Kraljeva galerija na plaži v belgijskem letovišču Ostende, ena izmed veličastnih stavb, ki jih je s kongovskim denarjem dal postaviti Leopold II. Na tej promenadi stoji tudi sporni kip kralju z zahvalo Kongovcev. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Kraljeva galerija na plaži v belgijskem letovišču Ostende, ena izmed veličastnih stavb, ki jih je s kongovskim denarjem dal postaviti Leopold II. Na tej promenadi stoji tudi sporni kip kralju z zahvalo Kongovcev. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Leta 2011 je v Belgiji odmevala tožba v Kongu rojenega Bienvenuja Mbutuja Mondonda, ki je skušal v Belgiji prepovedati priljubljeni strip Tintin v Kongu zaradi stereotipnega načina prikaza Afričanov. Foto: Reuters
false
Svobodna država Kongo je merila 76 Belgij, povedano drugače - če bi jo postavili na zemljevid Evrope, bi pokrivala območje od Züricha do Moskve, pa vse do osrednje Turčije. Na fotografiji: belgijska kolonialna arhitektura v DR Kongu. Foto: AP

Leopold je bil visok, impozanten moški, ki je slovel po svoji hedonistični čutnosti, pretkani inteligenci, naduti ambicioznosti in neusmiljenosti. Kljub temu pa je bil v realpolitiki tistega časa izjemno minorni monarh, ki je vladal popolnoma nepomembnemu narodu, narodu, ki se je rodil le štiri desetletja pred tem, in ki je živel v nenehnem strahu, da bo izgubil svojo dragoceno neodvisnost proti evropskim velesilam okoli njega. Leopold je bil figura, od katere so vsi pričakovali, da se bo posvetil ohranjanju belgijske stroge nevtralnosti, izogibanju konfliktov s svojimi močnimi sosedami in vdajanju mesenim poželenjem, ne pa takim, ki bi imela kake globlje posledice na zgodovino. A na najbolj osupljiv in neverjeten način mu je nazadnje uspelo lastnoročno zrušiti ravnovesje moči v Afriki in vpeljati na črno celino grozovito dobo evropskega kolonializma.

Avtor in novinar Peter Forbath (The River Congo, 1977)
Kraljevi muzej osrednje Afrike v Tervurenu številne razburja, saj menijo, da potvarja zgodovino in poveličuje temačno kolonialno preteklost. Med drugim obiskovalce ob vhodu pričaka zlati kip evropskega misijonarja z afriškim dečkom v naročju in izvesek z napisom "Belgija prinaša civilizacijo v Kongo", pa kipi Leopolda II. in številne lovske trofeje. Foto: Reuters

Ko ubiješ 10 milijonov Afričanov, te ne kličejo Hitler. Tvoje ime ne simbolizira živega utelešenja zla. Tvoje ime in tvoja slika ne izzoveta strahu, sovraštva in žalosti. O tvojih žrtvah se ne govori, tvojega imena pa si nihče ne zapomni.

Avtor Liam O'Ceallaigh
V belgijskih učbenikih je poglavje o kolonialnem genocidu izpuščeno. Foto: Reuters
Z dežja pod kap: po prenosu oblasti s kralja Leopolda na Belgijo, so rudno bogati Kongo izkoriščale belgijske multinacionalke. Foto: Reuters
Kip britansko-ameriškega raziskovalca Henryja Mortona Stanleyja, Leopoldovega plačanca, s polomljenimi stopali sredi Kinšase. Stanleyja krivijo, da je posredno odgovoren za vzpostavitev vladavine kralja Leopolda II. v Svobodni državi Kongo. Foto: AP
Leta 2010, ob 50. obletnici neodvisnosti DR Konga, je državo - malce oprezno - obiskal belgijski kraljevi par. Foto: Reuters
Izgredi v Bruslju leta 2011, ko so se na ulicah belgijske prestolnice podporniki kongovskega opozicijskega voditelja Etienna Tshisekedija spopadli s policijo. Belgijska kongovska skupnost je z demonstracijami izražala podporo opozicijskim strankam v DR Kongo. Foto: Reuters

Vermeren predava sodobno zgodovino na ugledni Sorboni, pod njegovim imenom lahko preberemo, da je strokovnjak za Magreb in arabsko-berberski svet, osem let je živel v severni Afriki, na temo Magreba in Maroka pa je napisal več kot deset knjig. Vermeren je sicer v poznejših intervjujih svojo izjavo dopolnil s pridevnikom "muslimanske", torej da Belgija ni nikdar kolonizirala muslimanskih držav, zato da za napade nikakor ne bi mogli okriviti kake temačne zgodovine represije, a tudi v tej različici Vermerenovo razmišljanje zveni precej ozkogledno.

A tema belgijske kolonizacije ostaja nerazčiščena do danes, črna lisa v njihovih šolskih učbenikih, državni arhivi na to temo so težko dostopni oziroma neobstoječi. Belgijskega kralja Leopolda II., ki je med letoma 1884 in 1908 koloniziral Kongo, iz katerega je ustvaril svojo zasebno kolonijo, afriški in zahodni mediji označujejo za "kongovskega klavca" in ga primerjajo s Hitlerjem.

Po Belgiji še vedno stojijo spomeniki njemu v čast. Tisti v Bruslju, ki gleda na kongovsko četrt, je ulit iz kongovskega brona, kar se sliši kot slaba šala, če vemo, da je bilo pod Leopoldovo 20-letno vladavino Kongu ubitih 10 milijonov prebivalcev te osrednje afriške države, ki so morali za svojega evropskega vladarja do smrti garati v industriji kavčukovca in bakrene rude.

"Civiliziranje divjakov"
"Ne, v Belgiji ne boš nikdar slišala govoriti ljudi o svoji kolonialni preteklosti," mi pritrdi belgijski znanec, ki je Kongo obiskal pred nekaj leti. Sicer visoko izobražen sogovornik, blizu 40. leta, zaposlen v finančnem sektorju, kritičen do monarhije, pa hkrati na kolonizacijo Konga, podobno kot večina Belgijcev, ne gleda kot na kategorično slabo. "Veš, številni, tudi v Afriki, pravijo, da bi bilo bolje, če bi Belgija še naprej vladala Kongu. Nekako bolj urejeno je bilo, bolj so stvari delovale."

Leopold II. je svojo kolonizacijo Konga rad predstavljal kot nesebično dejanje "civiliziranja divjakov", ki naj bi pomagalo Kongovcem k napredku in razcvetu. Trdil je, da si je Kongo vzel zase, da bi domorodce zaščitil pred arabskimi trgovci s sužnji ter odprl srce Afrike krščanskim misijonarjem in zahodnemu kapitalu. Resnica je bila malce drugačna.

Boj za svoj košček sveta
Obdobje ob koncu 19. stoletja je bilo obdobje boja za svetovno prevlado. Vsi so hoteli svoj košček, Evropejci so hoteli Afriko. Leopold je več let prepričeval vlado, naj se vendarle poda v svet, češ da majcena, politično povsem nerelevantna Belgija nikdar ne bo mogla širiti svojih meja v Evropi, lahko pa so koristi s kolonijami.

"Ker nas zgodovina uči, da so kolonije uporabne, da igrajo veliko vlogo pri moči in finančnem blagostanju držav, si potrudimo dobiti še mi eno," je pozival parlament Leopold, ki je imel kot ustavni monarh povsem protokolarno vlogo. Zaman. Preveč finančnega vložka za premalo izkupička, so trdili. A kralj, ki je veljal za izredno inteligentnega, bolestno ambicioznega in neusmiljenega, se ni dal. Pogledoval je proti Argentini, Borneu, Filipinom, Vietnamu, Japonski, Tihomorskim otokom, nazadnje pa se odločil, da če Belgija noče vzeti kolonije, bo to storil sam, kot navadni državljan.

"Ni govora o podeljevanju pravic zamorcem"
Rezultat je bila Svobodna država Kongo, zasebni projekt, ki so ga upravljali z železno roko plačanci v Leopoldovem imenu. Kralj je s pomočjo britanskega raziskovalca Henryja Mortona Stanleyja in z blagoslovom berlinske konference leta 1884 zavzel državo, danes znano kot Demokratična republika Kongo, pod pogojem, da izboljša življenja tamkajšnjega prebivalstva. To točko je že takoj gladko odmislil, Kongo pa izkoriščal za lastni dobiček.

Tamkajšnji prebivalci v tistem času res niso postali plen arabskih lovcev na sužnje, to pa predvsem zato, ker so bili polno zaposleni kot belgijski sužnji. Leopold II. je bogatel sprva s slonovo kostjo, nato pa z bakrom in predvsem s kavčukovcem, ki so ga domačini obirali v mučnih pogojih, predelovali pa s prisilnim delom v delovnih taboriščih.

Leopoldova navodila Stanleyju in plačancem v Kongu so bila nedvoumna: "Gre za vprašanje ustvarjanja nove države, kar se da velike, in vodenja te. Jasno se razume, da pri tem projektu ni nobenega govora o podeljevanju niti najmanjše politične moči zamorcem. To bi bilo absurdno."

Strahovlada
Orjaška država 76-kratne velikosti njegove matične Belgije je postala tako Leopoldov zasebni peskovnik, ki ga je upravljal po diktatorsko, z dušenjem uporov in kakršnega koli nasprotovanja, s prisilnim delom in dodeljevanjem najlepših suženj svojim plačancem. A vse na daljavo - sam na to svojo orjaško kolonialno plantažo nikdar ni niti stopil. Prisilno mobilizacijo Kongovcev so nadzorovale Leopoldove posebne policijske enote, po večini sestavljene iz zahodnih Afričanov, ki so pri tem prosto plenile, posiljevale in požigale celotne vasi.

Če posamezna vas ni dosegla zastavljene kvote obranega kavčukovca, so del vaščanov vzeli za talce, dokler niso preostali izpolnili svojih obveznosti, pri tem pa so se nad njimi izživljali, ženske pa posiljevali. Če vaščanom še ni uspelo doseči kvote, so talce v opomin pobili, a ker jim je bilo naročeno, da morajo varčevati s kroglami, so kot dokaz rezali ude, zbiranje odsekanih rok in stopal pa je kmalu postala prava srhljiva nacionalna igrica.

Grozljive podrobnosti Leopoldove vladavine v "svobodni državi Kongo" so najpodrobneje opisane v romanu britanskega pisatelja Josepha Conrada Srce teme (1899), iz Leopoldovega upravičevanja zasužnjevanja Kongovcev v "svobodnem Kongu" pa se je v svojih esejih rogal tudi Mark Twain.

Tudi literarni zapisi so pomagali k širjenju glasu, kaj se dogaja v koloniji, pokolu pa je nazadnje naredilo konec ogorčenje mednarodne skupnosti - čeprav licemersko, saj so zahodne sile - Francija, Nemčija in Portugalska - v tistem času izvajale lastne grehe na črni celini. Ko so Kongovci denimo čez reko Kongo bežali pred terorjem v svoji domovini, so na drugi strani naleteli na brutalnost Francozov v Francoskem Kongu (današnji Kongo), kar jih je pahnilo v začaran krog bežanja.

Afriški holokavst
Zahod je nazadnje Belgijo prisilil, da je leta 1908, malo pred Leopoldovo smrtjo, prevzela nadzor nad kolonijo. Koliko je bilo v tem času ubitih Kongovcev, ni jasno, tudi zato, ker je dal Leopold ob predaji požgati večji del dokumentacije, se pa številke gibljejo od 2 do 15 milijonov, s čimer se Leopold II. uvršča med deset največjih množičnih morilcev v človeški zgodovini. Tim Stanley z ameriškega inštituta na oxfordski univerzi Leopoldovo "dobo terorja" umešča med imperializem 19. stoletja in totalitarizem 20. stoletja.

A ko pobiješ 10 milijonov Afričanov, nisi označen za Hitlerja, tvoje ime ne simbolizira živega utelešenja zla, tvoj portret pa med širšo javnostjo ne vzbuja takega gnusa kot portreti Mussolinija ali Stalina, saj ga širša javnost niti ne prepoznava, je leta 2010 v svojem zapisu na strani Diary of a walking butterfly ugotavljal avtor Liam O'Ceallaigh. Morda tudi zato, ker je bil Leopoldov motiv za de facto genocid pohlep, ne pa ideologija, tako Stanley.

"Večina se o njem v šolah ne uči. O njem se v medijih ne sliši. Ni del široko ponavljajoče se naracije zatiranja, kamor sodi holokavst. Je del dolge zgodovine kolonializma, imperializma, suženjstva in genocida v Afriki, ki se ne bi ujemala z družbeno konstrukcijo naracije bele nadvlade, ki jo učijo v naših šolah. Ne spada najbolje v šolske učne načrte kapitalistične družbe. V "vljudni" družbi se pogosto ne spodobi dajati pretirano rasističnih opazk, je pa povsem primerno, da se ne govori o genocidu v Afriki, ki so ga zagrešili evropski kapitalistični monarhi," še razmišlja O'Ceallaigh.

Kralj graditelj
V Belgiji se danes 44-letne dobe Leopolda II., belgijskega monarha z najdaljšim stažem, spominjajo tudi kot dobe, ko se je država gradila, Bruselj se je zaljšal z oboki in bakrenimi ornamenti (iz Konga, da), Leopolda pa kot "kralja graditelja", ki je skušal nesmrtnost doseči tudi s tem, da bi pustil svoj pečat mestu.

Kot piše v svoji knjigi Duh kralja Leopolda (1998) zgodovinar Adam Hochschild, se je po Leopoldovi smrti in prenosu njegove kolonije na Belgijo zgodila "velika pozaba". Ker je Leopold II. del denarja od svoje kolonije namenil za gradnjo javnih in zasebnih ustanov in infrastrukture, v oporoki pa te stavbe zapustil državi, je ostal v spominu predvsem po tem, številni pa za podrobnosti njegove konške zgodbe niti ne vedo - ali pa vsaj nočejo vedeti.

V Kraljevem muzeju osrednje Afrike v Tervurenu pri Bruslju je belgijska kolonialna preteklost (skupaj z Leopoldovim poglavjem) predstavljena skoraj romantično, v belgijskem obalnem letovišču Blankenberge stoji spomenik, na katerem sta upodobljena dva kolonialista kot junaka, ki varujeta obupano kongovsko žensko in otroka s "civilizacijo", medtem ko stoji spomenik Leopoldu II. v družbi "hvaležnih" Kongovcev tudi na plaži v Ostendu. "Kongovci izkazujejo hvaležnost Leopoldu II., ker jih je osvobodil iz arabskega suženjstva," se bere pripis iz leta 1931.

DR Kongo - država s temno preteklostjo in nesrečno sedanjostjo
Spomin na Leopoldovo dobo je v njegovi domovini sprevržen, v DR Kongu pa je kraljev modus operandi, "uzakonjeno plenjenje, ki se ga uveljavi z nasiljem", kot so to takrat opisovali, postal model za vse poznejše vladarje te države. In tudi kongovski vojaki se nikdar niso pomaknili od vloge, ki jim jo dodelil Leopold - kot sila za izsiljevanje, mučenje in posiljevanje neoboroženega civilnega prebivalstva, je leta 2004 ugotavljal BBC-jev dokumentarni film White King, Red Rubber, Black Death (Beli kralj, rdeč kavčukovec, črna smrt).

Državo, ki je neodvisnost od Belgije pridobila leta 1960, pretresajo hudi nemiri praktično od istega leta, ko je postala samostojna. Njenega prvega demokratično izvoljenega premierja, Patricea Lumumbo, je že čez dobrega pol leta usmrtila vojska pod belgijskim poveljstvom (v nos so jim šle njegove namere, da bi iz države vrgel izkoriščevalske evropejske rudarske družbe), v času Zaira, ko so ZDA zaradi njegovega protikomunističnega stališča podpirale vojaško diktaturo Mobutuja Seseja Seka, se je razmahnila korupcija, zadnjih 20 let pa državo pretresajo državljanske vojne. Po indeksu človekovega razvoja (HDI) je DR Kongo šele na 176. mestu od 187 držav.

Leopold je bil visok, impozanten moški, ki je slovel po svoji hedonistični čutnosti, pretkani inteligenci, naduti ambicioznosti in neusmiljenosti. Kljub temu pa je bil v realpolitiki tistega časa izjemno minorni monarh, ki je vladal popolnoma nepomembnemu narodu, narodu, ki se je rodil le štiri desetletja pred tem, in ki je živel v nenehnem strahu, da bo izgubil svojo dragoceno neodvisnost proti evropskim velesilam okoli njega. Leopold je bil figura, od katere so vsi pričakovali, da se bo posvetil ohranjanju belgijske stroge nevtralnosti, izogibanju konfliktov s svojimi močnimi sosedami in vdajanju mesenim poželenjem, ne pa takim, ki bi imela kake globlje posledice na zgodovino. A na najbolj osupljiv in neverjeten način mu je nazadnje uspelo lastnoročno zrušiti ravnovesje moči v Afriki in vpeljati na črno celino grozovito dobo evropskega kolonializma.

Avtor in novinar Peter Forbath (The River Congo, 1977)

Ko ubiješ 10 milijonov Afričanov, te ne kličejo Hitler. Tvoje ime ne simbolizira živega utelešenja zla. Tvoje ime in tvoja slika ne izzoveta strahu, sovraštva in žalosti. O tvojih žrtvah se ne govori, tvojega imena pa si nihče ne zapomni.

Avtor Liam O'Ceallaigh