Kovač o proračunskem načrtovanju

Državni zbor je nadaljeval obravnavo proračunov za prihodnji dve leti, glasovanje bo v sredo. Proračun za leto 2024 predvideva 14 milijard evrov prihodkov in 16,2 milijarde evrov odhodkov, s čimer bi pridelali primanjkljaj v višini 2,2 milijarde evrov. Leta 2025 naj bi se ta prepolovil na 1,3 milijarde evrov.

Sorodna novica Saša Jazbec: Kljub prilagoditvi zaradi poplav sta proračuna za prihodnji dve leti razvojno naravnana

Vlada kot ključni dejavnik pri oblikovanju proračuna navaja poplave in sanacijo škode. Skupna ocena škode ter posledic za prizadeto prebivalstvo, gospodarstvo in okolje znaša približno 9,9 milijarde evrov, znesek zgolj neposredne škode pa je skoraj tri milijarde evrov. Dejstvo, da letošnji – že drugi – rebalans proračuna kar za četrtino odstopa od realnosti, pa poganja bojazen, da se v tej nedorečeni razliki med škodo in ceno obnove skriva preveč možnosti za zlorabe, opozarja tudi fiskalni svet, ki pravi, da proračunski dokumenti izkazujejo nerazumevanje temeljnega namena pravil. O vsem tem se je v Odmevih Rosvita Pesek pogovarjala z ekonomistom Bogomirjem Kovačem.


Fiskalni svet ocenjuje, da rebalans proračuna za kar četrtino odstopa od realnosti, in je zaskrbljen nad kredibilnostjo vladnih načrtov. Upravičeno?
To je samo dokaz, da slovenske javne finance niso slovenska pravljica. Za to imamo nogomet, ki nam bo to zadevo lahko mogoče v naslednjem letu malce olajšal. Seveda imamo fiskalni svet, ki svoje delo v zadnjih letih opravlja vedno bolj strokovno, kajti je tudi izkušen in kredibilno opozarja na to, kako in na kakšen način ne moremo načrtovati. Sedanji proračun, ki smo ga neprestano spreminjali, je izid izjemnih razmer od leta 2020 naprej in izrazitih diskrecijskih ukrepov, ki so jih krize prinašale. Vlade so s kriznimi ukrepi reševale tekoče stvari, hkrati pa so se v ozadju nalagale nekatere srednjeročne sistemske zgodbe, pa jih ti proračuni običajno ne upoštevajo. Rezultat tega je, da proračunski rebalansi postajajo tako očitni, da to ni več zgolj mala korekcija, ampak zajemajo že 20 ali 30 odstotkov proračuna. Če je tako, potem je ves proces načrtovanja nekredibilen. To je osrednji problem, ki ga je za proračun za leto 2024, 2025 fiskalni svet tudi očital.

Slišali smo poslanko, ki je dejala, da je 90 odstotkov proračuna pravzaprav zabetoniranega.
To je v okviru zakonskih zavez, ampak te zakonske zaveze se seveda sproti nalagajo in spreminjajo. V tem je problem in na to opozarja tudi fiskalni svet. Že danes imamo spremembe, ki ne učinkujejo zgolj letos ali pa drugo leto, ampak delujejo na srednji rok in zacementirajo vedno večjo porabo. Spomniti se moramo, kje je bila naša poraba pred petimi leti in kje smo danes. Globoko smo zasidrani na 16 milijardah. In če pogledamo evropsko smer, kam skuša priti Evropa z mehkejšimi, a vendarle usmerjenimi fiskalnimi pravili: izrazit poudarek je na uravnavanju fiskalnih izdatkov in njihovem trendu. Mi smo v zadnjih treh, štirih letih – tudi zaradi izjemnih razmer, ampak te izjemne razmere so imeli tudi drugi – popustili na vseh frontah. Zdaj imamo tako visoko odhodkovno stran, ki je tako visoka, da kar koli se nam zgodi na prihodkovni strani, lahko naraste na štiri, pet odstotkov. Pride lahko do recesije tako v Evropi kot tudi pri nas, prihodki nam upadejo in takrat proračunski primanjkljaj ne bo v skladu s temi formalističnimi lovljenji, kar je tudi eden od očitkov. Teh tako imenovanih negativnih scenarijev naši proračunski načrtovalci niti niso upoštevali.

Vlada za prihodnje leto načrtuje celi dve milijardi evrov primanjkljaja, kar je okoli 3,3 odstotka BDP-ja. Ampak nam, davkoplačevalcem, stvari vendarle malo ne gredo skupaj. Veliko je stiskanj pri transferjih, ni stoodstotne uskladitve z inflacijo, samo delna. Po drugi strani pa nas čaka od štiri do šest milijard evrov evropskih sredstev, ki jih lahko porabimo tudi za sanacijo poplav. Po podatkih Banke Slovenije imajo banke 120 odstotkov višji dobiček kot lani, bilančne vsote bank bomo obdavčili. Občutek imamo, kot da se denarja veliko nabere, ampak avgustovske ujme so vedno krepek odgovor za vse tisto, česar država ne da ali pa dodatno naloži na državljana.
Na eni strani so poplave vladi ponudile zelo širok alibi za vse mogoče napake ali nedorečenosti. Po drugi strani nimamo jasne slike, ne glede na to, ali je zgodba z 9 milijardami evrov, 10 milijardami evrov prava, ali pa ta s tremi milijardami. Mi bi danes vendarle morali imeti okvir desetletnega investicijskega cikla. To se da napraviti relativno hitro iz temeljnih virov in znotraj tega proračunskega deleža, ki pri tem sodeluje. Tako dobite strateški načrt za popoplavne obnove ne za eno leto, ampak za deset let. Ker imate okvirno razporejene proporce, od kod jemati vire in kako jih porabljati. Tako pa je poplavni del vnesel ne samo alibi, ampak hkrati tisto, kar je najhujše - dodatno negotovost v celotno strukturo načrtovanja. To je tisto, kar je morda najbolj sporno, tako ekonomsko kot politično. Ljudje, ki so prizadeti, pa do teh virov na neki način neposredno niti niso prišli, vsaj ne v takšni meri, kot so pričakovali ali kot jim je bilo obljubljeno. To je mismanagement ali, kot se pravi, menedžeriranje kriznih razmer, ki ga mi očitno tudi v tem primeru ne obvladamo dobro.