Ivo Barišič se je v svoji dolgi karieri prelevil v vse: od smrti, duha, plemiča do psa in boga. Foto: SNG Nova Gorica
Ivo Barišič se je v svoji dolgi karieri prelevil v vse: od smrti, duha, plemiča do psa in boga. Foto: SNG Nova Gorica

Ravno se je vrnil z Madagaskarja, kjer ga je, kot je priznal, presunila in pretresla tamkajšnja revščina. Najin telefonski intervju je bil kot reka misli in lepih besed, ki jih je v svojem novogoriškem domu s svojim izjemno pomirjujočim, malce raskavim glasom izrekal letošnji prejemnik Borštnikovega prstana, vmes pa so se kot majhni kamni, ki zmotijo, a ne preusmerijo toka, nizala vprašanja. Lahko bi se pogovarjala ves dan, zgodb in prigod, ki so se spisale v njegovem več kot 45-letnem gledališkem in filmskem ustvarjanju, je nešteto.

A kot je običajno z velikani, je tudi on skromen. Čestitke in komplimente na hitro odvrže "ah, dajte no, sem samo navaden Zemljanček", ko pa ga spomin zanese v preteklost, se njegov glas razjasni, besede vrejo in živo slikajo podobe nekega drugega časa, po njegovih besedah "kraljevskega časa".

Sorodna novica Večerna podelitev nagrad: vrhunec in sklep Borštnikovega srečanja

Član igralskega ansambla novogoriškega gledališča je bil vse od njegove profesionalizacije leta 1969. V svojem več kot 50-letnem gledališkem in filmskem ustvarjanju je nanizal več kot 170 vlog, v katerih se je prelevil v vse in vsakogar. Vso kariero je bil zvest Primorskemu dramskemu gledališču, leta 2004 preimenovanemu v Slovensko narodno gledališče (SNG) Nova Gorica, vmes pa je gostoval tudi v številnih drugih gledališčih. Najbolj se je uveljavil kot mojster igralec dramatike absurda.

Zlasti v zadnjem desetletju smo ga lahko gledali na velikih platnih, kjer je nanizal vrsto izjemnih vlog, za katere je dobil tudi več nagrad. Trenutno ga lahko vidite v kinematografih v filmu Rahele Jagrič Pirc Vesolje med nama, kjer navdušuje kot Herman.

Na začetku leta 2014 se je upokojil in končal gledališko kariero, pred kamerami pa še zmeraj ustvarja. A kot prizna, mu več svojih filmov sploh ni uspelo videti. "Film se posname v nekaj tednih, potem traja vsaj leto dni, da ga zmontirajo, ko je premiera, te povabijo, ampak če imaš takrat predstavo ali vajo, potem ne moreš iti. In gre mimo," je povedal v najinem pogovoru.

Nagrade

Borštnikova diploma in nagrada RTV Ljubljana za mladega igralca za vlogo Mortimerja v uprizoritvi Arzenik in stare čipke, 10. Borštnikovo srečanje, Maribor, 1975

Bronasta vrtnica za vlogo Sganarela v uprizoritvi Don Juan, 11. Goriško srečanje malih odrov, Nova Gorica, 1982

Nagrada Sklada Staneta Severja za vlogi Harlekina v uprizoritvi Zmagoslavje ljubezni in Mitcha v uprizoritvi Tramvaj Poželenje, 1992

Priznanje ZDUS-a za Clouta v uprizoritvi Ljubezen dobrega moža, Gospo Smith v uprizoritvi Plešasta pevka in Petra Morronskega v uprizoritvi Zaton sonca in slave, Združenje dramskih umetnikov Slovenije, 1996

Diploma Mestne občine Nova Gorica za tri desetletja dela v PDG-ju, 1999

Nagrada žlahtni komedijant skupini rokodelcev (Janezu Starini, Ivu Barišiču, Danijelu Malalanu, Iztoku Mlakarju, Milanu Vodopivcu in Jožetu Hrovatu) v uprizoritvi Sen kresne noči, Dnevi komedije, Celje, marec 2003

Nagrada tantadruj za igralski dosežek za vlogo Barryja v sKurtu Dmitrija Vojnova, za vlogi Finančnika in Boga v Sljehrniku Iztoka Mlakarja, predvsem pa za vlogo Simona Gregorčiča v Kdor sam do večera potuje skoz svet (Simon Gregorčič) Nede R. Bric, Nova Gorica, 2012

Odličje Marija Vera, nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo, 2013

Nagrada tantadruj 2021 za življenjsko delo

Nagrada za najboljšo moško vlogo v kratkem filmu Ljubezen na strehi sveta, 8. Festival slovenskega filma, Portorož, 2015

Nagrada Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev (DSI) za življenjsko delo Ita Rina, 2021

(vir: SNG Nova Gorica)

Več v pogovoru.

Morda res začeti na začetku. Kdaj se je pri vas kot mladem fantu začela ljubezen do igre?
Zgolj naključno. V dijaškem domu so imeli gledališko skupino, ki jo je vodil Lacij Cigoj, igralec v Mestnem gledališču ljubljanskem. Nekega dne so imeli predstavo in je nekdo zbolel. Šel sem po stopnicah in pride nekdo k meni ter me vpraša, ali bi bil pripravljen sodelovati. Sem sprejel vabilo, se pridružil predstavi in se seveda zaljubil. Takoj sem se zaljubil, v samo igro in seveda tudi v ljudi, v te najstnike, kot sem bil sam. Neizmerno radi smo delali z Lacijem, tudi Cankarja smo delali, Hlapca Jerneja, šli smo tudi na gostovanje, kot se medlo spomnim.

Najznačilnejša poteza v ustvarjalnosti Iva Barišiča sta njegova predanost in odprtost – kot igralec ves čas posodablja svoj način igre in ohranja radovednost za nov, drugačen gledališki in filmski jezik, zato z njim radi sodelujejo tako izkušeni, uveljavljeni režiserji kot tudi ustvarjalci najmlajše generacije in tisti, ki odstopajo od ustaljenih teatrskih in filmskih praks.

Tea Rogelj v utemeljitvi nominacije, ki jo je pripravila za Društvo gledaliških kritikov in teatrologov (DGKTS)

Takrat se je to začelo in potem se je pač nadaljevalo. Padel sem v gledališče v Novi Gorici v tistem trenutku, ko je velikan gledališča in filma Jože Babič tam vpeljal profesionalno gledališče. Vzeli so me in tam sem ostal do konca svojih dni, vmes pa sem gostoval v Trstu, Kopru, v ljubljanski Drami, v Mladinskem gledališču, moral bi sodelovati tudi v Mariboru, a mi je načrte prekrižala bolezen. Sredi študija sem bil na gostovanju s predstavo koprskega gledališča Filomena v Splitu. Sredi noči sem se zbudil in bil ohromljen od bolečine, pojma nisem imel, kaj se dogaja. Katja Pegan me je sredi noči s taksijem odpeljala v bolnišnico, kjer so ugotovili, da imam ledvične kamne. Predstava je seveda odpadla, prišli so me iskat ter me odpeljali v Gorico in me posvarili, da morava biti z voznikom hitra, sicer bodo bolečine prehude. Tik pred gorico sem že malo kolapsiral, potem so me operirali, v bolnišnici pa sem bil, sploh prvič v življenju, kar 17 dni. Lepo so me zašili, to lahko rečem. Vsi so me poznali kot igralca in sem rekel, da včasih nastopam tudi gol in da bi bilo lepo, da bi me lepo zašili. In so me res.

Kot gospa Smith v izjemni Plešasti pevki v režiji Vita Tauferja. Predstava je bila izjemno uspešna, na domačih in tujih odrih so jo igrali 12 let. Navezo s Tauferjem izpostavlja kot eno ključnih v svojem ustvarjanju. Foto: SNG Nova Gorica
Kot gospa Smith v izjemni Plešasti pevki v režiji Vita Tauferja. Predstava je bila izjemno uspešna, na domačih in tujih odrih so jo igrali 12 let. Navezo s Tauferjem izpostavlja kot eno ključnih v svojem ustvarjanju. Foto: SNG Nova Gorica

Kot ste sami rekli, ste gostovali v več gledališčih, pa vendar ste bili vso kariero zvesti gledališču v Novi Gorici. Če se zdaj ozrete nazaj, ta gostovanja, tudi v Italiji, so vam omogočila drugačen vpogled. To so bili drugačni časi. Verjetno tudi gostovati v Trstu ni bilo tako preprosto.
Ne, ni bilo preprosto, režiser te je povabil, toda urediti si moral obširno dokumentacijo. Seveda je tržaško gledališče precej pomagalo. Delal sem tudi na slovenskem radiu v Trstu.

Ko pogledamo vaš gledališki opus, je res dolg, izjemen, res ste velik življenj živeli na odru.

Imel sem srečo, ker nisem ukalupljen. Igral sem od smrti do papeža. V Korunovih Ljudožercih in v Mlakarjevem Zatonu sonca in slave. Dva velika režiserja. Delal sem z največjimi režiserji. Moram reči, da sem hvaležen za vsa ta bogastva, kot sam temu pravim, ker sem srečal na svoji poti imenitne ljudi, s katerimi imam še danes odnos – od režiserjev do igralcev, res neverjetno. Človek mora imeti tudi malo sreče v življenju in upati si mora tvegati, da tako rečem.

Sorodna novica Borštnikov prstan si bo letos nadel igralec Ivo Barišič

Kako ste sprejeli novico, da ste letošnji prejemnik Borštnikovega prstana?
Kaj se zgodi, ko ti dobiš informacijo, da si dobil borštnika? Torej, ko sem to dojel, se je naenkrat usula masa vseh teh let, več kot 45 let, in se zgrnila v eno tako ogromno maso, ki je pritisnila name z vso silo. Naenkrat so se začele pojavljati silhuete, slike, kot da bi gledal film, so šli ti obrazi, ta stanja. Vse to se je vrtinčilo, plesalo, bi rekel, vse gre pred tabo oz. mimo tebe, kaj vse si počel. Koliko obrazov, koliko nekih stanj, koliko nekih misli, koliko nekih, ne vem, kako bi temu rekel, iskanj. Z vsakim režiserjem posebej iščeš pač po njegovi poti. Iščeš odgovor na vprašanja, z njegovo pomočjo iščeš odgovore, da postaviš predstavo.

V Mariboru so mi povedali, da bom moral po nagrado priti po stopnišču, in prvo, kar sem pomislil, je bilo, ko sem bil v Korunovih Ljudožercih smrt. S pogledom se ozre človek gor po stopnišču in na vrhu je papež. Zdaj si pa predstavljajte, koliko različnih vlog, kaj vse se je na teh stopnicah nabralo. Človek sploh ne pomisli, dokler te nekaj ne zadene, da moraš začeti razmišljati oz. da te spomin prisili, da razmišljaš o tem, kaj vse si naredil.

Ko sem lani dobil nagrado Ite Rine za življenjsko delo na področju filma, sploh nisem vedel, da sem posnel tako veliko filmov. Meni se je zdelo, da jih je bilo nekaj.

Potem pa cel seznam.
Da, cel seznam. In so me malo nahecali. Gospa Danica iz Ars medie me je klicala predtem in me je spraševala kup vprašanj glede mojega dela. Mislil sem, da to ureja za AIPO. In sem pridno odgovarjal, kje in kdaj in kaj sem snemal. Potem pa pridem na podelitev, mi pa dajo v roke še monografijo Marcela Štefančiča. "Ja, madona," sem rekel, bil sem res presenečen.

Med drugim tudi za vlogi Finančnika in Boga v Sljehrniku Iztoka Mlakarja je leta 2012 prejel nagrado tantadruj. Foto: SNG Nova Gorica
Med drugim tudi za vlogi Finančnika in Boga v Sljehrniku Iztoka Mlakarja je leta 2012 prejel nagrado tantadruj. Foto: SNG Nova Gorica

Nima veliko igralcev monografije. Ste jo prebrali?
Da, prebral sem jo, seveda. Marcel je bil tako navdušen nad mano, da sem bil čisto osupel.

Sem poslušala vaš pogovor z njim in zanimivo, ko je izpostavil kakšno vašo vlogo, ste odvrnili, da tega filma pa niste videli.

Nisem videl, res nisem videl. Film se posname v nekaj tednih, potem traja vsaj leto dni, da ga zmontirajo, ko je premiera, te povabijo, ampak če imaš takrat predstavo ali vajo, potem ne moreš iti. In gre mimo. Žal res nisem videl vsega in najbrž tudi ne bom.

Katere predstave ali osebe, s katerimi ste sodelovali, so za vas predstavljali prelomnico na vaši ustvarjalni poti?

Velika prekretnica v moji zgodbi je bil Iztok Tory. Ampak najprej na začetek, moj prvi režiser v profesionalnem gledališču je bil Janez Povše, v Pepelki sem igral princa Dobromila. On je potrpežljivo, z vsem posluhom, z vso dobroto, ki jo premore, naredil to predstavo, ki smo jo potem v 14 dneh igrali približno 70-krat. Po tri predstave na dan smo imeli. Zjutraj smo se našminkali, šli na avtobus in potem predstava za predstavo. To so bili časi okoli leta 70, to so bili drugačni časi, drugačni pogoji, a smo bili res zagnani. Bili smo pionirji novega gledališča in smo igrali z neizmernim veseljem.

Potem je veliki Jože Babič zorganiziral festival malih odrov in smo delali leta 1972 predstavo Geneta Poostreni nadzor, ki jo je režiral Iztok Tory. To je bila zame velika prelomnica. To je bila ostra predstava, bila je mala zasedba, štirje igralci, delali smo kot levi. Zame res fenomenalna predstava, takrat sem spregledal nekaj gledaliških stvari, zato je bila prelomna. Potem so se pa stvari razvijale, prišel je režiser Dušan Mlakar, ki je v našem gledališču napravil nekaj izjemnih predstav, ki so bile tudi proglašene za najboljše na Borštnikovem srečanju. Postala sva prijatelja in to sva še danes, za vse sem mu zelo hvaležen.

Potem je prišla velika plejada izvrstnih režiserjev, kot so Zvone Šedlbauer, Miran Hercog, Mile Korun, pa Janusz Kica, Diego de Brea. Potem so tu še Slobodan Unkovski, Ljubiša Georgijevski, Dino Radojevič, veliki režiser, profesor na akademiji v Zagrebu. In potem je prišel Vito Taufer, ki je napravil najboljšo predstavo našega gledališča, Plešasto pevko. Še danes me sprašujejo, ali jo še igramo. Ta predstava nam je odprla pot v svet.

Z Brankom Šturbejem v Ibsenovem Sovražniku ljudstva. Foto: SNG Nova Gorica
Z Brankom Šturbejem v Ibsenovem Sovražniku ljudstva. Foto: SNG Nova Gorica

Z njo ste gostovali v številnih gledališčih, tudi v Južni Ameriki?
V Južni Ameriki so se klanjali. Tisto gledališče v Buenos Airesu se je treslo, ko smo se priklanjali ob koncu predstave. To je bilo res tako fenomenalno, nepozabno. Pri vsem tem smo imeli srečo, da smo imeli direktorja Sergija Pelhana, ki je zorganiziral vse te poti, kar ni mačji kašelj. Njemu gre velika zasluga za gledališče v Novi Gorici. Kot pravim, še danes me včasih kdo vpraša, ali še igrate Plešasto pevko. Igrali smo jo 12 let.

Pri nekaterih predstavah se vse poklopi in pride do neke magije, pri drugih pač ne.
Pri tej predstavi se je res vse poklopilo. Ne vem, v njej so recimo res preprosti stavki, ki so izzvali burne odzive. Recimo, ko pridem na oder, se usedem, potem je premor in potem rečem "Jedli smo juho". Mislim najpreprostejši vsakdanji stavek. Ljudje so noreli od smeha. Ne morem sicer reči, da povsod, se je zgodilo, da so v nekem kraju, ne bom povedal, kje, ljudje prišli na predstavo in jo gledali brez kakršnega koli odziva. Mi smo šli po svoji poti, tako kot je predstava peljala, in so začeli gledalci odhajati ven, v dvorani jih je ostala le peščica, ki pa je počasi začela dihati z nami in na koncu so noreli. Ta predstava je res odmevala, neizmerna hvala Vitu in celotni ekipi. Če ujameš to magijo, če se to odpre, ta Aladinova svetilka, potem plešeš, plešeš … plešeš svoj ples in to se vrtinči in vihari. Res užitek. Ko igralec začuti, da občinstvo diha, potem ni drugega, kot da ga pelješ v teh saneh dol po strmini.

Ne zgodi se pa vedno, žal, a vsi razmišljamo o tem, da bi se zgodilo, in vsi si prizadevamo, da bi se zgodila ta magija, da bi predstava prestopila mejo, da bi šla čez, kot mi rečemo. In to je vse, kar lahko rečem.

Režiserji imajo različne pristope, nekateri puščajo igralcem bolj proste roke, drugi ne. Kako se je levil vaš odnos do režiserjev?
Ko sem bil mlajši, sem seveda z vsemi štirimi poslušal, pozneje je bilo drugače. Recimo Vito je vedno imel svojo ekipo, ki jo je zbral in je rekel "jaz delam z njimi, ker sem se z njimi ujel". Razumeli smo se brez velikih besedičenj, preprosto ujeli smo se z njim in on je znal, kot sem jaz velikokrat rekel, čakati. Čakati na rezultat. Dal ti je proste roke, da si začel dihati, in je čakal, da ti bruhneš. Ko si bruhnil, pa je korigiral zgolj kakšno malenkost in si bil rešen.

Predvsem pa je pri režiserju pomembno eno: da ti njemu zaupaš, da mu verjameš in da veš, da on tebi zaupa, kar mora biti obojestransko, drugače ne prideš skozi. Če predpostavimo, da je predstava telo, to telo ima okončine, noge, roke, glavo in to je to. Če ne sodelujejo vsi, ne bo nič.

Z Marjuto Slamič sta odigrala glavni vlogi v filmu Komedija solz, zgodbi o težkem, napetem, pogosto tudi skrajno konfliktnem, toda vedno tako toplo človeškem odnosu med dvema osebama. Igra Alberta, zamejskega Slovenca, ki živi razpet med spomini na neko izgubljeno idilično preteklost in strahom ob soočanju s sedanjostjo, ki mu grozi z osamljenostjo in duševno bolečino. Foto: SFC
Z Marjuto Slamič sta odigrala glavni vlogi v filmu Komedija solz, zgodbi o težkem, napetem, pogosto tudi skrajno konfliktnem, toda vedno tako toplo človeškem odnosu med dvema osebama. Igra Alberta, zamejskega Slovenca, ki živi razpet med spomini na neko izgubljeno idilično preteklost in strahom ob soočanju s sedanjostjo, ki mu grozi z osamljenostjo in duševno bolečino. Foto: SFC

Gledališče je res timsko delo.
Staro reklo pravi dobra zasedba je pol predstave in to drži. Še vedno pripadam temu staremu slogu, medtem ko se danes poskuša veliko eksperimentirati. Saj smo mi tudi, prav je, da ti mladi režiserji eksperimentirajo, iščejo nove poti in imajo svoj čas, tako kot smo ga imeli mi. Vprašanje je, ali ga bodo znali izkoristiti, kot smo ga mi. Ker mi smo imeli kraljevski čas ... prav s tem, ko smo šli v svet. Ampak tega takrat seveda nismo vedeli. To vedno post festum pride za tabo.

Ker dobim ta prstan, sem bil prisiljen gledati to galerijo obrazov. Kar naenkrat se pojavijo ti obrazi, kar naenkrat so tu Hrastovlje, ta divji ples smrti. Cel film se ti vrti, ponekod se pokaže slika, ponekod dobiš kakšno misel, ponekod stanje, ponekod nekaj drugega.

Ob tem pa moram omeniti, da nikdar nisem imel slabih izkušenj s soigralci, da smo vedno sodelovali zelo tovariško, zelo prijateljsko, zelo spoštljivo tudi, kar je zelo pomembno. Ker sem pripadnik gledališča v tem klasičnem smislu, da je gledališče živo, živ organizem v mestu in da ti živiš v tem mestu, ne da prideš le odigrat predstavo.

Meni ta italijanski sistem dela po projektih ni bil nikoli všeč. Že pred leti se je tudi pri nas govorilo o takem sistemu: režiser izbere igralce, jih najame in potem šest mesecev igrajo predstavo, gostujejo, potem pa se njihove poti razidejo. Na vrsti je nov projekt in to je vse. Si stalno na poti, tako rekoč skoraj vsak večer imaš predstavo v drugem mestu.

V filmu Vesolje med nama je upodobil oslepelega astronoma Hermana. Foto: Frančišek Ksaver Šinkar/Arsmedia
V filmu Vesolje med nama je upodobil oslepelega astronoma Hermana. Foto: Frančišek Ksaver Šinkar/Arsmedia

V zadnjih letih pa ste se preusmerili na film, posneli ste vrsto filmov, v katerih ste blesteli in osvojili tudi nagrade.
Pri filmu mi je všeč, da mi pušča več svobode. Film posnamemo v nekaj mesecih, potem imam znova prosti čas. Pri gledaliških projektih je drugače, po vajah pride predstava na program, potem pa je urnik odvisen od različnih dejavnikov in takrat moraš biti na razpolago.
Kar nekaj filmov se je nabralo, čeprav jih nisem vseh videl. Ko sem šel v pokoj, se mi zdi, sem najprej posnel film Zoran, moj nečak idiot. Potem sem večkrat snemal z Janom Cvitkovićem, s katerim zelo rad delam. Za film Ljubezen na strehi sveta sem dobil vesno, potem je tu še vrsta drugih filmov.

Prav zdaj vas lahko v kinu vidimo v filmu Rahele Jagrič Pirc Vesolje med nama.
Naj povem zgodbico. V filmu Vojka Duletiča Doktor sem igral profesorja, in sicer fašista, in v enem prizoru sem moral pljuniti otroka. Marcel Štefančič je monografiji napisal, da je to najbolj grozen prizor sploh v naši kinematografiji, ker pljunem otroka. No, zdaj je pogledal Vesolje med nami in mi rekel: "Zdaj si se pa odkupil za tisti prizor." Ko smo z ekipo stopili na oder kina v Ljubljani, so otroci kričali Herman in se želeli fotografirati z mano. Enako je bilo v Krškem. Ne razumem, zakaj sem s to vlogo tako blizu otrokom. Res je, slep sem, star, bradat, ampak me je vseeno presenetilo.

Kaj imate pa zdaj v načrtu?
Odpirajo se možnosti za nove filmske projekte, bom videl, kaj se bo izcimilo. V gledališču me je vedno zanimal izziv. In še vedno je tako. Da je nekaj, kar me lahko zagrabi. Mogoče se res dogovorimo. Naprej moram prebrati scenarij.