Zadnja tržnica sužnjev na prostem na svetu se je zaprla leta 1873, a Stone Town je še vedno prežet s spomini na tisto mračno obdobje. Topel veter upogiba palme vzdolž peščene obale, ob kateri turisti srkajo koktajle z rumom, cimetom in medom.
Očarljivo, od sonca sprano staro mesto je lenobno zazibano v počasne afriške ritme, v živopisane potiske zanzibarskih tkanin, v vonjave po jodu, tropskih začimbah, razpadajočih ribah in prezrelih bananah.
Prodajalci trgovinic v ozkih, prašnih uličicah vabijo z ebenovinastimi figuricami slonov, pisanimi koraldami in oblekami, ki izžarevajo veselje. A le streljaj proč, tam, kjer se danes dviga anglikanska cerkev, je svoj čas na tisoče sužnjev kot živina čakalo na najvišjo izklicno ceno.
Sem so jih prepeljali s celotne vzhodne Afrike, v prenatrpanih barkačah, sestradane, dehidrirane, bolehne. Nekateri niso nikdar dosegli obale Zanzibarja in so jih krmarji vrgli čez krov, hrana za morske pse. Usoda tistih, ki so pot preživeli, je bila v mnogih primerih še hujša.
"V tako obupnem stanju so od lakote in bolezni, da se včasih ne zdijo vredni niti izkrcanja, zato jih pustijo umreti na ladjah, da bi si prihranili delo, trupla teh revežev pa požrejo na obali potepuški mestni psi. Pokoplje jih nihče," je zapisano v britanskih parlamentarnih dokumentih o trgovini s sužnji, ki nosijo datum 31. 8. 1841.
Cena glede na prestano bolečino
Zanzibar je imel več tržnic sužnjev, a tista v Stone Townu je bila daleč največja – in je slovela kot najbolj brutalna. Pred cerkvenim oltarjem krog belih kamnov, obkrožen z rdečo, simbolom krvi, nakazuje, kje je svoj čas stal steber za bičanje – cena sužnjev je bila pogosto postavljena glede na to, koliko bolečine je zasužnjeni prestal.
Kdor med bičanjem ni pisnil ali omedlel, je bil vreden več. Moški, ženske, otroci, prizanešeno ni bilo nikomur. Vsako leto jih je bilo na tisoče. Prodani v suženjstvo v arabske dežele.
Pred cerkvijo stoji v kamen vklesana niša, ki danes predstavlja del spomenika sužnjem švedske kiparke Clare Sörnäs. Ob njej je kamnita palača s podzemnimi celicami, utesnjenimi, temačnimi, zadušljivimi, stropom tako nizkim, da si lahko utiraš pot samo sključen.
Svetloba proseva v prostor zgolj čez ozke line, zarjavele železne verige, pritrjene ob razjedene stene, tesnobnost še krepijo, sanitarij ni – sužnji – na desetine se jih je brez hrane in pijače gnetlo v utesnjenih celicah – so potrebo opravljali stoje, kleče, brez zasebnosti, brez dostojanstva.
Ko je poplavljalo, so vklenjeni siromaki držali glavo nad gladino fekalij. Starejši lokalni vodič med razlaganjem na neki točki sklone glavo in zmaje z njo ter se opre na kamnito polico.
Slečeni, shirani, ponižani
Sužnje so po prihodu na Zanzibar najprej povsem slekli, jih umili, naoljili njihova telesa s kokosovim oljem in jih paradirali po ulicah Stone Towna. Njihovi pazniki, oboroženi s kopji in meči, so bili sužnji z daljšo kilometrino.
Po mučni procesiji so sužnje strpali v celice pod tržnico, po več dneh pa so jih na dan dražbe privedli na dvorišče, jih prignali do niše in razvrstili po velikosti, kjer so jih nato pregledali potencialni kupci – zobe, strukturo telesa, fizično kondicijo, kot da bi kupovali dirkalne konje.
"Usta in zobe se je pregledalo, za tem pa po vrsti vsak del telesa, vključno s prsmi deklet, ki so jih kupci pregledovali na tržnici vsem na očeh na najbolj nedostojen način možen," je dogajanje opisal kapitan ladje družbe East India Company, ki je obiskal Zanzibar leta 1811 in bil priča dražbi sužnjev.
"Suženj se je moral nato sprehoditi ali malce poteči, da bi pokazal, da nima kakega defekta na nogah. Po tem, če se dogovorijo za ceno, se jih sleče in preda prihodnjemu lastniku. Sam sem redno naštel okoli 20 ali 30 prodaj na tržnici naenkrat. Ženske z novorojenčki, prisesanimi na njihove prsi, starci, ki so komaj hodili, in so jih odvlekli proč. Na splošno so bili vsi videti zelo potrti. Nekateri so bili tako shirani, da je kazalo, da jim bodo kosti predrle kožo."
Na milijone Afričanov prodanih na vzhod
Več stoletij je trajala ta trgovina s sužnji iz vzhodne Afrike na Bližnji vzhod, kamor so zasužnjene prodajali Arabcem. Čeprav je javnosti vzhodna transverzala trgovine s sužnji precej manj znana od tiste na zahodu, ko so med 16. in 19. stoletjem v obe Ameriki z zahodne afriške obale prepeljali med 12 in 13 milijonov sužnjev, je imela tista na vzhodu še precej daljšo in nič manj krvavo zgodovino.
Njene korenine segajo že v antiko, naravnost razcvetela pa se je v 7. stoletju s krepitvijo Islama v severni Afriki. Arabski muslimani severne in vzhodne Afrike so zajete Afričane prodajali na Bližnji vzhod, kjer so delali na poljih, kot učitelji ali kot evnuhi v haremih, zaradi česar je bilo skopljenje moških sužnjev pogosta praksa.
Trgovino s sužnji je Arabcem olajšalo dejstvo, da je bilo suženjstvo v Afriki vzpostavljeno že pred njihovim prihodom, saj je, kot je pred časom povedal za Deutsche Welle senegalski avtor Tidiane N'Diaye, suženjstvo obstajalo v praktično vseh civilizacijah. V mnogih afriških družbah zaporov ni bilo, zato so zapornike preprosto preprodajali.
Razcvet Stone Towna
Trgovina s sužnji v vzhodni Afriki se je zares razmahnila od 17. stoletja dalje – in eno pomembnejših vlog je igral prav Zanzibar, otok začimb, otok solza. Otok največje tržnice sužnje v vzhodni Afriki.
Stone Town je v tistem času zahvaljujoč trgovini z začimbami in še precej bolj dobičkonosno trgovino s sužnji zrasel v eno najbogatejših in največjih mest vzhodne Afrike, še danes pa se v tem lepem, kaotičnem mestu prepletajo afriški vplivi z maroškimi, kolonialni britanski z arabskimi in perzijskimi. Točno koliko Afričanov je bilo prodanih na Bližnji vzhod, ne ve nihče, saj jih mnogo niti potovanja ni preživelo, tovrstna statistika pa takrat še ni obstajala.
Ocene se drastično razlikujejo – če N'Diaye navaja vrtoglavih 17 milijonov, mu oporekajo nekateri zgodovinarji, ki se sklicujejo na to, da naj bi takrat na celotni celini živelo zgolj okoli 40 milijonov prebivalcev.
A večina jih meni, da je bila trgovina z afriškimi sužnji na vzhod še precej obsežnejša od transatlantske. Po ocenah slovitega škotskega raziskovalca in misijonarja Davida Livingstona, ki je bival na Zanzibarju pred svojo zadnjo odpravo leta 1866, so na tržnici sužnjev na Zanzibarju prodali 50.000 sužnjev letno, kar je sicer prav tako vprašljivo.
Okrutnost sultana
Vseh sužnjev sicer niso prepeljali v Egipt ali Savdsko Arabijo ali k sultanu v Oman – v začetku 19. stoletja so priseljenci iz Omana na otoku razširili plantaže nageljnovih žbic in kokosa, za kar so potrebovali vse več poceni delovne sile, tako da je približno tretjina sužnjev ostala na otoku.
A razmere na plantažah so bile tako krute, da je vsako leto pomrlo okoli 30 odstotkov sužnjev, zato so morali delovno silo redno osveževati.
Omanski sultan, ki je vladal Zanzibarju, natančneje, družina al-Busaid je bila znana po svoji okrutnosti, neusmiljenosti in internih bojih – bratomori niso bili redki, kar je bilo tudi sicer značilno za arabsko aristokracijo, kjer je bilo povsem sprejemljivo pobijanje med družinskimi člani, da bi se tako dokopali do zemlje, bogastva, nazivov – in tudi sužnjev.
Obiskovalci Zanzibarja so v tistem času pogosto omenjali, kako "šokantno brutalno" so arabski oblastniki ravnali s svojimi sužnji, ki so bili tako močno ustrahovani, da na Zanzibarju nikdar ni prišlo niti do enega samega upora sužnjev.
Je pa kruto ravnanje arabske gospode s sužnji zapustilo na otoku zapuščino sovraštva, ki je nazadnje eksplodiralo v revoluciji leta 1964 in posledičnem strmoglavljenju sultana.
"Kupila bom sužnja"
Kljub temu da so se večji upori sužnjev na Karibih, ki so spodbudili težnje k odpravi suženjstva, začeli že konec 18. stoletja, v ZDA pa je bilo suženjstvo uradno odpravljeno leta 1865, je v vzhodni Afriki do tega koraka dejansko prišlo šele leta 1909 – kljub temu, da so Britanci tržnico v Stone Townu zaprli leta 1873.
Kako močno je bil Zanzibar zaznamovan s suženjskim sistemom, pričajo zapisi Henryja Stanleyja Newmana, zbrani pod naslovom "Banani, prehod s suženjstva na svobodo na Zanzibarju in Pembi" (1898): "Ženska je prišla na sodišče in obtožila moškega, da jo je po krivici zasužnjil. Dokazi so bili predloženi in ženska je bila osvobojena. Moškega so oglobili s 40 rupijami, od tega so jih 20 odšteli ženski kot odškodnino. Kmalu za tem so jo vprašali, kaj bo storila s temi 20 rupijami. In je izstrelila: Sužnja bom kupila z njimi."
Za razliko od transatlantske trgovine s sužnji vzhodnoafriška ostaja bolj ali manj tabu tema. Eden tistih, ki meni, da bi bilo treba bolj odkrito spregovoriti o njej in nasloviti krivice, je N'Diaye. "Večina afriških avtorjev iz verske solidarnosti ne objavlja knjig o arabski trgovini s sužnji. V Afriki živi 500 milijonov muslimanov in prikladnejše je kriviti Zahod, kot pa spregovoriti o zločinih preteklosti arabskih muslimanov," je povedal za Deutsche Welle.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje