Slovenska stran trdi, da LB ni državni organ, ki ne bi mogel sprožiti pritožbe pred ESČP-jem, ampak da še vedno deluje kot samostojna pravna oseba, ki pa je pač v državni lasti. Kot pravna oseba v Evropi pa mora imeti tudi možnost mednarodne zaščite, če nacionalno pravosodje ‒ torej hrvaško ‒ krši njene pravice po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Foto: EPA
Tožba proti Hrvaški v zvezi z Ljubljansko banko
Slovenija je meddržavno tožbo proti Hrvaški vložila septembra 2016, ker da hrvaška sodišča sistematično onemogočajo LB, da bi prišla do terjatev, ki jih ima do hrvaških podjetij, s tem pa so banko prikrajšala za njeno premoženje. Tožba temelji na 48 postopkih pred hrvaškimi sodišči. Terjatve izhajajo iz obdobja nekdanje skupne države, ko je bila LB ena največjih bank v Jugoslaviji in velik posojilodajalec hrvaškim podjetjem. Med njimi je več takih, ki so še vedno aktivna in pomembna za hrvaško gospodarstvo, od naftnega podjetja Ina do IPK Osijek in Belje, ki sta pomemben del koncerna Agrokor. Zahtevek Slovenije za pravično odškodnino je 429,5 milijona evrov, kolikor po oceni revizorjev znaša višina terjatev na dan vložitve tožbe.

Ustna obravnava pred 17-članskim velikim senatom ESČP-ja je potekala dopoldne v Strasbourgu, popoldne pa je sodišče objavilo videoposnetek tega zaslišanja. Kot so poudarili v vladi, je Slovenija s to obravnavo prvič dobila priložnost, da je sodišču neposredno predstavila svoje argumente in dokaze, s katerimi utemeljuje kršitve, storjene v škodo LB-ja v 48 postopkih pred hrvaškimi sodišči.

Najprej je sodišče nagovoril hrvaški odvetnik Jeremy McBride, ki je poudaril, da pri primeru LB-ja ne gre za navadno tožbo komercialne banke, ampak dejansko za gospodarske interese držav. Veliko časa je namenil argumentiranju, da je LB entiteta, ki deluje zgolj v interesu države in je v bistvu vladna organizacija, ki pa da v skladu z določili Evropske konvencije o človekovih pravicah, pravilih in sodno prakso sodišča nima pravice vlagati tožb. To je sodišče po njegovih besedah potrdilo tudi leta 2015, ko je zavrnilo individualno tožbo LB-ja za izterjavo terjatev.

Temu sta ugovarjala tako visoka predstavnica Slovenije za nasledstvo Ana Polak Petrič kot slovenski odvetnik Ben Juratowich. Polak Petričeva je pred velikim senatom ESČP-ja v Strasbourgu poudarila, "da iz Evropske konvencije o človekovih pravicah jasno izhaja, da imajo vsi posamezniki in pravne osebe zajamčene pravice. Če bi sodišče slovensko tožbo zavrnilo, bi to pomenilo, da pravne osebe, ki so v državni lasti, teh pravic ne uživajo ter da sodišče v Strasbourgu ne more zagotavljati varstva njihovih pravic".

Pri tem sta oba spomnila na besede nekdanjega finančnega ministra in podpredsednika hrvaške vlade Slavka Linića, ki se je leta 2015 pohvalil, da je kot minister prepovedal kakršna koli izplačila LB-ju. Hrvaška je sicer skušala zmanjšati pomen njegovih besed, a je Juratowich spomnil, da se po teh besedah Liniću ni zgodilo nič, prav tako pa se nič ne dogaja s kazensko ovadbo, ki jo je takrat proti njemu vložil LB.

ESČP prisluhnil stališčem glede terjatev v zvezi z Ljubljansko banko

Slovenija ima po 33. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah pravico vložiti meddržavno tožbo, če meni, da je druga država članica Sveta Evrope kršila pravice iz te konvencije. Vse pravne osebe, tudi tiste, ki so v državni lasti, kot je to v primeru LB-ja, uživajo pravice po konvenciji in so zato lahko predmet obravnave pred tem sodiščem.

Ana Polak Petrič, visoka predstavnica Slovenije za nasledstvo

Juratowich je zelo podrobno zavrnil razlago McBrida, da je LB "državna" entiteta. Zavrnil je interpretacijo, da bi za dopustnost meddržavne tožbe pred ESČP-jem (33. člen konvencije) morali biti izpolnjeni enaki pogoji kot za sprožitev individualne pritožbe (34. člen konvencije). Evropska konvencija takih omejitev ne postavlja, je poudaril.

Logika, da entiteta, ki je v lasti države, ne more vložiti tožbe, je v tem, da bi se država lahko potem pojavila na obeh straneh ‒ kot tožnica in tožena stranka. A v tem primeru ni tako, zato je to meddržavna tožba, je utemeljil. Poleg tega sta s Polak Petričevo poudarila, da iz konvencije jasno izhaja, da imajo vsi posamezniki in pravne osebe zajamčene pravice. "Če bi sodišče slovensko tožbo zavrnilo, bi to pomenilo, da pravne osebe, ki so v državni lasti, teh pravic ne uživajo ter da sodišče v Strasbourgu ne more zagotavljati varstva njihovih pravic," je poudarila Polak Petričeva.

Sodnike zanimala delovanje in vloga LB-ja v državi

Vprašanje "statusa" LB-ja in povezanosti z državo je najbolj zanimalo tudi sodnike ESČP-ja. Lada Čanturijo iz Gruzije je zanimalo, katere organizacije v lasti države bi za Hrvaško lahko vlagale tožbe, Jona Fridrika Kjolbroja iz Danske pa, kako naj ESČP potegne črto, da države ne bi vlagale pritožb v imenu za praktično katero koli organizacijo v lasti države.

McBride je v odgovorih sodnikom ponovil, da LB ni običajna banka, ampak državna entiteta z enim samim lastnikom ‒ državo, edina naloga te banke pa je izterjava terjatev od hrvaških podjetij in skrb za državne interese.

Arbitražna tožba gre v obravnavo 8. julija

Juratowich se je z zadnjim v bistvu strinjal ‒ normalno je, da banka želi izterjavo dolgov, pa tudi, da jo lastnik pri tem podpira. Ali gre pri tem za državo ali ne, pa ni relevantno, je poudaril. Dodal je, da LB nikakor ni organ države in ni del državnega aparata. Je pravna oseba, ločena od države, čeprav v lasti države, a zato še ni "državna", zagotovo pa ne "podpisnica konvencije". Prav tako zanjo velja zakon o gospodarskih družbah, nima nobenih posebnih pooblastil in nikoli ni izvajala javnih funkcij, je pojasnil Juratowich in dodal, da Hrvaška ni predstavila nobenega nasprotnega dokaza.

Spomnil je, da država ni bila lastnik banke, ko so bila posojila izdana. Poleg tega je hrvaška centralna banka leta 1991 banki odvzela pravico delovanja na hrvaškem ozemlju, zato je zdaj po njegovih besedah ironično, da Hrvaška trdi, kako "banka ne deluje več". Slovenija je lastništvo nad banko prevzela z ustavnim zakonom leta 1994, a vseeno nadzorni odbor, v katerem sedijo predstavniki države, ne more vplivati na odločitve uprave, je še pojasnil Juratowich.

Odločitev sledi pozneje

Sodniki naj bi se po obravnavi umaknili v odločanje o tem, ali je tožba Slovenije sprejemljiva ali ne. Lahko bi se odločili tudi, da odločitev o pristojnosti sodišča združijo skupaj z vsebinskim presojanjem zadeve. Odločitev bodo najverjetneje sprejeli na kateri od naslednjih sej.

Če bo ESČP prisluhnil slovenskim stališčem, je pričakovati nadaljevanje vsebinskega presojanja primera, kar bo zagotovo trajalo več mesecev, če že ne let.

Dokončna sodba: Slovenija mora poplačati vse stare devizne vloge!

Hrvaška: Slovenija želi kompenzirati

Hrvaška slovenska stališča zavrača, ker naj bi bil LB državna banka in Slovenija s to tožbo pravzaprav želi kompenzirati izplačila varčevalcem zaradi primera Ališić. ESČP je leta 2015 že zavrnil individualno tožbo LB-ja zaradi terjatev do hrvaških podjetij, ker gre za državno banko. Zato je Slovenija potem sprožila meddržavno tožbo. Toda hrvaški minister za gospodarstvo Darko Horvat je napovedal, da bo Hrvaška vsakršno odločitev ESČP-ja spoštovala.

Kako se bo odločilo sodišče, minister Horvat ni želel ugibati. Spomnil pa je, da je sodišče v Strasbourgu enkrat že zavrglo sicer tedaj individualno tožbo. Sodišče je leta 2015 odločitev utemeljilo s tem, da je LB banka v državni lasti, ki zato nima pravice do vlaganja tožbe pred ESČP-jem. Slovenija se je potem odločila za vložitev meddržavne tožbe in veliki senat ESČP-ja, ki šteje 17 članov, je danes na ustni obravnavi poslušal argumente obeh držav, zakaj bi sodišče moralo tožbo obravnavati tudi vsebinsko oz. jo, kot zahteva Hrvaška, zavreči.

A kakršna koli že bo na koncu odločitev glede tega, jo bo Hrvaška spoštovala. "Tudi če se bo sodišče spustilo v odločanje o bistvu spora, pa bo do končne odločitve minilo nekaj let," je prepričan Horvat. Prepričan je tudi, da nobena odločitev ESČP-ja v primeru LB-ja ne bo destabilizirala hrvaškega gospodarstva.

Slovenija terja poplačilo dolgov do Ljubljanske banke