Je mikroplastika škodljiva za človeka? Odgovora na to vprašanje znanstveniki še nimajo. Foto: Pixabay
Je mikroplastika škodljiva za človeka? Odgovora na to vprašanje znanstveniki še nimajo. Foto: Pixabay

Po vsem svetu potekajo znanstvene raziskave o tem, kako bi to težavo rešili, medtem pa v naravi še vedno vsako leto konča na milijone ton tega materiala. Plastika nam v morje ne uhaja le kot smeti z ladij in kopnega, ampak tudi skozi odtoke iz naših kopalnic. Ker so ti delci bolj ali manj povsod, nekateri trenutno dobo imenujejo "plasticen", obdobje plastike, ki ga bo mogoče zaznati še stoletja v prihodnosti.

Mikroplastika ima dva izvora, eden so delci, ki so že v osnovi manjši od pol centimetra. To so na primer industrijski plastični peleti, surovina za izdelavo plastičnih izdelkov, ali pa mikrodelci plastike, ki jih najdemo v kozmetiki – kremah za piling, pudrih, celo zobnih pastah. Drugi vir mikroplastike pa je razpadajoča embalaža in drugi plastični izdelki. "Plastika ni biorazgradljiva," pravi Miha Vivoda iz obalnega društva Naredi nekaj za naravo, v katerem ljudi spodbujajo, naj ob svojih prostočasnih dejavnostih, med tekom, rolanjem ali supanjem, na primer, pobirajo odpadke. "Razpada na manjše plastične delce, ki za nas vizualno predstavljajo manjšo težavo, ker je ne vidimo, česar pa ne vidimo, nas ne boli tako. Ampak z vidika zdravja in okolja pa predstavlja vedno večjo težavo, zato je prav, da govorimo tudi o mikroplastiki in njenem vplivu na okolje in na nas same."

O tem, kje vse v naših življenjih najdemo plastiko, je slikovit Andrej Kržan s Kemijskega inštituta: "Mikroplastika se nam pravzaprav začne pojavljati kjer koli uporabljamo plastiko, danes pa plastiko uporabljamo bolj ali manj povsod. Vam dam lep domač primer, če imate kuhalnico ali desko za rezanje iz plastičnih materialov, po nekem času vidite, da je izdelek obrabljen in malo manj ga je, to pomeni, da so delci plastike odpadali med uporabo. Drug domač primer plastike. Prah pod posteljo, kavčem, v kotu, gotovo vsebuje drobce plastike, na primer vlakna, saj je velik del naših oblačil narejen iz sintetičnih materialov, kar je v bistvu plastika." Plastiko so našli v človeških iztrebkih, pa v pljučih. V morski soli, v pitni vodi, v ustekleničeni vodi, v različnih vrstah hrane, v pivu.

"Dokler je ne iščemo, je ne vidimo. Niti ne razmišljamo, kje vse se pojavlja, ko pa jo iščemo, smo začudeni, kje vse jo najdemo. Dandanes imamo seveda dovolj dobro opremo, da lahko gremo iskat zelo majhne delce, jih znamo poiskati, ugotoviti, kaj gledamo, in seveda jo potem začenjamo najdevati povsod. Ko boste na morju, če vam postane dolgčas, malo pobrskajte po pesku in prepričan sem, da boste našli delce plastike, lepo obarvane, lepo vidne," svetuje Kržan.

Sobotni dnevnikov izbor o mikroplastiki

Plastika v slovenskem morju

Uroš Robič, ki je pred leti na svojo pest posnel odličen film Plastik fantastik, zadnja leta svoje delo nadaljuje na inštitutu za vode. V enem od projektov vzorčijo plastiko v rekah Dragonji in Rižani, ki se v morje izlijeta v Sloveniji, ter v slovenskem morju in na obali. Na le nekaj metrih strunjanske plaže nabere polno vrečo plastike. Večjih kosov smeti je trenutno manj, saj jih je jugo odnesel na drugo stran zaliva. Majhni koščki plastike pa ležijo povsod. V dlan nabere prgišče različnih odpadkov: "Tu je en pelet, osnovna surovina za izdelavo plastike, tu imamo koščke ribiške mreže ali neke vrvi, to je neka folija, za katero težko določimo, kaj bi bila, izgleda kot neka industrijska folija, plahta, ki se drobi. Tole bi lahko bila kakšna igrača, ker je tako barvita, tole je neko odpiralo ali nekaj podobnega, in še en star balon, ki je že skoraj razpadel." Glavna težava slovenske obale je, da je na njej veliko manjših delcev. "Ni več velikih odpadkov, kavčev, avtomobilov ali akumulatorjev, ampak je tisoče delčkov te plastike, ki je ne moremo pobrati. Tega ne moremo sčistiti z obale."

S temu prilagojenimi napravami pobirajo tudi vzorce iz vode in z morskega dna. Andrej Kržan je sledi plastike v Jadranskem morju s svojimi študenti prvič iskal pred slabim desetletjem. "Prvič sem še imel vprašanje, kaj če ne najdemo nič," pravi. "Zelo naivno, priznam, ampak ko smo prvič pogledali vzorce, je bilo takoj jasno, da v vsakem vzorcu najdeš delce plastike, žal."

"Na kvadratni kilometer smo našli od 200 tisoč do 2 milijona delcev," nam Helena Caserman, raziskovalka z inštituta za vode, predstavi podatek z enega od vzorčenj morske vode ob slovenski obali. Jemljejo tudi vzorce z morskega dna. "V sedimentu prav v vsakem vzorcu najdemo plastiko. Čisto v vsakem."

Vsi odtoki vodijo v ocean …

… je v risanki rekla ribica, ko se je Nemo s skokom v zobozdravnikov umivalnik rešil iz ujetništva. Imejte to v mislih, preden v straniščno školjko vržete plastične palčke za ušesa ali kar koli drugega, kar ne bo razpadlo na poti do morja. "Na plaži najdemo ogromno palčk za čiščenje ušes, to je eden najpogostejših odpadkov," pravi Robič. "Določene rešetke na čistilnih napravah to zadržijo, ampak če pride palčka pod določenim kotom, gre mimo rešetk." Andrej Kržan pravi, da čistilne naprave niso narejene za to, da bi odstranjevale delce plastike, zato so pri tem različno učinkovite. "Dobro vodene čistilne naprave zadržijo velik del mikroplastike, ne pa vse, torej ta v vsakem primeru izhaja," pravi. Poleg tega smo daleč od tega, da bi šla skozi čistilne naprave vsa voda, ki se izteka v morja.

Največji vir mikroplastike v rekah in morju, kamor se izteka kanalizacija, je pranje oblačil iz umetnih – to je plastičnih – vlaken. "Če peremo sintetična oblačila, kot so na primer flisi, se pri pranju sproščajo vlakna – polietilen ali druga plastična vlakna. Pri enem pranju se sprosti okoli 100 tisoč vlaken in v glavnem gre vse to v odtoke, kanalizacijo," pravi Uroš Robič.

Priložnosti za iskanje rešitev ima tako tudi industrija. Slovensko zagonsko podjetje PlanetCare je razvilo filtre za pralne stroje, ki lovijo mikroplastična vlakna. "Naša rešitev je filter, ki ga uporabnik prigradi k pralnemu stroju, s kartušo, ki jo uporabnik zamenja približno enkrat na mesec. Kartuša ulovi mikrovlakna," pravi Miha Vrhovec iz podjetja. Gre za svetovno inovacijo. S sedmimi proizvajalci pralnih strojev, tudi z velenjskim Gorenjem, se zdaj dogovarjajo, da bi filtre vgrajevali serijsko. "Še pred letom in pol, ko smo začeli projekt, na strani proizvajalcev ni bilo nekega posluha," dodaja njegova sodelavka Mojca Zupan, "zdaj je drugače, očitno so se začeli zavedati, da je mikroplastika problem, na katerega tudi potrošniki postajajo pozorni." Upa, da bodo pralni stroji, ki bodo imeli vgrajene njihove filtre, na trgu že čez tri leta.

Je mikroplastika škodljiva za človeka?

Odgovor na to vprašanje iščejo znanstveniki po vsem svetu, a trenutno ga še nimamo. "Ne znamo povedati, kakšen je dolgoročen vpliv na človeka ali na druge organizme. Predvsem gre tu za vprašanje, kako izmeriti ravno ta vpliv med vsemi preostalimi. Gre za relativno nizke koncentracije, ki smo jim izpostavljeni zelo dolga obdobja. Ker je ta vpliv pomešan z drugimi (škodljivimi) vplivi je na to vprašanje težko zares dati odgovor." Zato Kržan razmišlja drugače. "Ali nam je sprejemljivo, da imamo v našem telesu plastične drobce, ali je sprejemljivo, da imamo v naravi plastične delčke, moj odgovor bi bil, da ne. Mislim, da plastika nima mesta ne v morju, v morski vodi, ne v ribi, ne v zemlji, ne v meni."

Toda če povsod tam je, kako naj jo dobimo ven? Odgovor na to vprašanje iščejo znanstveniki po vsem svetu. "Odmeven je bil prispevek japonskih raziskovalcev, ki so genetsko modificirali neke organizme in dosegli, da so ti relativno uspešno razgrajevali eno vrsto plastike," pravi Andrej Kržan, a dodaja, "ampak to so seveda poskusi. Lahko se to poskuša tudi na druge kemijske, fizikalne načine. Pred časom smo s kolegi s fakultete za strojništvo vložili predlog raziskav, da bi pogledali, ali lahko z ultrazvokom dosežemo kaj podobnega. Gledajo se vse mogoče zadeve, pravzaprav se išče kar koli, kar bi delovalo."

Ker je težava tako velika in ker je za zdaj videti tako zelo težko rešljiva, Evropska unija financira številne raziskovalne projekte; tudi – kot pravi naša sogovornica Ana Rotter z Nacionalnega inštituta za biologijo – nore ideje, kot je ta, da bi mikroplastiko lovili s sluzasto snovjo, ki jo izločajo meduze. To bi vgradili na filtre v čistilnih napravah. "Trenutno vemo, da neke lastnosti, da se lepijo delci mikroplastike, so, to smo že pokazali, zdaj pa bomo ugotovili, kako močna je ta vezava, kdaj se zasiti, koliko količine je potrebne in ali lahko to mikroplastiko potem snamemo in odstranimo, zato da gre res voda iz čistilnih naprav brez delcev mikroplastike." Verjame, da bo v naslednjem desetletju na tem področju veliko novih odkritij. "V tem trenutku pa smo eni redkih, ki ponujamo mogoče noro, mogoče nenavadno, ampak dejansko je neka alternativa."