Sorodna novica "Zahtevamo pravico do dihanja"

Pretekli petek so množični podnebni protesti zajeli svet. Več milijonov ljudi iz 150 držav je od svetovnih voditeljev zahtevalo odločne, sistemske ukrepe. Pri nas so protesti napovedani za ta petek pod sorodnim sloganom Večina pričakuje ukrepe. Protestniške parole torej čakajo, da svoj odmev najdejo v ustrezni zakonodaji. Trenutno je pri nas v javni obravnavi predlog zakona o podnebni politiki, katerega glavni cilj je doseči ogljično nevtralnost do leta 2050. Mlade za podnebno pravičnost in nevladne organizacije smo vprašali, kako komentirajo osnutek zakona.

"Sprejem zakona je pomemben. Zakon presega mandat ene vlade in je lahko pomembno vodilo nadaljnjim političnim akterjem za usmerjanje politik in investicij v gospodarstvo," je prepričana Barbara Kvac iz Focusa, društva za sonaraven razvoj.

A težava predlaganega podnebnega zakona je, da ga najverjetneje ne bo težko sprejeti. Le nekaj najmlajših poslancev, ki bodo še letos potrjevali zakon, bo lahko priča tudi njegovi morebitni kršitvi, če ogljične nevtralnosti ne bomo dosegli do leta 2050. "Sprejeli smo le neko daljnosežno željo," pove Primož Ribarič iz Mladih za podnebno pravičnost. "Temu se reče prelaganje obveznosti na druge generacije in druge odločevalce. Osnovni zakon se zdi preveč splošen. Gre za neke vrste krovni zakon, ki mu bo sledilo cel kup drugih zakonov in dokumentov."

Kot še doda Ribarič, je za Slovenijo značilno, da se sklepa malo morje zakonov, ki so nato sami sebi namen. V tem zakonu pogrešajo predvsem konkretne ločnice. "Sklepamo, da bi bilo najbolje imeti nekakšno traso, določiti, kolikšni so maksimalni dovoljeni izpusti toplogrednih plinov v prvem desetletju in kaj storiti, če so meje presežene."

Fiskalno pravilo toplogrednih plinov

Mladi za podnebno pravičnost predlagajo, da bi v Sloveniji sprejeli letne limite emisij toplogrednih plinov. Tak ukrep bi bil tudi precej bolj konkreten kot zavezanost k ogljični nevtralnosti do leta 2050. Malo v šali, a hkrati precej zares, so ga poimenovali "zlato pravilo izpustov", seveda po navdihu fiskalnega pravila, ki ga je prejšnja vlada zapisala v ustavo. "Če govorimo o zlatem pravilu zadolževanja v denarnem smislu, je tako pravilo še toliko pomembnejše, saj so pri denarju še možne kakšne mahinacije, z naravo pa se ne moremo hecati," pove Ribarič.

Da je osnutek podnebnega zakona "malce strahopeten", meni tudi Katja Huš iz Greenpeacea: "Najlažje politično dejanje je, da si postaviš cilj, ki je daleč od tebe, težje si je postaviti cilj, ki je zelo blizu. Zato mislimo, da bi zakon moral vsebovati cilj za leto 2030 in mejnike, kako priti do leta 2040 na neto ničelne izpuste."

Ogljična nevtralnost do leta 2040 ali 2050?

Tako nevladne organizacije kot tudi Mladi za podnebno pravičnost že dalj časa opozarjajo, da bi se morala Slovenija k ogljični nevtralnosti zavezati do leta 2040. "Res je, Združeni narodi in IPCC pozivajo, da se moramo na globalni ravni razogljičiti do leta 2050. A ker Slovenija na žalost sodi med malopridne zahodne države, ki v ozračje spuščajo precej več emisij, bi se morali razogljičiti toliko prej ter tretjemu svetu omogočiti razvoj in napredek. To je podnebna pravičnost. Le tako lahko dosežemo razvoj družbe in preprečimo konflikte, vojne, večje selitve ..." opozori Ribarič.

Doda še, da se Švedska in Finska, ki ju pogosto radi jemljemo za zgled, nameravata razogljičiti že do leta 2035. A treba je dodati, da bo Finska ta cilj dosegla predvsem na račun jedrske energije.

Šarec: "Morali se bomo odločiti, kaj želimo, ne česa ne"

Odločevalci nevladnikom in protestnikom pogosto očitajo, da znajo le kritizirati obstoječe stanje, ne predlagajo pa konkretnih rešitev. Premier Marjan Šarec, ki se javno zavzema za izgradnjo drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško, je v nedavnem intervjuju za Televizijo Slovenija dejal, da se zaveda, da bo treba zapreti Teš 6, a da bo električno energijo treba poiskati drugje. "Če bomo želeli imeti električno energijo, ki bo v prihodnje še bolj posegala v vsa področja našega življenja, se bomo morali odločiti, kaj želimo, ne česa ne. Danes poslušamo, da so vetrne elektrarne škodljive za ptiče, termoelektrarne onesnažujejo, vodnih elektrarn tudi ne bi imeli, sončne so tudi za nekatere problem. Skratka, treba se bo odločiti," je dejal Šarec.

Sorodna novica Okoljevarstveniki kritični do podnebnega paketa koalicije

"Glede sončne energije obstaja širok družbeni konsenz, kjer pa nismo naredili še nič," na vprašanje, kako komentira Šarčevo izjavo, odgovarja Katja Huš iz Greenpeacea. Rešitve za zmanjševanje izpustov in transformacijo elektroenergetskega sistema po njenih besedah obstajajo, a jih Slovenija še ni izkoristila.

"Ne vem, kaj še čakamo, gotovo bi lahko bil eden od prvih projektov solarizacija streh. Politika se pogosto izgovarja, da ni mogoče ničesar izpeljati, a bi morala biti tu tudi malo kritična do sebe in do svojih ravnanj v preteklih desetih letih ... Označiti nevladne organizacije, da smo proti vsemu, je zelo zavajajoče, saj nenehno opozarjamo tudi na rešitve, ki so možne tukaj in zdaj in jih lahko začnemo izvajati jutri." Kot še doda Huševa, so številke o potencialu, ki ga ima Slovenija v sončni energiji in jih navaja osnutek Nacionalnega podnebno-energetskega načrta, kar obetajoče.

Vsem bi najbolj odgovarjalo, da živijo po starem

Hkrati se v Sloveniji premalo pogovarjamo o tem, kako bi bistveno zmanjšali porabo energije, opozarja Gaja Brecelj z Umanotere, fundacije za trajnostni razvoj. "Tisto, kar bi najbolj odgovarjalo politiki in ljudem, je, da živimo po starem in le zamenjamo en energent z drugim. Nujno moramo zmanjšati porabo energije. Hidroelektrarne so pri nas praktično zapolnjene. Vemo, da moramo do 2030 opustiti premog oziroma Teš 6. Vemo tudi, da že imamo eno nuklearno elektrarno, ki bo delovala do leta 2043. Da se pogovarjamo o drugem bloku NEK-a, ne da bi prej solarizirali strehe, je deplasirano."

Tudi Brecljeva poudari, da osnutek energetsko-podnebnega načrta jasno govori o tem, da če bi z vseh površin streh pridobivali sončno energijo, bi iz tega pridobili 20 teravatnih ur elektrike, kar je precej več kot bi potrebovali. "Rešitev je tu. Dejstvo pa je, da če se odločimo za tako veliko investicijo, kot je NEK 2, ki bi stal okoli pet milijard evrov, brez vštetih možnih podražitev, zapremo vrata drugim potem. To so stroški, ki so višji, kot so bili pri izgradnji Teša 6, in že z njim smo si za 10 do 20 let zaprli druge možnosti."

Iščemo izgovore namesto rešitev

Po mnenju Barbare Kvac pa Šarčev diskurz kaže na dve težavi, s katerima se soočamo v razpravah o ključnih strateških dokumentih, ki jih pripravlja država. "Prvi problem je nepoznavanje problema, s katerim se soočamo, in rešitev, ki nam jih znanost pripisuje. V globino bomo morali spremeniti gospodarstvo in naš osebni življenjski slog. Temu bi morali slediti tudi politiki, a tega premika v ključnih dokumentih ni občutiti," opozarja Kvačeva.

Drugi problem, ki po njenih besedah izhaja iz Šarčevih komentarjev, pa je ta, da rajši iščemo izgovore, zakaj nečesa ne moremo. Ne iščemo pa rešitev tam, kjer so potrebne. "Najprej moramo identificirati probleme. V Sloveniji so to energetika, promet in kmetijstvo. Ti so največji porabniki energije, tu moramo pregledati vzroke in začeti učinkovite ukrepe."

Država je edina, ki ima vzvode za spremembe

Tudi na mlade, ki se udeležujejo protestov, pogosto leti očitek, da zahtevajo spremembe, a se sami verjetno nekaterim stvarem ne bi bili pripravljeni odpovedati. Ribarič na očitek odgovarja, da čeprav vsak posameznik lahko veliko naredi, je treba v tem položaju ukrepati v sozvočju z vsemi ravnmi odločanja. "Na koncu lahko izpade tudi posmehljivo, ko se ljudje trudijo, na višjih ravneh pa se položaj še slabša."

Podnebna kriza bo zahtevala tako prestrukturiranje gospodarstva kot spremembo življenjskega sloga posameznika. A to ne pomeni, da je vse breme podnebne krize na njunih plečih. "Ključna je država. Država usmerja, na kakšen način se bomo prevažali, kaj bomo jedli. Država usmerja gospodarstvo in industrijo s finančnimi tokovi. Država se odloča, kaj subvencionira in česa ne, kaj se bo gospodarstvu splačalo in kaj ne. Nič se ne bo spremenilo samo od sebe. Država je edina, ki ima vzvode za to," je jasna Gaja Brecelj.

Na vprašanje, zakaj bodo mladi 27. septembra, pet minut do 12. ure, spet protestirali tudi v slovenskih mestih, pa Ribarič odgovarja: "Da se razširi sporočilo o zavedanju problema, da je podnebna kriza vse bolj prisotna. Da se vedenje med ljudmi, četudi počasi, širi. Kajti večji kot bo krog ozaveščenih ljudi, večji bo pritisk na odločevalce, ki se bodo sčasoma zavedali, da je baza poučena o stvareh, ki se dogajajo okoli njih."