Velike zveri vzbujajo pri ljudeh močna čustva, zlasti ko se približajo naseljem, pobijajo domače živali in povzročajo škodo. Za čim varnejše sobivanje država redno posodablja smernice, najnovejše so v pripravi. Medtem ko sta rjavi medved in volk številčno in prostorsko dobro zastopana, to ne velja za risa, ki ga z doseljevanjem spet razširjajo.

Zasnežena zima je kot nalašč za proučevanje življenja gozdnih živali, tudi velikih zveri. V naših gozdovih so to medvedi, volkovi in – skorajda izumrli – risi. Prav te smo v kočevskem gozdu skušali izslediti tudi mi.

Skrivno življenje risov

Na gozdnem grebenu smo naleteli na risje sledi okrogle oblike. "Za rise je zelo značilno, da uporabljajo take grebene, da imajo pregled nad okolico," nam je pojasnil Lan Hočevar z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, sodelavec projekta Life Lynx. Cilj tega mednarodnega projekta sta reševanje dinarsko-alpske populacije risa pred izumrtjem in njena dolgoročna ohranitev. Pred začetkom projekta je bila populacija izredno majhna in izolirana, parjenje v sorodstvu pa jo je začelo slabiti. "Opazili smo, da imajo napake na srcu. Imeli smo risa, to je bil Igi, ki je imel na uhlju dva čopka, kar ni značilno," je primere posledic parjenja v sorodstvu navedel Hočevar. "Zato je nujna doselitev novih živali, da to presekamo in da v populacijo pridejo novi geni," je dodal še Rok Černe z Zavoda za gozdove Slovenije, sicer vodja projekta ohranjanja risov.

Do zdaj so v Slovenijo doselili deset risov, načrtujejo pa priselitev še treh, tako da jih je trenutno na območju Slovenije 30. Spremljajo jih s telemetričnimi ovratnicami in kamerami. "Omogočajo nam dostop do skrivnega risjega življenja. Zaznavamo vsa pomembnejša vedenja, kot so plenjenje, na primer, kje ima samica mladiče, vidimo lahko prostorsko porazdelitev, kakšna je velikost ozemelj," je o uporabnosti pripomočkov za spremljanje povedal Hočevar, ki predano sledi življenju risov na območju Kočevja. Tudi posnetki kamer razkrivajo njihovo vedenje, tudi to, kako svoje ozemlje označujejo z urinom. "Človek lahko zazna ta urin še kakih 14 dni po tem, ko je ris to označil, odvisno sicer od vremenskih razmer, drug ris pa lahko to informacijo prebere še kakšen mesec pozneje," je dodal Hočevar. Za risi na gozdnem rastju nemalokdaj ostane dlaka. So preudarni plenilci, lovijo iz zasede, k plenu pa se zaradi njegove velikosti lahko vračajo tudi po več dni. Velikokrat se s tem ulovom pogostijo tudi mrhovinarji. Človeške bližine se izogibajo, lahko pa človek, poleg tega, da vidi že omenjene sledi, sliši njihove paritvene klice, ki so značilni za obdobje od sredine februarja do sredine aprila. Značilnosti živali in območja, na katerih jih opazijo, dajejo tudi iztočnico za njihovo poimenovanje. Tako je na Kočevskem po Petru Klepcu iz Osilnice dobila ime risinja Petra, Klifa pa so poimenovali po strmih stenah, pri katerih so ga opazili.

Število velikih zveri narašča

Območje Slovenije bi preneslo še tri do štirikrat toliko risov, kot jih je zdaj, torej nekaj več kot sto. Približno toliko je trenutno volkov, medvedov pa okoli tisoč. Ustrezno številčnost zveri med drugim zagotavljajo z odstreli. Pri medvedih so ti tudi posledica konfliktov s človekom, veliko manj je tega pri volkovih, pri katerih so težava predvsem križanci. Kmetje pogrešajo aktivnejši odvzem zveri iz narave, saj so te, kot pravijo, čedalje manj plašne. "Na eni strani je treba uvesti ustreznejše zaščitne ukrepe, na drugi strani pa, če se te živali naučijo premagovati te ukrepe, te živali odstraniti," je vzajemnost pri upravljanju zveri ponazoril Černe.

"Mi več kot delamo, ne moremo storiti. Kar se tiče pa tega ograjevanja in spravljanja živali čez noč v hleve in tako naprej, pa moramo vedeti, da je to za alpski prostor popolnoma nesprejemljivo, saj se te ograje ne morejo narediti, hlevi pa se ne smejo zgraditi," medtem poudarja predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Roman Žveglič.

Kmetom ob napadih velikih zveri pripadajo odškodnine, a cenik ni ustrezen, postopki pa zapleteni, pravijo. Dolgotrajni so tudi postopki za odstrel zveri. "Ta postopek je absolutno prezapleten in seveda predolg," opozarja Žveglič. "Če na primer volk začne napadati govedo, je treba tak osebek čim hitreje odstraniti, takoj pravzaprav, postopki pa trajajo od tri do šest mesecev," je še dodal Černe. Na ministrstvu za naravne vire in prostor se težave zavedajo, nam je povedala Mateja Blažič. "Za rjavega medveda je možna takoj izvršljiva ustna odločba, ko je dokazano, da ogroža varnost ljudi. Pri volku pa je mogoče postopek pohitriti, ko obstaja nevarnost premoženjske škode." Pri tem poudarja, da je odstrel skrajni ukrep, saj da je treba najprej izčrpati vse druge možnosti.

Volk – zaščitena vrsta ali ne?

Slovenija se zavzema tudi za ohranitev varstva volka, kar je skupaj z 12 drugimi državami izrazila tudi na evropski ravni, to pa je dvignilo na noge kmete, ki jih skrbi, da pobuda prihaja v času, ko število volkov naglo narašča, kar povzroča težave kmetom. "Menimo, da razlogov za strogo varovanje ni več in se pridružujemo tistim, ki si prizadevajo, da je treba volka iz priloge IV. premestiti v prilogo V. Direktive o habitatih. To bi pomenilo, da volk ne bi bil strogo zavarovan, temveč bi ga upravljali," je pojasnil Žveglič. Blažič pa je odgovoril, "da je vrsta sicer trenutno v dobrem stanju, a se to lahko hitro spremeni, zato je prav, da se stopnja zaščite ohrani. Težave lahko rešujemo s spremljanjem živali, z ukrepi za preprečevanje škode, izplačevanjem odškodnin, sodelovanjem z javnostjo in informiranjem, torej z vsem, kar pripomore k sprejemljivosti teh živali kot zavarovanih vrst."

Plenske vrste, kot sta srnjad in jelenjad, postanejo zaradi navzočnosti plenilcev previdnejše in se na nekem območju manj zadržujejo, posledica pa je tudi manjši pritisk na gozdno vegetacijo, je pojasnil Hočevar. Rok Černe pa je sklenil: "Če v sistemu nimamo vrhovnih plenilcev, se spremeni celoten ekosistem."