Ledena stupa v Ladaku, kjer je  prvič zaživela ideja o skladiščenju vode v obliki ledenih stožcev. Foto: Reuters
Ledena stupa v Ladaku, kjer je prvič zaživela ideja o skladiščenju vode v obliki ledenih stožcev. Foto: Reuters
Ladak
Ledeniki v Himalaji se pospešeno tajajo zaradi podnebnih sprememb. Foto: Reuters

se jo v indijski zvezni državi Sikim lotevajo na inovativen način in hkrati rešujejo še za težave z namakanjem v sušnih mesecih.

Med Nepal, Kitajsko in Butan stisnjena druga najmanjša indijska zvezna država se spopada z nevarnim kopičenjem vode, ki jo za seboj pušča umikajoči in taleči se ledenik v visokogorskem jezeru Južni Lonak.

Pred štirimi leti so znanstveniki z Nacionalnega centra za daljinsko zaznavanje (NRSC) s sedežem v Hiderabadu prvič opozorili na alarmantne podatke o nevarnosti na 5400 metrih nadmorske višine ležečega jezera, čigar površina se je od leta 1977 do leta 2008 povečala kar za petkrat, s 17 na 100 hektarjev.

Južni Lonak je na območju Himalaje in Hindukuša eno izmed 203 ledeniških jezer od skupno več kot 8.700, ki so v poročilu Mednarodnega centra za integriran razvoj gorovij (ICIMOD) iz leta 2010 ocenjena kot potencialno nevarna.

Zaradi podnebnih sprememb se razmere ne izboljšujejo in gruščnata čelna morena bi lahko v vsakem trenutku popustila, pri tem pa bi se v dolino v hipu sprostile ogromne količine vode iz jezera, ki bi se lahko na ta način tudi popolnoma izpraznilo. NRSC predvideva 42-odstotno možnost, da se jezero razlije in sproži uničujoč poplavni val v nižje ležečih in poseljenih predelih. Nevarnost označujejo za "zelo veliko".

Če so pri NRSC-ju izračunali, da jezero vsebuje 20 milijard litrov vode, pa so sodelavci vladnega Centra za razvoj napredne informatike leta 2014 predvideli, da bi bilo lahko v jezeru celo do 53 milijard litrov vode.

Da bi omilile nevarnost, so se oblasti v Sikimu odločile poskusiti s sistemom odvodnjavanja, ki ga na drugem koncu Indije, v gorski pustinji Ladak, zadnja tri leta preizkuša okoljski inovator Sonam Vangčuk. Strokovnjaki in predstavniki oblasti računajo, da jim bo s prečrpavanjem vode, ki so ga začeli septembra 2016, do konca zime uspelo višino gladine jezera z zdajšnjih 20 metrov znižati za dva metra.

Južni Lonak

Za odvodnjavanje so uporabili tri komplete polietilenskih cevi, ki lahko prečrpajo od 150 do 180 litrov vode na sekundo. Druga faza projekta se bo začela maja in junija letos, ko bodo namestili še 16 cevi, s katerimi bodo gladino jezera znižali še za dodatne tri metre.

Odvečna voda se ne bo samo razlivala in se izgubljala, ampak jo bodo nekaj zajeli in tudi koristno uporabili. Vodna črpalka, ki si jo je omislil Vangčuk, namreč na njenem koncu prinaša zanimivo rešitev, saj je obrnjena navpično, tako da se voda razliva iz škropilnika in pri temperaturah krepko pod ničlo tudi hitro zamrzne.

"Skladiščenje" zamrznjene vode ustvarja ledene stožce, ki v višino merijo nekaj metrov in spominjajo na gomilam podobne budistične kupole, tako imenovane stupe, ki so posejane v Ladaku in Sikimu.

Domiselna iznajdba prinaša odgovor na težave domačinov, ki vodo za namakanje potrebujejo še pred poletnimi meseci, ko se tajajo višje ležeči ledeniki, tako da jim spomladansko tajanje ledenih stup zapolni vrzel pri pomanjkanju vode. Ob otoplitvi tako polne zbiralnike izkoristijo za kapljično namakanje obdelovalnih površin.

Najvišja ledena stupa v Ladaku je merila v višino 20 metrov in zagotovila milijon litrov vode, medtem ko je bilo pet manjših visokih okoli štiri metre. Ledene stupe so ustvarjene in locirane tako, da se ne začnejo tajati do pozne pomladi, ko posejani pridelki potrebujejo največ vode.

"Ustvarjanje ledenih stup je namenjeno kmetom, da pridobijo vodo, ko jo najbolj potrebujejo. Proučujemo tudi možnosti lednega plezanja, drsanja, hokeja in oblikovanja ledenih skulptur z namenom razvijanja novih oblik zimskega turizma v Ladaku," je pojasnil Vangčuk, ki je novembra lani za svojo idejo prejel Rolexovo nagrado za podjetništvo.

Nastanek ledene stupe na božičnem voščilu avtorjev projekta.

V kraju Phjang v Ladaku so vaščani skupaj z menihi iz bližnjega samostana posadili pet tisoč dreves, njihov cilj pa je območje posejati z več kot 150.000 drevesi. Zeleno himalajsko oazo bi opremili z alternativnim univerzitetnim središčem za razvoj gorskega sveta in prilagajanja podnebnim spremembam in hitremu izginjanju ledenikov. Univerzo bi obiskovalo okoli pet tisoč študentov iz Ladaka in širšega območja Hindukuša. Cilj je ozavestiti mladino v Himalaji za edinstvene znanstvene rešitve perečih okoljskih vprašanj.

Deglaciacija prerasla v resno grožnjo
Ledeniška jezera so od nekdaj predstavljala vodni vir za gorska puščavska polja, na katera so prek skrbno zgrajenih kanalov preusmerili vodo iz ledeniških vodotokov in zalivali poljščine, kot so ječmen in pšenica, zelenjava, ter drevesa, od marelic in jablan do vrb in topolov.

Ideja skladiščenja vode v obliki ledu ni nova, saj se je težav z namakanjem v mesecih setve podobno lotil Čevang Norphel (Chewang Norphel), znan tudi pod vzdevkom "ledeni mož", ki je leta 1987 v Ladaku zgradil prvi umetni ledenik in nato do danes še več kot desetih drugih.

V mrzli gorski pustinji, ki v povprečju prejme le 50 mm padavin na leto, je 80 odstotkov prebivalcev odvisnih od kmetovanja in namakanja s pomočjo ledenikov, a deglaciacija zaradi podnebnih sprememb vse bolj otežuje pridobivanje zadostnih količin vode. Veliko vode se izgubi v zimskih mesecih, saj zaradi mrzlega vremena setev ni mogoča.

"Pomislil sem, da bi lahko to vodo ohranili v obliki ledu, ki bi do določene mere pomagal kmetovalcem med obdobjem namakanja, še posebej v obdobju setve. Umetni ledeniki so v bližini vasi in se začnejo tajati prej kot naravni ledeniki. Zagotavljanje vode med obdobjem setve je ključen problem kmetov, saj se naravni ledeniki tajajo junija, setev pa se začne aprila in maja," je za portal Thebetterindia pojasnil Norphel.

Ker strma himalajska pobočja preprečujejo, da bi gorski vodotoki zamrznili, je bilo treba upočasniti hitrost vodnega toka, kar je Norphel storil z nizom terasastih jezov. Vodo, ki je ob taljenju ledenikov poleti in zgodaj jeseni odtekala po ledeniških rekah, je preusmeril in zajezil, s tem pa pozimi ustvaril ledene zbiralnike, ki so ob spomladanski otoplitvi vaščane oskrbeli s prepotrebno vodo.

Z novim sistemom se je povečal prihodek domačinov, kar je prispevalo k zajezitvi preseljevanja v mesta. Z ledenimi zbiralniki blizu vasem je namakanje postalo enostavnejše, in kar je najpomembneje, voda je bila na voljo, ko je bilo najbolj potrebno.

Spodnji posnetek prikazuje zgodbo Čevanga Norphela in njegovih umetnih ledenikov.