V reciklaži trenutno konča le polovica vse odpadne embalaže oziroma tretjina vsega, kar se znajde v rumenih zabojnikih. Foto: BoBo

V reciklaži trenutno konča le polovica vse odpadne embalaže oziroma tretjina vsega, kar se znajde v rumenih zabojnikih. Minister za okolje Jure Leben, ki podpira to rešitev, zagotavlja, da odločitve brez širšega soglasja ne bo.

Pri odločitvi o morebitnem sežigu odpadkov je še precej nejasnosti. Ali bomo zgradili nov obrat, kot bi se dalo sklepati po obisku ministra z ekipo na Dunaju, ali pa uporabili katerega od obstoječih obratov, kot lahko razumemo iz študije Gorenja Surovin, ki med drugim omenja celjsko toplarno, Salonit Anhovo, Teš in Lafarge Cement.

Vprašljiva je podpora lokalnega prebivalstva, v primeru novega obrata pa seveda tudi cena. Kako bo v novi finančni perspektivi z evropskimi sredstvi, še ni jasno. Ta hip se nova sežigalnica zdi smiselnejša od polnih tovornjakov, ki se prek Slovenije vozijo v tujino, a potreben je dolgoročen razmislek, pravi direktor ljubljanske Snage Janko Kramžar.

"Država je tista, ki mora oceniti, koliko je tovrstnih materialov, ki ta trenutek iz Slovenije gredo drugam. Tu so bile neke številke, 300.000. Koliko jih bo čez 20, 30 let, ker: ne odločamo se o danes. Takšne investicije zabetonirajo neke poti za veliko dlje časa," opozarja Kramžar.

Glavno skrb okoljevarstvenikov pa predstavlja nadzor. Kako ta lahko zataji, je pokazal denimo primer najmodernejše sežigalnice na Nizozemskem, kjer se je občina sama odločila spremljati izpuste.

Pokazalo se je, da so bili izpusti škodljivih snovi pri zagonu peči tudi tisočkrat višji kot med običajnim delovanjem, navaja Jaka Kranjc (Ekologi brez meja), ki še dodaja, da se marsikje po Evropi niti ekonomika teh obratov ne izide.

"Sploh če ne uspejo s komunalami oziroma občinami podpisati sporazumov, kjer so potem občine zavezane, da dostavljajo fiksno količino odpadkov. To ni nobena spodbuda za prehod v krožno gospodarstvo, da bi izboljšali stopnjo ločenega zbiranja in recikliranja," poudarja Kranjc.

Bistveno je torej, da v sežigu konča le tisto, česar ni mogoče porabiti drugače.