Tudi Laibach pravijo, da jim je ob krilatici Wir sind das Volk pri srcu "pravzaprav ledeno-toplo, in ko slišimo besedo 'Volk', hitro zagrabimo za orožje". Parafraza znamenite Goebbelsove izjave, da ko sliši besedo kultura, seže po pištoli, je prikladna.

Muzikal
Wir sind das Volk*

Kino Šiška

2. in 3. 9. ob 21.00

*Mi smo ljudstvo

Laibach in zapuščina Heinerja Müllerja so zdaj združeni v projektu Wir sind das Volk – ein Musical aus Deutschland, ki bo slovensko premiero doživel 2. septembra v Kinu Šiška, dan kasneje bo sledila ponovitev. Režijo in dramaturgijo podpisuje Anja Quickert, vodja leta 1997 ustanovljenega Mednarodnega združenje Heinerja Müllerja, poslanstvo katerega je mednarodno razširjanje njegovega dela, ali s prevodi, objavami, uprizoritvami, dokumentiranjem ali raziskovanjem.

Heiner Müller (1929‒1995). Foto: AP
Heiner Müller (1929‒1995). Foto: AP

Več Müllerjevih dramskih besedil je prevedenih v slovenščino in uprizorjenih na naših odrih: Filoktet, Cement, Kvartet, Stroj Hamlet, Macbeth po Shakespearu in Komedija z ženskami. V slovenščini je zaživela tudi njegova radijska igra Macbeth, ki jo je leta 1992 posnel Radio Slovenija. Müllerjeva dela tudi sicer niso tuja našim odrom. Prav letos so denimo v ljubljanski Drami premierno uprizorili predstavo Cement, dve leti poprej je bil na repertoarju Mina teatra Macbeth po Shakespearu. Sicer so Laibach že v prvi polovici 80. let preteklega stoletja ustvarili glasbo za uprizoritev Müllerjevega Kvarteta na odru Slovenskega narodnega gledališča Ljubljana, čeprav so bili takrat prepovedani v Sloveniji in na splošno v Jugoslaviji.

’DDR’ je bila vrhunski material za dramatiko

Vnovična odrska združitev
Muzikal Wir sind das Volk, ki je premiero doživel lani v Berlinu in zdaj z nekoliko spremenjeno odrsko zasedbo prihaja v Ljubljano, je znova povezal ti dve ustvarjalni sili. Laibach z gosti namreč v dobro uro trajajočem muzikalu oživijo izbor Müllerjevih besedil. Njegova dela so bila sicer že v preteklosti uglasbljena, še posebej gre omeniti sodelovanje z berlinskimi hrupneži Einstürzenden Neubauten. Sodelovanje slovenske zasedbe z njim pa je žal onemogočila njegova prezgodnja smrt. "Z Müllerjem kot dramskim avtorjem smo se prvič srečali leta 1984, ko smo pripravili glasbo za njegovo izjemno predstavo Kvartet, ki so jo, v režiji Eduarda Milerja, uprizorili v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani. Februarja 1985 smo v Berlinu po naključju srečali Heinerja Müllerja tudi osebno in izkazalo se je, da je Laibach poznal in je takrat tudi predlagal sodelovanje pri eni od njegovih prihajajočih gledaliških predstav. Na žalost se to ni zgodilo, je pa menda pozneje vseeno uporabil nekaj naše glasbe v eni od svojih gledaliških produkcij. Leta 2019 smo prejeli vabilo Anje Quickert, vodje Internationale Heiner Müller Gesellschaft, ki je predlagala sodelovanje na muzikalu Wir sind das Volk, ki temelji na izbranih besedilih Heinerja Müllerja. Premiera tega projekta se je zgodila v gledališču HAU (Hebbel am Ufer) v Berlinu 8. februarja 2020, sledili sta še dve ponovitvi, potem pa je epidemija covida-19 zaustavila nadaljnje predstave."

Anja Quickert se sicer ne spomni natanko, kdaj je prvič slišala za Laibach, vendar ocenjuje, da "najbrž nekje sredi 90. let preteklega stoletja. Seveda je kolektiv Laibach poznan ‒ da ne rečem celo zloglasen ‒ predvsem po svoji provokativni drži in ikonografskem formalnem jeziku, ki se poigrava s simboli in estetiko totalitarizma in fašizma. To seveda izjemno resonira, še zlasti v kontekstu specifično nemškega načina spopadanja s terorjem lastne zgodovine. Vendar če se posvetimo umetniškim delom Laibacha, hitro ugotovimo, kako različni so temeljni umetniški koncepti. Zame je bil morda odločilnejši performativni vidik: Laibach je leta 1993 zasedel Volksbühne am Rosa-Luxemburg-Platz (gledališče v Berlinu, op. n.) in tam ustanovil državo NSK ‒ to se je zgodilo še na začetku legendarnega direktorstva Franka Castorfa, ki je imelo močan estetski vpliv na moje razumevanje gledališča in umetnosti. Sama takrat nisem živela v Berlinu, vendar je šlo za legendarno umetniško dejanje in poznam tudi dramaturga Carla Hegemanna, pod katerim se je to takrat dogajalo."

Odločilen dejavnik pri njeni zamisli o združevanju Laibacha in Müllerjevih besedil je bil "festival Malta v Poznanu leta 2017, ki sta ga kurirala Oliver Frljić in Goran Injac. Po škandalu, povezanem s Frljičevo produkcijo Klatwa (slov. Kletev), ki se ji je očitala bogokletnost, je poljska vladajoča stranka, desničarska konservativna PIS, ukinila financiranje festivala, kar je morda najučinkovitejša sodobna oblika politično motivirane cenzure. Laibach je v tem kontekstu v javnem prostoru odigral svoj koncert, s čimer je bilo poslano močno sporočilo."

Heiner Müller je vse do svoje smrti leta 1995 šel na živce znova združenemu narodu z določeno zgodovino, saj vztrajal pri neprijetnih zgodovinskih kontinuitetah: nasilju, družbeni krivici, selekciji.

Anja Quickert

Vzhodnonemški in jugoslovanski režimski disidenti
Müllerjeve drame so bile v Nemški demokratični republiki (NDR) prepovedane, vendar so jih uprizarjali v Zahodni Nemčiji, ki pa je bila kot kapitalistična država deležna njegovega prezira. Bil je tako rekoč simbol razdvojene Nemčije in posledične dvojnosti Evrope. Kot pove Anja Quickert, je "bil NDR zanj 'ohromitev upanja'. Upanje samo je ostalo eksistencialno za tega dramatika, pesnika in esejista. Bil je neločljivo povezan z drugo svetovno vojno, milijoni žrtev in holokavstom: posebno nemško simbiozo fašizma, rasizma in kapitalizma v času nacionalsocializma. Heiner Müller je vse do svoje smrti leta 1995 šel na živce znova združenemu narodu z določeno zgodovino, saj je vztrajal pri neprijetnih zgodovinskih kontinuitetah: nasilju, družbeni krivici, selekciji. 'Dialog z mrtvimi se ne sme prekiniti, dokler se ne razkrije, kateri del prihodnosti je bil pokopan z njimi.'"

Laibach v družbi Heinerja Müllerja. Foto: Laibach
Laibach v družbi Heinerja Müllerja. Foto: Laibach

Fantazma etnične, kulturne ali verske homogenosti
Združitev Laibacha in besedil tega literata je po prepričanju režiserke in dramaturginje nadvse hvaležna. "Retroavantgardni umetniški pristop Laibacha, simbolna prilaščanja oblik izražanja totalitarnih ideologij, je povezan z Dialogom z mrtvimi Heinerja Müllerja: nerešene travme preteklosti je mogoče premagati le s soočanjem s konflikti, ki so sprožili te travme. Še posebej v času, ko se 'ljudstvo' ‒ znova ‒ hrani z domišljijo o skupnem, učinkovitem telesu. V nekakšni globalni regresiji tako desne kot tudi leve populiste vseh "ljudstev" združuje fantazma etnične, kulturne ali verske homogenosti, ki je dvojno ogrožena: ogroža jo dobesedni 'tujec' odklonskega videza in navad ter od 'ljudstva' odtujene internacionalizirane 'elite'."

Müller je resda svojo aktivistično pot začel kakšni dve desetletji pred nami, ampak tako on kot mi smo bili neke vrste režimski disidenti, Müller v NDR, mi v Jugoslaviji. Režim nas je cenzuriral, prepovedoval in hotel nas je ukiniti ali vsaj izpljuniti, pa mu tega užitka nismo dovolili. Na koncu so obupali in nas sprejeli za svoje, tako Müllerja v Vzhodni Nemčiji kot nas v Sloveniji in Jugoslaviji.

Laibach

Ob tem dodaja, da je Müller nekoč dejal, da "se moraš kot umetnik ‒ na določen način ‒ strinjati tudi z nasiljem, sicer ga ne moreš prikazovati, se z njim soočiti. To je stalna dilema negativnosti v umetnosti, o kateri se v zadnjem času seveda veliko razpravlja in o kateri tudi je mogoče razpravljati. Menim, da paradoksa ni mogoče razrešiti. In Müller se je na splošno veliko ukvarjal s temi vprašanji in paradoksalnimi strategijami ‒ s temeljnimi protislovji in dialektiko. V nekaterih svojih dramah je Heiner Müller žensko ‒ in mamo ‒ vrnil v "središče konflikta" ‒ to je pravzaprav formulacija nemškega literata Einarja Schleefa. Še posebej ga je zanimalo razmerje med ženskostjo, emancipacijo in nasiljem, ki je še zmeraj nekakšen tabu v naši družbi, vsaj v Nemčiji. Hkrati pa je prevpraševal tudi funkcijo oziroma sodelovanje žensk v okviru patriarhalnih struktur. Menim, da je to soočanje pri Müllerju bolj eksplicitno kot pri Laibachu."

Da gre za enega največjih evropskih dramatikov in prav gotovo najpomembnejšega nemškega dramatika druge polovice 20. stoletja, so prepričani tudi Laibach. Se z Müllerjevimi deli kakor koli vračajo v svoja zgodnejša leta oziroma na ta način najbrž aktualizirajo njegova dela ali nemara oboje? "Njegova dela so še kako aktualna – to dokazujejo konstantne uprizoritve njegovih dram po svetu – in tako smo se ga lotili tudi mi, skratka kot aktualnega avtorja in analitika nemško-evropskih travm, in ne kot nekoga, zaradi katerega bi se bilo nujno treba vračati v lastno zgodovino, čeprav seveda v principu s tem ni nič narobe." Glede stičnih točk z njim pa pravijo, da je Müller "resda svojo aktivistično pot začel kakšni dve desetletji pred nami, ampak tako on kot mi smo bili neke vrste režimski disidenti, Müller v NDR-ju, mi v Jugoslaviji. Režim nas je cenzuriral, prepovedoval in hotel nas je ukiniti ali vsaj izpljuniti, pa mu tega užitka nismo dovolili. Na koncu so obupali in nas sprejeli za svoje, tako Müllerja v Vzhodni Nemčiji kot nas v Sloveniji in Jugoslaviji. Müller naj bi sicer v nekem obdobju sodeloval tudi s Stasijem ‒ vzhodnonemško službo državne varnosti ‒ kar mi načeloma nismo, je pa res, da je po nekaterih indicih Tomaž Hostnik ‒ sicer tudi član Zveze komunistov ‒ morda celo bil ovaduh SDV-ja. Ob neki priliki je tako celo sam trdil. To nas pri njem ne bi čudilo, ali je bil res sodelavec ali ne, pa ni bilo nikoli formalno dokazano."

Laibach s Tomažem Hostnikom (1961‒1982) v ospredju. Foto: Kinodvor
Laibach s Tomažem Hostnikom (1961‒1982) v ospredju. Foto: Kinodvor
Ob 10. obletnici padca Berlinskega zidu je bila znamenita krilatica na panoju na Alexander Platzu izpisana v pretekliku. Foto: AP
Ob 10. obletnici padca Berlinskega zidu je bila znamenita krilatica na panoju na Alexander Platzu izpisana v pretekliku. Foto: AP

"Tudi Hitler je prišel na oblast s svobodnimi volitvami."
V 80. letih preteklega stoletja, še posebej pa po padcu berlinskega zidu, je Müller postal avtor svetovnega merila, popikona in kultna figura, ki se ni uklonila nobeni oblasti. Dojemanje njegovega dela in značaja se je seveda spreminjalo s spremembo političnega ozračja, vendar kot izpostavlja Anja Quickert, gre za zelo zelo obsežno vprašanje, ki zahteva predolg odgovor, zato strne takole: "Do padca zidu so bila Müllerjeva besedila tudi na Zahodu zelo šik; kot vzhodni intelektualec je bil slavljen predvsem zaradi svojih povezav z liberalnimi diskurzi z Zahoda in je bil všečen kot disident. Tovrstno sprejemanje je bilo vsakič čisto preveč udobno. Po padcu komunizma se je na veliko izrekal proti vnovični združitvi in ​​postal nacionalni nergač. Ena izmed njegovih izjav se glasi: 'Tudi Hitler je prišel na oblast s svobodnimi volitvami.' Najprej je postal 'glasnik' marginaliziranega diskurza Vzhoda in ikona po padcu komunizma. Za Zahod pa je to postalo predvsem utrujajoče in anahrono, pa tudi ni bilo več nobene potrebe po disidentih ‒ kar še posebej velja za njegov sprejem v ZDA.

Mnogi pripadniki mlajše generacije zavračajo njegova besedila, ker so napisana z bele, moške, avtorske perspektive. Spet drugi iz te iste generacije pa šele odkrivajo moč jezika in poezije v njegovih besedilih, kako politično preudarne - če so provokativne in angažirane - so njegove misli in kako pomembno je, da ne pozabimo zgodovine. O vprašanjih trdnjave Evrope, globalizacije, digitalizacije in kapitalizma je Müller svoje ključne misli izrazil že v začetku 90. let.

Anja Quickert

Ko je leta 1995 umrl, je bil njegov pogreb še zmeraj deležen prenosa na lokalni berlinski televiziji, zatem pa je postajalo vse tišje in tišje. Z izjemo Alexandra Klugeja (leta 1932 rojeni filmar in avtor, eden vodilnih nemških intelektualcev, op. n.), ki je še naprej trdil, da se pogreša Müller. Način, kako se ga je sprejemalo, je polariziral. Mnogi pripadniki mlajše generacije zavračajo njegova besedila, ker so napisana z bele, moške, avtorske perspektive. Spet drugi iz te iste generacije pa šele odkrivajo moč jezika in poezije v njegovih besedilih, kako politično preudarne ‒ če so provokativne in angažirane ‒ so njegove misli in kako pomembno je, da ne pozabimo zgodovine. O vprašanjih trdnjave Evrope, globalizacije, digitalizacije in kapitalizma je Müller svoje ključne misli izrazil že na začetku 90. let."

Prav z vprašanji trdnjave Evrope in globalizacije je neločljivo povezan tudi pojem ljudstva, naroda oziroma nacije. In kako se je po mnenju Laibacha propagandni potencial tega pojma pregnetel skozi čas? "Pojem 'Volk' je resnično 'ljudski', in to ne samo v nemškem jeziku. Predstavlja nekaj široko domačijskega, nekaj toplega, množičnega, prijetnega, varnega, ima velik čustven in političen potencial, vedno pa ponuja različne možne interpretacije in se lahko napolni tudi s popolnoma protislovnimi vsebinami. Ko se je rušil Berlinski zid, so protestniki po celotni Vzhodni Nemčiji skandirali slogan 'Wir sind das Volk' ‒ mi smo ljudstvo ‒ kot izraz svojega nesoglasja proti državi, ki je trdila, da vlada v imenu ljudstva. Ko se je politična situacija zaostrovala in je bil padec železne zavese med obema Nemčijama samo še vprašanje časa, se je slogan spremenil v 'Wir sind ein Volk', torej mi smo en narod.

Tabla v Dresdnu, ki spominja na prelomne dogodke leta 1989, ko so Vzhodni Nemci preplavili ulice in skandirali Wir sind das Volk ter zase zahtevali osnovne človekove pravice. Foto: Wikipedia
Tabla v Dresdnu, ki spominja na prelomne dogodke leta 1989, ko so Vzhodni Nemci preplavili ulice in skandirali Wir sind das Volk ter zase zahtevali osnovne človekove pravice. Foto: Wikipedia

Ta prehod z das na ein Volk ‒ torej: od ljudi oziroma ljudstva do enega ljudstva oziroma naroda ‒ je bil trenutek, ko so demonstracije na ulicah od reforme v Vzhodni Nemčiji zavile proti ponovni združitvi z Zahodno Nemčijo. Angela Merkel danes v Nemčiji povezuje idejo Volka z državljansko nacionalno identiteto, ki temelji na skupnem prebivališču v Nemčiji, in izrecno zavrača definicijo pojma, ki bi temeljil na rasni ali etnični identiteti. Državljanstvo so dobile tudi druge in tretje generacije gastarbajterjev iz Turčije, Grčije in Jugoslavije, ki še v zgodnjih devetdesetih letih niso ravno veljali za Nemce. Njen 'Wir sind das Volk', oziroma 'mi vsi smo narod' je torej izrazito vsevključujoč. Kot negativna posledica takšne politike pa se je slogan 'Wir sind das Volk' leta 2014 na stranska vrata vrnil s Pegido (Patriotski Evropejci proti islamizaciji Zahoda), katere simpatizerji so se kmalu povezali tudi s hitro rastočo, skrajno desno, evroskeptično stranko AfD (Alternativa za Nemčijo), ki seveda glavnino svojega političnega programa snuje na ultranacionalistični retoriki proti priseljencem ter konkretno podpira požige in napade proti njim. In njihov slogan je prav tako 'Wir sind das Volk'."

1. Pisalo se je leto 2004, ko so v Jeni protestirali proti reformam trga dela.

2. Leta 2007 se je v Frankfurtu tako protestiralo proti razraščajoči se družbi nadzora.

3. Pohod desničarskega populističnega gibanja v Chemnitzu leta 2018.


Laibach z muzikalom Wir sind das Volk svojemu občinstvu, ali bolje rečeno občestvu, prinaša dobro uro svežega, aktualnega in uravnoteženega, se pravi nemško-slovenskega, domoljubnega užitka. Med nemškim in slovenskim narodom že zaradi same številčnosti obstajajo bistvena razhajanja na ravni domoljubja, ki so med drugim seveda tudi posledica različnih zgodovinskih izkušenj, vendar pa so vendarle primerljive izkušnje sprememb političnih sistemov in družbene klime.

"Nemci so potrebovali razmeroma veliko časa, da so se formirali kot homogen narod, potem pa so, s sintagmo 'Ein Volk, ein Reich, ein Führer' zadevo kmalu pripeljali do absurda. Ta negativna zgodovinska prtljaga je pozneje nemškemu narodu otežila manifestacijo domoljubja in Nemce danes še vedno skrbi, da se lahko njihovo domoljubje spet spremeni v mrakobno obsesijo. Kljub temu pa je, v obdobju nemške ekonomske superiornosti, postopoma ta strah popustil novim oblikam ponosa in določil novo nacionalno identiteto Nemčije, ki se je formirala na varni razdalji od kompleksa etnične superiornosti iz preteklosti. Ta slog domoljubja danes slavi identiteto, ki se je pokesala za svoje grehe in je načeloma odprta evropskemu povezovanju ter spoštovanju človekovih pravic. Postopoma so Nemci tako spet postali ponosni, ampak pod površjem seveda pri njih stalno tli napol nezavedni občutek, da se je dvakratni poraženki svetovnih vojn, sicer pa ekonomski supersili, zgodila nekakšna zgodovinska krivica," pravijo Laibach.

Imamo se za narod zmagovalcev - kar je precej nabuhla in pretirana samopodoba. Res pa je, da smo preživeli in se formirali kot narod, v glavnem zaradi jezika in kulture - ki se zdaj na veliko zanemarjata -, in neke kljubovalne zateglosti karakterjev, ki tvori ta živelj pod Triglavom.

Laibach

Ob tem izpostavljajo, da "se na drugi strani Slovenci ‒ sicer v mnogih pogledih večji Nemci od Nemcev ‒ v pogledu domoljubja težko primerjamo z njimi. Naše domoljubje je pač še vedno bolj v embrionalni, etnični, predkulturni fazi in še išče, kje in kako bi lahko pognalo svoje 'Blut und Boden' korenine. Imamo se za narod zmagovalcev ‒ kar je precej nabuhla in pretirana samopodoba. Res pa je, da smo preživeli in se formirali kot narod, v glavnem zaradi jezika in kulture ‒ ki se zdaj na veliko zanemarjata ‒, in neke kljubovalne zateglosti karakterjev, ki tvori ta živelj pod Triglavom. Največ domoljubja nam je dobesedno vsililo bivanje v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, ki je, v nekem paradoksalnem smislu, s prakticiranjem politike 'bratstva in enotnosti' pravzaprav naravnost spodbujala preizpraševanje kulturnih, etničnih in narodnostnih razlik med posameznimi narodi in republikami.

Priročen instrument izključevanja
Nemško domoljubje je seveda bolj resno in usodno od slovenskega, je pa tudi precej bolj pisano od slovenskega, saj se za Nemce, vključno z zadnjim begunskim prilivom migrantov, proglaša tudi skoraj 20 milijonov priseljencev v državi. Posledično se seveda ideja prevladujoče nemške kulturne paradigme ponovno pojavlja kot vroča tema v javnosti. Medtem ko so nekatere klasične priseljenske države, kot je na primer Kanada, že zdavnaj sprejele multikulturalizem, večinsko konservativni Nemci želijo, da bi migranti prevzeli tradicionalne nemške kulturne norme. Vendar te 'tradicionalne' kulturne norme ne sestavljajo zares sodobne nacionalne nemške identitete in Nemci se danes težko odločajo za eno definicijo, kaj pomeni biti Nemec. Še vedno se v glavnem imajo za Evropejce, ampak če Evropa ne bo ustrezno rešila begunskega vprašanja, kakor tudi vprašanja aktualne epidemije covida-19, bi se skepticizem Nemcev glede Evrope lahko poglobil, na plan pa bi priplavalo nemško domoljubje v svoji najnevarnejši obliki in ta sprememba bi lahko za združeno Evropo imela spet katastrofalne posledice.
"

Pohod Pegide (Domoljubni Evropejci proti islamizaciji Zahoda) leta 2014. V množici transparentov je bilo mogoče med drugim prebrati:
Pohod Pegide (Domoljubni Evropejci proti islamizaciji Zahoda) leta 2014. V množici transparentov je bilo mogoče med drugim prebrati: "Naša domovina! Naša pravica! Proti politiki priseljevanja zvezne vlade! Mi smo ljudstvo!". Foto: EPA

Najavno besedilo muzikala, ki ga je napisala Anja Quickert, se sklene z mrakobnim pozdravom: "Dobrodošli v breznu naroda!" Ob vsem preteklem in aktualnem dogajanju je na mestu tudi vprašanje, ali je zgolj pojem ljudstva, naroda oziroma nacije tisti, ki se pogreza, ali pa se nemara pogreza celo narod. Po mnenju avtorice "mita o 'narodu' ali 'ljudstvu' ni mogoče pokopati, dokler duhovi spodjedajo njegove temelje. Mimogrede, Brecht je v nekem intervjuju leta 1948 dejal, da dvomi, da bi bilo koristno obnoviti poškodovano hišo, dokler se klet ne očisti. Od pohodov Pegide, ki so se začeli leta 2014 v Dresdnu, je 'völkisch' (ljudski, op. n.) potencial 'ljudstva' znova prišel na dan, zaradi česar je uporaben instrument nacionalistične in rasistične izključevalnosti. Torej ‒ nisem zares prepričana, kaj naj rečem o tej zadevi. Moja želja je predvsem, da se (nemško) občinstvo spopade z duhovi svojih družbenih in kulturnih temeljev. Zdi se mi, da je zdaj edino pomembno vprašanje, kako naj opredelimo oziroma zagovarjamo izraz 'narod' kot odprt, ne naturaliziran ali etnično homogen konstrukt."

Milan Fras in nemška igralka Susanne Sachsse med lansko izvedbo muzikala v Berlinu. Foto: Dorothea Tuch
Milan Fras in nemška igralka Susanne Sachsse med lansko izvedbo muzikala v Berlinu. Foto: Dorothea Tuch

Besedil ni nujno razumeti, bolje jih je izkusiti ...
Za soočenje občinstva z duhovi svojih družbenih in kulturnih temeljev je izbrala za obliko muzikala, tudi zaradi dejstva, da je "Müller pogosto pravil, da njegovih ‒ pogosto zelo hermetičnih in zapletenih ‒ besedil ni nujno razumeti, temveč jih je bolje izkusiti. Predvsem v gledališču. Naj omenim, da je zato tako cenil sodelovanje z Robertom Wilsonom (ameriški gledališki režiser in dramatik, op. n.). Njegovo gledališče ničesar ne pojasni. Stvari in besedila pušča v njihovi nenavadnosti, pa tudi v njihovi prenatrpanosti. Glasba ima na zelo poseben način sposobnost in možnost, da se fizično dotakne ljudi." Ob tem Anja Quickert opomni, da "rasizem, seksizem ali nacionalizem niso racionalno rešljivi problemi. Z njimi se ni mogoče spoprijeti ali jih diskurzivno premagati."

Kot režiserka in dramaturginja muzikala ter velika poznavalka Müllerjevega opusa, se je odločila v uprizoritev vključiti izbor besedil, ki sledi predvsem dvema linijama, in ju združuje. "Avtoritarna družinska konstelacija ‒ torej oče, mati, otrok ‒ kot jedro družbene povezanosti in njen strupen, nasilen potencial. Temu pa sledi ideja reda in discipline kot osnove selekcije in izključitve 'drugega'. V večer vstopamo z romantično pravljico bratov Grimm, pri čemer imamo dva velika monologa: Müllerjevo avtobiografsko prozno besedilo o lastnem otroštvu v obdobju nacizma, s fašistično izkušnjo kot osnovo njegovih sanj o socializmu in lastnem pisanju ter daljšo pesnitev, intermedijsko Herakles 2 ali Hidra, v kateri se junak, ki se je odločil ubiti pošasti, izgubi v procesu oziroma sistemu ter ob srečanju doume, da ne gre za pošast, temveč le za vseobsegajoč sistem, v katerem je sam sebi sovražnik, kar je pomemben motiv v Müllerjevem delu. Nadalje imamo še fragment iz Medeje, pesnitvi Oče in Angel obupa ter pesnitev Milo v Bayreuthu, ki je posvečena Danielu Barenboimu in ukvarja z Auschwitzem. Uporabili smo tudi motive iz Müllerjeve drame Filoktet in nedokončane drame Fatzer Bertolta Brechta."

Sašo Vollmaier in Agnes Mann med berlinsko izvedbo muzikala. Foto: Dorothea Tuch
Sašo Vollmaier in Agnes Mann med berlinsko izvedbo muzikala. Foto: Dorothea Tuch
Laibach so leta 2006 pri založbi Mute izdali album Volk s skladbami, ki so jih navdihnile nacionalne himne. Predvidoma v prvi četrtini prihodnjega leta bo prav tako pri tej založbi izšel tudi album Wir sind das Volk. Foto: Discogs
Laibach so leta 2006 pri založbi Mute izdali album Volk s skladbami, ki so jih navdihnile nacionalne himne. Predvidoma v prvi četrtini prihodnjega leta bo prav tako pri tej založbi izšel tudi album Wir sind das Volk. Foto: Discogs

Tako slovenska izvedba muzikala kot tudi današnja v Celovcu na Klagenfurt Festivalu, se nekoliko razlikuje od izvorne berlinske, ki je vključevala nemški igralki Agnes Mann in Susanne Sachsse ter je bila v celoti izvedena v nemškem jeziku. Za izvedbe v Ljubljani in Celovcu so povabili igralko Katarino Stegnar in pripravili slovensko-nemško različico, kar pomeni, da bo del programa v slovenskem jeziku in del v nemškem, z ustreznimi nad- oziroma podnapisi. Za prevode besedil so poskrbele Urška Brodar, Mojca Kranjc in Polonca Kovač.

Avtor glasbe je Matevž Kolenc, za vizualije je poskrbel Komposter. Laibachu se tokrat na odru znova pridružuje Mina Špiler, preostali sodelujoči so še pevec in flavtist Cveto Kobal, pianist Sašo Vollmaier, godalni kvartet Vier Personen in tolkalci The Stroj. Njegova svetost Peter Mlakar bo podal zaključne misli o obravnavani problematiki, kar je na berlinskem odru storil v nemškem jeziku, v Ljubljani pa bo ljudstvo nagovoril v kleni slovenščini.