj, kar je v Monzi vredno zlata. Horner in vodja moštva Ferrari Mattia Binotto sta se že pogovarjala o morebitnih nepravilnostih, a za zdaj še nista vložila uradne pritožbe na Mednarodno avtomobilistično zvezo (FIA).

Stavnice največ možnosti za zmago pripisujejo Hamiltonu, ki ima količnik 2, Verstappen je s količnikom 2,1 na drugem mestu. Sledijo Bottas (količnik 12), Sergio Perez (26), Lando Norris (34), ter Ferrarijev dvojec Leclerc-Sainz (oba 51).

Začetek dirke v nedeljo ob 15.00
Italijanski dirkaški konec tedna se začenja danes s prvim prostim treningom ob 14.30, ob 18. uri se bodo začele kvalifikacije za sobotno šprintersko dirko. V soboto opoldne je na sporedu drugi prosti trening, ob 16.30 šprinterska dirka, ki bo določila štartna mesta za nedeljsko preizkušnjo. Ta se bo začela ob 15.00. Zasedenost tribun bo 50-odstotna, v živo si bo dirko lahko torej ogledalo slabih 60 tisoč navijačev.

Zmagovalci vseh dirk za VN Italije: