Ukrajinci s snopi pšenice na paradi ob pravoslavnem božiču leta 2018 v mestu Lvov. Foto: EPA
Ukrajinci s snopi pšenice na paradi ob pravoslavnem božiču leta 2018 v mestu Lvov. Foto: EPA

Ukrajina in Rusija skupno pridelata tretjino svetovne zaloge pšenice in ječmena, polovico vsega sončničnega olja in 17 odstotkov koruze, je za Televizijo Slovenija pred tednom dni poročala Irena Ulčar Cvelbar.

Samo Ukrajina predstavlja 19 odstotkov celotnega uvoza pšenice in 13 odstotkov uvoza oljnic v Evropsko unijo, je poročal Euractiv.

Ukrajinski premier Denis Šmigalj je v nedeljo sporočil, da se je ukrajinska vlada odločila omejiti izvoz številnih družbeno pomembnih surovin, je poročal Interfax Ukraine. Vlada je že uvedla obvezne izvozne licence za pšenico, koruzo, perutnino in sončnično olje, na seznamu so tudi oves, ajda, proso, sladkor in sol, navaja Euractiv.

Cene pšenice so se zvišale za 80 odstotkov

Vojna v Ukrajini je že močno vplivala na cene na svetovnih trgih. Cena pšenice se je v zadnjih dneh zvišala skoraj za 80 odstotkov, na več kot 425 evrov za tono. Posledično naj bi se podražila tudi osnovna živila, kot so moka, kruh, testenine in olje, je v torek za Televizijo Slovenija poročal Marko Štor.

Zaradi ruske invazije na Ukrajino, ki poteka 14. dan, je veliko negotovosti glede ukrajinskega pridelka. "V kriznih časih je bistveno logistično vprašanje, ali bo sploh mogoče požeti, kar se je jeseni sejalo. Bo mogoče zaorati?" se je za Televizijo Slovenija vprašal predsednik Kmetijsko-gospodarske zbornice Roman Žveglič.

Minister za kmetijsko Jože Podgoršek je sicer pred tednom dni zagotovil, da ima Slovenija dovolj ključnih surovin, kot je žito, tudi v blagovnih rezervah, vsaj do naslednje žetve, je poročala Televizija Slovenija.

Kuhar: Pričakovati samooskrbnost Evropske unije je utopično

Aleš Kuhar. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
Aleš Kuhar. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona

Agrarni ekonomist Aleš Kuhar je za MMC dejal, da se "agregat hrana" ne bo podražil za več kot deset odstotkov, morda nekoliko več na področju oljnic. Evropa je namreč še bolj kot od ukrajinskega žita odvisna od ukrajinskih oljnic.

Pričakovati, da bo Evropska unija postala samooskrbna, je utopično. Velike uvoznice iz Ukrajine, kot sta Nizozemska in Španija, bodo morebitni izpad uvoza skušale nadomestiti na drugih trgih, še predvideva profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Vabljeni k branju intervjuja:


Ukrajina je znana kot žitnica Evrope. Lahko ponazorite, kako zelo je Evropska unija odvisna od ukrajinskega žita?

V agregatu (skupnem seštevku, op. a.) ni. Če pogledamo skupne številke, ne gre za dramatične deleže v oskrbi. Zagotovo so pa nekatere države bolj odvisne. Vodilne živinorejske države, denimo Španija in Nizozemska, imata velik delež uvoza žit. Ukrajina je ob tem tudi pomembna dobaviteljica olj, koruze, krušne pšenice, tudi ječmena. Tukaj pa gre za velike in visoko koncentrirane številke.

Treba je razumeti, da so trgovinski tokovi zelo utečeni. Posamezne države dosegajo zelo visoke deleže. Včasih so bili uvozni tokovi mednarodno zelo razpršeni, z razvojem trgovine in stabilizacijo tokov pa se je pojavila koncentriranost, velika navezanost na enega dobavitelja. To je težava, sploh pri tako velikih absolutnih številih, če velika izvoznica prekine dobavo veliki uvoznici. Španija, Nizozemska, še večji uvoznici sta Turčija in Egipt, morajo hitro najti velike nadomestne količine, kar v kratkoročnem obdobju ni mogoče. Pojavi se panika, ljudje so lačni, podjetja stojijo, živali so brez krme. Povpraševalci so zato zelo energični. To se odraža v skokih cen, kot jih vidimo zdaj na tržišču.

Pekarna v Kairu. Egipt je največji svetovni uvoznik pšenice iz Ukrajine in Rusije. (Vir: Al Džazira) Foto: EPA
Pekarna v Kairu. Egipt je največji svetovni uvoznik pšenice iz Ukrajine in Rusije. (Vir: Al Džazira) Foto: EPA

Kam se lahko Evropa oz. posamezne države obrnejo? Od kod lahko nadomestijo potencialni izpad uvoza iz Rusije in Ukrajine?

Kratkoročno je to zelo težko. Surovine je namreč treba najti na trgu. Evropa jih sicer tudi izvaža. Moramo vedeti, da so ti tokovi zelo pisani, veliko je multilateralnega trgovanja. Zagotovo se surovine lahko najdejo ali poskušajo dobiti od (evropskih, op. a.) držav, ki zdaj prodajajo drugam. A vse to za sabo potegne prestrukturiranje tokov.

Velike izvoznice bodo zdaj prejele povpraševanje dosedanjih uvoznic iz Ukrajine. Količine so na voljo, vendar so v osnovi že namenjene nekomu drugemu, zato so zdaj potrebna pogajanja. Ekonomija je zmeraj iskanje ravnovesja. Ko pride do disrupcij – političnih, logističnih, vremenskih, je treba ravnovesje iskati na novo. Tukaj je tudi politična dimenzija, po kakšni ceni bodo države surovine sproščale. V kratkem roku je to močan eksplozivni trenutek za cene.

Dolgoročno bo bistveno večji problem, če rotacija z velikima proizvajalkama Ukrajino in Rusijo ne bo delovala naprej. Če izgubimo proizvodni potencial za eno ali več let. Izpad tako velikih proizvajalk pomeni, da bo blaga primanjkovalo. Svetovne zaloge na teh trgih pa so zelo majhne. Zato ta nervoznost.

Evropska ljudska stranka (EPP) je v torek pozvala k skupnemu strateškemu načrtu za varnost hrane, lani smo v EU-ju prvič dobili skupno kmetijsko politiko. Ali je Unija lahko na področju pridelave žit in oljnic samooskrbna? Je to izvedljivo?

Ne more biti. Evropa je velika izvoznica hrane, ki temelji tudi na uvozu. Predvsem države, kot je Nizozemska, imajo tak poslovni model, kjer živinoreja s proizvodnjo mleka in mesa temelji na globalnem oskrbnem toku surovin. Kar pomeni, da se samooskrbnost nikakor ne more zgoditi brez hujših lomov.

Evropa je odvisna od uvoza beljakovinskih komponent, soje iz Brazilije, deloma tudi žita iz Ukrajine in Rusije. Samooskrbe ni mogoče doseči. Vsaj ne brez predhodnih hudih lomov, zato je to hipotetično in pravljično. Zelo poenostavljeno: če Evropa ne bi bila tako velika izvoznica, če bi proizvodnjo prilagodila lastnim potrebam, ne bi bilo treba uvažati. A to je popolna utopičnost.

Evropa bo ostala "power-house", trgovinski tokovi se bodo umirili. Takšnega hudodelstva na Zemlji dolgo ne bo mogoče prenašati. Upam, da se bo ta norija hitro končala in trgovina bo hitro našla svojo pot, kot že velikokrat.

Kljub vsemu lahko kratkoročno in srednjeročno pričakujemo podražitve v trgovinah. Predsednik sekcije za promet pri OZS-ju Peter Pišek je ocenil, da lahko pričakujemo 150-odstotno podražitev cen. Se tudi vi strinjate s temi ocenami?

Žitno polje v ruski vasi Tbiliska ob Črnem morju. Rusija in Ukrajina skupaj pridelata tretjino pšenice in ječmena na svetu. Foto: AP
Žitno polje v ruski vasi Tbiliska ob Črnem morju. Rusija in Ukrajina skupaj pridelata tretjino pšenice in ječmena na svetu. Foto: AP

Niti slučajno se mi ne sanja, od kod so prišle te številke. Zagotovo pa podražitve bodo, sunki bodo v tem trenutku izrazito visoki.

Dolgoročno pričakujem, da se lahko glede ukrajinske krize stvari umirijo v enem mesecu ali petih tednih, če bo šlo v neko ohlajanje. Nisem prepričan, da se bo agregat hrana podražil za več kot 10 odstotkov. Pri tem se bodo nekateri agregati verjetno podražili bolj. Oljnice nedvomno: nerafinirano in rafinirano olje, rastlinska olja, margarine, pri tem se bodo cene verjetno povišale bolj, ker sta tam koncentracija in pomen Ukrajine tako velika. Pri kruhu in osnovnih živilih manj, tudi pri živinorejskih produktih pričakujemo, da manj. Najbolj me skrbijo oljnice, tukaj je odvisnost od uvoza iz Ukrajine in Rusije za uravnotežno ceno tako visoka, da bi se cene lahko podražile za več kot 10 odstotkov.

Torej bomo dolgoročno namesto sončničnega olja uporabljali palmovo in kokosovo?

Upam, da ne.

Kako bo vojna vplivala na preskrbo s hrano