Da bi lažje razumeli razglasitev Grozdeta za blaženega mučenca, je treba najprej opisati, kdo so blaženi, kdo mučenci – in na koncu koncev, kdo svetniki – ter kako to postanejo. MMC je odgovore na ta vprašanja poiskal na Slovenski škofovski konferenci.

V pogovoru za našo spletno stran so razložili, da so za blažene lahko razglašeni katoliški verniki, ki so v svojem življenju pokazali nadpovprečne krščanske kreposti ali prestali mučeništvo, zaradi česar veljajo za zgled krščanskega življenja na ravni krajevne Cerkve, posamezne škofije ali redovne skupnosti. Iz tega pojasnila se da torej sklepati tudi na "definicijo" mučencev, za katere so potemtakem lahko razglašeni tisti, ki so pretrpeli mučeniško smrt iz sovraštva do vere (in odium fidei), pri čemer smrti niso iskali, a so jo prostovoljno sprejeli.

Osnova za začetek postopka razglasitve za svetnika je tako "sluh svetosti" oz. mučeništva (fama sanctitatis oziroma fama martyrii), »to je živa zavest med verniki o kandidatovih izrednih krepostih oziroma mučeništvu in samoiniciativno iskanje priprošnje pri svetniškem kandidatu v različnih življenjskih potrebah«. Pobudnik za začetek postopka je lahko kdor koli, za njegov potek pa je pristojna škofija, na območju katere je kandidat umrl.

Postopki se lahko vlečejo več desetletij
Postopki za razglasitev blaženih, mučencev in svetnikov so dolgi in zapleteni, temeljijo pa na Zakoniku cerkvenega prava; navodilih Kongregacije za zadeve svetnikov Divinus perfectionis magiste in Normae iz leta 1983 ter navodilu Sanctorum mater iz leta 2007.

Kje se torej začne in kje konča ta pot, po kateri se lahko hodi več let ali celo desetletij? »Ko krajevni škof ugotovi, da je kandidat živel in pričeval za vero v Kristusa na izreden način, dovoli uradni začetek postopka, v katerem se zbere dokazno gradivo, na osnovi katerega je mogoče dokazati in dodatno utemeljiti sledi svetosti v času kandidatovega življenja,« sprožitev postopka opisujejo na SŠK-ju.

Blaženi pogosto tisti, ki so ozdravili neozdravljivo bolezen
Motor postopka – ne pa tudi formalni vodja – je postulator, ki ga imenuje predlagatelj beatifikacijskega postopka (torej redovna skupnost, ordinarij druge škofije ali celo skupina vernikov), potrdi pa škof. Slednji imenuje tudi člane cerkvenega sodišča. Na podlagi navodila Sanctorum mater postulator zbira gradivo, predlaga priče ipd., v večini primerov pa ga ob pomoči sodelavcev cerkvenega sodišča vodi škofov delegat. Ko se postopek zbiranja dokaznega gradiva na škofijski ravni konča, gradivo preuči Kongregacija za zadeve svetnikov.

»Kandidat oziroma Božji služabnik, za katerega je bila ugotovljena nadpovprečna stopnja kreposti, je razglašen za blaženega, ko se na njegovo priprošnjo zgodi in tudi dokaže čudež, kar pomeni, da se določenemu verniku, ki se v molitvi priporoča izbranemu kandidatu, na njegovo priprošnjo pri Bogu zgodi čudež,« pojasnjujejo MMC-jevi sogovorniki. Pri tem gre po njihovih besedah pogosto za ozdravitev neozdravljive bolezni. Zdravniki v takih primerih izdajo strokovno mnenje, v katerem pojasnijo, da se je razplet bolezni končal po nerazložljivem poteku dogodkov. To mnenje nato preveri pristojna komisija na že omenjeni Kongregaciji. »Če ugotovi, da je šlo za nadnaraven poseg, je to zadosten razlog za razglasitev Božjega služabnika za blaženega,« nadaljujejo.

Za razglasitev svetnika potrebno dokazati dodaten čudež
Naslednja stopnja je razglasitev za svetnika, ki je mogoča, ko je nekdo že razglašen za blaženega, a je pred njo treba dokazati dodatni čudež. »Pri vsem tem je pomembno, da so med verujočimi v živem spominu kandidatove izredne lastnosti in da se k njemu obračajo v molitvi oziroma ga prosijo za posredovanje pri Bogu,« opominjajo na SŠK-ju.

Nekoliko drugače je, seveda, pri postopkih za razglasitev mučenikov, zanimivo pa je, da pri dokazovanju mučeništva ni vedno potrebna smrt zaradi vere (čeprav sedanja praksa nekako vztraja pri tem). Papež Janez Pavel II. je tako, denimo, Maksimilijana Kolbeja (1894–1941) beatificiral kot mučenca zaradi ljubezni (martire della carità), »saj ga niso ubili iz sovraštva do vere, temveč je svoje življenje zastonjsko daroval zato, da bi izpričal veličino krščanske ljubezni«.

Glavan: Grozde žrtev maščevanja brezbožnih revolucionarjev
Kako se je na to pot podal Lojze Grozde, ki bo za blaženega mučenca razglašen na slovenskem evharističnem kongresu 13. junija? Grozde se je rodil leta 1923 v Gorenjih Vodalah v Tržišču pri Mokronogu na Dolenjskem in se je, kot piše na spletni strani novomeščanske škofije, odlikoval v trdni veri in stanovitni molitvi. »S politiko se ni ukvarjal. Bil je član Katoliške akcije, ki ni bila politična organizacija. Ni pa se uklonil revolucionarnim pritiskom,« je o Grozdetu dejal novomeški škof Andrej Glavan. Po njegovih besedah se Grozde ni pridružil brezbožnim revolucionarjem, čeprav so ga snubili, zato je postal njihova žrtev.

Kako se je to zgodilo? Januarja 1943 se je kot dijak zadnjega letnika gimnazije z vlakom vračal domov iz Ljubljane. V Trebnjem je izvedel, da z vlakom ne more naprej, zato je sklenil oditi peš do Mirne. Med potjo je prisedel na neki voz, ki pa ga je prijela partizanska straža. Pri Grozdetu so partizani našli latinsko mašno knjižico. Odvedli so ga v bližnjo gostilno in zasliševali, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. 23. februarja so njegovo truplo v gozdu med nabiranjem zvončkov našli šolarji, na njem pa so bili vidni sledovi strašnega mučenja, pravijo predstavniki slovenske Katoliške cerkve. Pogoj za razglasitev za blaženega je Grozde izpolnil z ozdravitvijo neozdravljivega raka.

Prvi slovenski katolik, razglašen za blaženega, je bil Slomšek
Prošnjo za začetek postopka priznanja mučeništva Grozdeta je avgusta 1992 vložil takratni salezijanski inšpektor Stanislav Hočevar, je spomnil postulator postopka beatifikacije Igor Luzar. Postopek se je na škofijski ravni končal avgusta 1999, junija lani je kongregacija za zadeve svetnikov v Rimu sprejela odločitev, da gre v Grozdetovem primeru za mučeništvo, papež Benedikt XVI. pa je dekret o Grozdetovem mučeništvu potrdil marca letos.

Grozde je prvi mučenec in drugi blaženi katolik v Sloveniji. Pred njim je bil za blaženega kot prvi pripadnik slovenske Katoliške cerkve leta 1999 za blaženega razglašen škof Anton Martin Slomšek, ki je še vedno tudi v postopku za svetnika. »Potreben je dokaz za nov čudež, ki bi se zgodil na njegovo priprošnjo. Po imenovanju dosedanjega postulatorja nekdanjega mariborskega pomožnega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa za murskosoboškega ordinarija bodo za nadaljevanje postopka imenovali novega postulatorja,« so nam trenutni fazo v tem postopku predstavili na SŠK-ju. Spomnili so še na svetnike, ki so živeli v naših krajih v antični dobi (Viktorin Ptujski, Maksim Emonski in Maksimiljan Celjski), in na svetnico iz srednjega veka (sv. Ema Krška, karantanska kneginja).

Kandidatov okoli 60
Kandidatov za blažene, mučence in svetnike je v Sloveniji trenutno 17; za mučence 20. stoletja, ki se posebej obravnavajo skupinsko, pa okoli 50. Kdo so, si lahko preberete v okvirčku ob strani in na povezavi v okvirčku spodaj.