Filozof, pisatelj in sodelavec umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst (NSK) Peter Mlakar je izdal novo knjigo oziroma pesniško zbirko, ki jo je naslovil Drugačni svet.

Peter Mlakar (1951). Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Peter Mlakar (1951). Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Drugačni svet je tako kot pretekle Mlakarjeve knjige izšel pri Založbi NSK, Oddelku za čisto in praktično filozofijo NSK, ki je bil ustanovljen prav na njegovo pobudo leta 1987 med gostovanjem Laibacha v Hamburgu. A je tokratna knjiga, ki nosi letnico izida 2021, izšla v sozaložništvu z novogoriško družbo Harfa v vetru, poimenovano po pesniški zbirki Alojza Gradnika, in je pravzaprav njena prva izdaja.

Naslovnica knjige Drugačni svet. Foto: MMC RTV SLO
Naslovnica knjige Drugačni svet. Foto: MMC RTV SLO

Knjiga Drugačni svet je sestavljena iz različnih pesniških oblik, od standardne poezije do pesmi v prozi, vključuje pa tudi nekaj novel. Vsebuje tudi novelo Premagovalec, v kateri Mlakar po lastnih besedah predstavi pomemben element svoje filozofije, da sta "um ali duh tista, ki obvladujeta stvarnost, kar pomeni, da tudi njeno patologijo, da sta prva, zadnja in tisto vmes, da se nam skozi um ali duh kaže Konec konca, torej Neskončnost, in da je sila, ki izpolnjuje njuno vsebino, vsenadkriljujočost, vsepovezujočost, vsepremočujočost ljubezni." Kot je v najinem pogovoru povedal avtor, je to besedilo neposredno povezano s pandemijo, sicer pa je knjiga nastajala neodvisno od njenih vplivov.

Mlakar je aktualno izdajo, v kateri skozi različne pristope znova razdeluje fenomenološka, moralna in etična vprašanja našega obstoja, nedavno predstavil na dogodku v Cukrarni.

Več o snovi, ki tvori Drugačni svet, in o tem, zakaj je ta izšel v dveh nakladah, pri čemer je ena opremljena z avtorjevo krvjo, pa v spodnjem intervjuju!


Ali človek v tako posebnih časih, kot sta bili zadnji dve leti, razmišlja intenzivneje o življenju ali o smrti? Zakaj eno ali drugo in na kakšen način?
Večina ljudi neizbežnost smrti odriva daleč stran, mislijo si "ah, ja, ta smrt, kje je še to, kaj je že to" in živijo brezskrbno tja v en dan. Potem pa pridejo bolezni, nesreče, smrtonosne epidemije ali se jim začne življenje iztekati in je tu hudič. Sta tu obup, bolečina. Tedaj začnejo nevrotično razmišljati, kako iz te groze najti pot ven, pot rešitve, kako najti ob obupu nekakšen mir, kako priti do pomirjujočega spoznanja, ki ustvari smrt sprejemljivo.

Nedvomno se je pri mnogih, ki jim življenje teče kot gladko namazano, ob tej pandemiji, ki je trajala dve leti, vse, kar je tvorilo njegovo neproblematičnost, njegovo srečnost, njegovo samoumevnost zelo, zelo streslo, zamajalo, pri nekaterih celo podrlo.

Peter Mlakar

Nedvomno se je pri mnogih, ki jim življenje teče kot gladko namazano, ob tej pandemiji, ki je trajala dve leti, vse, kar je tvorilo njegovo neproblematičnost, njegovo srečnost, njegovo samoumevnost zelo, zelo streslo, zamajalo, pri nekaterih celo podrlo. In zakaj? Ker zmotno mislijo, da je življenje nekaj, kar je definitivno, po vseh bioloških zakonih univerzuma umrljivo, končno, polno napak in lukenj, da to ni, da je v njem samem najti kako fizikalno ali biokemično zdravilo proti njegovim slabostim, ne pa da za tem življenjem, na katero stavijo vse, pride nekaj, kar je njegova totalna negacija, in se zato ne osredotočijo prav na to negacijo samo. Ob tej Negativnosti ali v njeni luči je naše tostrano življenje vsekakor nekaj lepega, dobrega, toda ni še zdaleč svoja Dokončnost.

Ob tem življenju, ker je tako krhko, je treba najti zavarovanje ali tolažbo v nečem Razlikovanem od njega. V nečem, kar presega vse naše argumente ali svetne kategorije o njegovem obstoju ali neobstoju, in je zato toliko bolj resnično, ker gre čez celotno kategorialnost, ker ji nobena naša kategorialnost ne pride blizu. Niti nič sam ne. Ko sprejmeš tako spoznanje, je tudi naše končno življenje bolj varno in poišče svoj smisel ne samo v njem samem, marveč v tistem, kar ga presega in uničuje njegovo smrtnost. Torej v Nadsmrti.

Peter Mlakar je bil tudi eden od kolumnistov oddaje Studio City na Televiziji Slovenija. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Peter Mlakar je bil tudi eden od kolumnistov oddaje Studio City na Televiziji Slovenija. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Zakaj ste se odločili knjigo nasloviti Drugačni svet? Zakaj ste se odločili uporabiti določni pridevnik "drugačni" in ne nedoločnega "drugačen"?
Lahko bi izbral tudi besedo, po kateri sprašujete, vendar - vsaj tako upam - tudi "drugačni" ne kvari pomena, ker je svet, o katerem govori ta knjiga, izpolnjen z določili, ki označujejo nekaj, kar znotraj te svetnosti ne obstaja, malo verjetno obstaja ali pa je prignano do skrajnosti, na podlagi katere lahko potem govorimo o Prestopu, in če je v delu veliko govora o zlu, o njegovi totalni negaciji. Hkrati pa določilo na paradoksen način označuje nekaj, kar ni označljivo, in to je Boga ali Neskončno-nedoločeno. Lahko namreč označujemo Reči, ki so zunaj okrožja Določenega. Ter s tem pripisujemo Nedoločenemu "poseben pomen", mu izkazujemo "posebno čast" in skrušeno priznavamo, da ga ne moremo spodnesti z nobenim določilom. Da je neulovljivo, svobodno.

Knjiga je nastajala neodvisno od pandemije. Ta kuga nanjo ni imela vpliva. In nastajala je že precej pred izbruhom te bolezni. Pandemija na moje življenje, kar se tiče vpraševanja po prvih in zadnjih rečeh Vsega, kar se tiče tega, kje vidim smisel življenja in kako ga doživljam ter vrednotim, torej, kot pravim, ni učinkovala.

Peter Mlakar

Kdaj je začela nastajati knjiga? Njen nastanek očitno ni in najbrž niti ne bi mogel biti popolnoma ločen od situacije, ki je vladala zunaj pod vplivom pandemije oziroma pod vplivom ukrepov proti širjenju pandemije.
Knjiga je nastajala neodvisno od pandemije. Ta kuga nanjo ni imela vpliva. In nastajala je že precej pred izbruhom te bolezni. Pandemija na moje življenje, kar se tiče vpraševanja po prvih in zadnjih rečeh Vsega, kar se tiče tega, kje vidim smisel življenja in kako ga doživljam ter vrednotim, torej, kot pravim, ni učinkovala. Besedilo, ki se neposredno veže na to bolezen, je novela Premagovalec, v kateri predstavim pomemben element svoje filozofije, in sicer da sta um ali duh tista, ki obvladujeta stvarnost, kar pomeni, da tudi njeno patologijo, da sta prva, zadnja in tisto vmes, da se nam skozi um ali duh kaže Konec konca, torej Neskončnost in da je sila, ki izpolnjuje njuno vsebino, vsenadkriljujočost, vsepovezujočost, vsepremočujočost ljubezni.

Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Pesem Ob atomski vojni nosi podnaslov V spomin Hieronymusu Boschu. Čemu poklon temu velikemu nizozemskemu renesančnemu slikarju, predstavniku pesimistične smeri severnega humanizma?
Hieronymus Bosch je neverjeten. Velik genij. Njegov Vrt zemeljskih naslad in druge slike. V taki realnosti je mogoče vse, tudi nemogoče. In taka realnost je realna. To ni nadrealizem, to je realnost Absoluta, te nepresegljive Biti, v kateri je mogoče in je, kar se nam zdi, da ni. Ampak je, ker ni vezano na naše omejitve. Te omejitve so izničene s Koncem našega konca. Ki je zadnja Realnost.

Knjiga je koncipirana kot delo, v katerem je aktualnost časa konstruirana iz njegove - haha! - "večnosti".

Peter Mlakar

Besedili Dokončna rešitev in Brunhilde imata pripisano letnico 1983, Stalingrad pa 1978. So to torej stvaritve iz teh let? Ob kakšnih priložnostih so nastale oziroma iz česa so se porodile in zakaj so vključene v to aktualno izdajo?
Drži, to so stvaritve iz tistih let. V knjigi je torej nekaj pesmi ali kako krajše prozno besedilo, nastalo v preteklosti. V Drugačni svet sem jih vključil, ker konceptualno ustrezajo njegovi vsebini. Knjiga je namreč koncipirana kot delo, v katerem je aktualnost časa konstruirana iz njegove - haha! - "večnosti". Kakšno od teh besedil je nastalo tudi v moji punkovski fazi, kakšno pozneje ali pri delu z Laibachom.

Knjiga je razdeljena na sedem poglavij, ki si sledijo takole: Formalnosti, prepletene z nekaj vsebine, Nekaj črnih in upanja vmes, Nekaj teoremov z dodatnim, negativnim momentom, Koncept krutega, Zviti duh, Ljubezenske resnice in Čez. Zakaj ta področja v prav tem sosledju?
Ker nekako zaobsegajo bistvene mejnike naše eksistence. S pogledom čez, ki to eksistenco dopolni in dokončno osmisli.

Mlakar je na sredini 70. let preteklega stoletja v reviji Problemi, posvečeni kulturnim temam in družbenim vprašanjem, prvikrat objavil svoje vizualne pesmi filozofske vsebine. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Mlakar je na sredini 70. let preteklega stoletja v reviji Problemi, posvečeni kulturnim temam in družbenim vprašanjem, prvikrat objavil svoje vizualne pesmi filozofske vsebine. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Na predstavitvi knjige ste se zahvalili tudi ljudem in nekaterim svojim stalnim sodelavcem, ki so tudi pripomogli h knjigi. Kdo je torej poleg seveda samega avtorja še zaslužen za to izdajo?
Ervin Markošek je moj dolgoletni asistent, inženir pri fizičnih konstrukcijah mojih del, oblikovalec večine mojih knjig, tudi zgoščenke PeterParadox. Ivan Lotrič je vrhunski slovenist, natančen kot le malokdo, ki mi je svetoval pri nekaterih jezikovnih odločitvah. Sozaložnik knjige je Dušan Arzenšek, moj prijatelj še iz nekdanjega znamenitega ljubljanskega lokala Šumi, s svojo Harfo v vetru.

Vaše dosedanje knjige so izšle pri Založbi NSK, Oddelku za čisto in praktično filozofijo NSK, Drugačni svet sicer tudi, a tokrat torej v sozaložništvu s Harfo v vetru. Gre za njeno prvo izdajo? Knjižnični informacijski sistem Cobiss namreč ne najde nobenega drugega naslova, ki bi izšel pod njeno streho.
Tudi za to knjigo je bilo sprva mišljeno, da bo izšla pri Založbi NSK, Oddelku za čisto in praktično filozofijo NSK, a to potem vselej pomeni tudi, da je vse finančno breme na meni. Pri preteklih izdajah so me kdaj reševali tudi sponzorji, vendar tokrat ni bilo tako. Nato sem ob neki priložnosti srečal Dušana Arzenška, ki me je povprašal, s čim se trenutno ukvarjam oziroma katerim projektom se trenutno posvečam. Ko sem mu povedal, da bi rad izdal to svojo pesniško zbirko, je sam izrazil željo, da bi izšla v njegovem sozaložništvu.

Naj povem še, da je Dušan odkupil večji del Gradnikove domačije v Medani, kjer namerava vzpostaviti mednarodni center poezije. V načrtu je, da bo domačija, ki je sicer v precej slabem stanju, obnovljena do leta 2025, ko bo Nova Gorica skupaj z Gorico nosila naziv Evropska prestolnica kulture. To sozaložništvo je omogočilo, da je knjiga izšla v razkošnejši izdaji, torej trda vezava in v platno oblečene platnice. In da, pravilno ste ugotovili, gre za prvo knjigo, ki je izšla pod streho Harfe v vetru.

Sorodna novica Peter Paradox: "Boga torej, če je Bog, ne more spodnesti niti najhujše, niti totalno zlo."

Knjiga je dejansko izšla v dveh nakladah, ki prinašata dve minimalno razlikujoči se različici. Kako je prišlo do tega?
Ko je bila natisnjena prva naklada 500 izvodov, sem, čeprav sem besedila prej ničkolikokrat detajlno pregledal, zaznal napako. Celo dve napaki v enem samem besedilu! Ena napaka je bila zatipk, druga pa celo taka, da je pomen obrnila na glavo. Gre za besedilo pesmi Paradosso Misterioso s plošče Peter Paradox, ki sva jo z Iztokom Turkom pod imenom 300 000 Veschiedene Krawalle ustvarila leta 2019. V delu pesmi, v katerem je ta napaka, ki obrne pomen na glavo, želim prikazati zlo telesa in nato njegovo poveličanje. Ta del gre v pravilni različici takole: carne malvagia, torej zlobno meso, carne annichilata, torej uničeno meso, in carne sacralizata, torej poveličano meso. V napačni različici pa je zaradi črke i namesto črke a v besedi sacralizata pisalo torej carne sacrilizata, kar pa pomeni blasfemirano meso, kar seveda pomen res obrne na glavo.

Moje kapljice krvi, s katerimi je poškropljena začetna stran - s čimer dobi knjiga status artefakta - je treba razumeti kot plačilo moje kazni za napako, ki sem jo zagrešil. Z njimi mi je ta krivda odpuščena.

Peter Mlakar

Ne znam si razložiti, v kakšnem duševnem stanju sem bil, da mi je dejansko uspelo narobe pretipkati besedilo. Kot da bi me obsedla neka višja hudičevska sila prav v tem besedilu, ki je res satansko. To je bilo dejansko pokvarjeno besedilo in sem se iz same obupanosti odločil, da bomo na moje stroške izdali še eno naklado 300 popravljenih izvodov. Sprva sem želel celo, da bi se prva naklada v celoti uničila. Po prepričevanju sodelavcev in prijateljev ter po lastnem razmisleku, se mi je ta poteza zazdela vendarle nekoliko pretirana.

Padla je odločitev, da se ta napaka v 200 izvodih ročno popravi z rdečim pisalom, za kar je poskrbel Ervin. Vsi ti izvodi so tudi ročno oštevilčeni od 1 do 200 ter so po nekoliko višji ceni naprodaj kot artefakti, opremljeni z mojim žigom in poškropljeni z mojo krvjo. Moje kapljice krvi, s katerimi je poškropljena začetna stran - s čimer dobi knjiga status artefakta - je treba razumeti kot plačilo moje kazni za napako, ki sem jo zagrešil. Z njimi mi je ta krivda odpuščena.

Justa Kamenik in Peter Mlakar na nedavni predstavitvi knjige v Cukrarni. Foto: MMC RTV SLO
Justa Kamenik in Peter Mlakar na nedavni predstavitvi knjige v Cukrarni. Foto: MMC RTV SLO

S kapljicami vaše krvi so bili ti izvodi dejansko pospremljeni na sami predstavitvi knjige. Kako je bil izveden ta medicinski postopek in kdo je bila gospa, ki ga je izvedla?
Svojo dobro prijateljico Justo Kamenik, ki je bila med drugim od same ustanovitve glavna medicinska sestra Medicinskega centra Barsos, sem naprosil, da bi na predstavitvi poskrbela za to, da bom lahko knjige poškropil s svojo krvjo. Je izvrstna medicinska sestra in k sreči je bila takoj za ta podvig. Poskrbela je tudi za epruvete z raztopino, ki je preprečevala koagulacijo krvi, ki mi jo je vzela iz žile na roki. Nato je nekaj kapljic kanila na stran knjige, jaz pa sem jih popivnal s pivnikom za črnilo. Ti madeži krvi pa so nato izpadli kot abstraktne slike na začetni strani knjige. In teh izvodov smo na predstavitvi prodali celo nekaj več kot tistih drugih.

So nastajanje knjige oziroma njen izid in nadaljnje življenje pospremili še kakšni presenetljivi ali nepričakovani dogodki, ki jih lahko danes poveste kot anekdote?
Da, obstaja anekdota še iz časa epidemije. Ko sem napisal prej omenjenega Premagovalca, so mi prijatelji svetovali, naj ga pošljem reviji Mladina, da bi ga objavili na svojih straneh. To sem storil, a so se ga uredniki ustrašili objaviti. Obstaja tudi anekdota iz časa po epidemiji. Pred kratkim sem spoznal neko dekle, navezala sva stik. Bilo je vse v redu, da ne rečem super. Stvar se je lepo razvijala. Dokler ji nisem poslal Drugačnega sveta, da bolje spozna mojo dušo. In je bilo vsega konec.