Osamljeni George je bil v svojih najboljših letih, pravijo strokovnjaki, saj je imel pred sabo še približno polovico življenja. Zakaj je umrl, bodo poskušali ugotoviti z obdukcijo. Foto: Reuters
Osamljeni George je bil v svojih najboljših letih, pravijo strokovnjaki, saj je imel pred sabo še približno polovico življenja. Zakaj je umrl, bodo poskušali ugotoviti z obdukcijo. Foto: Reuters

Zaposleni v omenjenem ekvadorskem parku so ob tem dodali, da je Georgea našel Fausto Llerena, ki je za želvaka skrbel zadnjih 40 let. Za zdaj ni povsem jasno, zakaj je umrl, saj je štel komaj 100 let, kar v želvjem merilu ni tako veliko - podvrste, podobne Georgeevi, namreč živijo tudi več kot 200 let. Da bi ugotovili vzrok smrti, bodo opravili obdukcijo, so še sporočili.

Skupaj z Osamljenim Georgeem je sicer izumrla tudi podvrsta, ki ji je pripadal, Chelonoidis nigra abingdoni. Še preden so ga leta 1972 našli na galapaškem otoku Pinta, so strokovnjaki verjeli, da ta podvrsta na obstaja več, in se zato odkritja izjemno razveselili. Hitro je postal pravi simbol galapaških otokov in obvezna turistična "znamenitost" za več kot 180.000 ljudi, kolikor jih Galapagos obišče na leto.

Vsi poskusi reprodukcije propadli
Da bi nekako ohranili njegovo podvrsto, so ga znanstveniki več let skušali spariti s katero izmed samic, podobnih njegovi podvrsti, a neuspešno. Pred leti (po 15 letih skupnega življenja) je že kazalo, da bo George le postal očka, ko je samica, ki so mu jo pripeljali z bližnjega otočja, začela nositi jajca, a so bila ta neoplojena.

Poleg tega je George nekaj časa živel s skupino samic, ki so mu genetsko najbližje, a tudi te zveze niso obrodile sadov, saj se z njimi ni želel pariti. Z njegovo smrtjo je tako podvrsta tudi uradno izumrla, njegove ostanke pa bodo zato najverjetneje balzamirali in jih tako ohranili, da bodo na ogled za prihodnje rodove, piše BBC.

Otočje, ki je navdihnilo Darwina
Galapagos, veriga ognjeniških otokov, ki so okoli 900 kilometrov oddaljeni od ekvadorske tihomorske obale, je sicer dom številnih ogroženih vrst, kot so orjaške želve in posebne ptičje vrste, ki so pomagale navdihniti teorije Charlesa Darwina o evoluciji in naravni selekciji. Orjaške želve so bile še do konca 19. stoletja precej razširjene po otočju, a leta lova (mornarji in ribiči so jih lovili za meso) so na populaciji orjaških želv pustila hude posledice, stanje pa se je še poslabšalo, ko so ljudje s celine prinesli koze, ki so se nato udomačile na otočju.