Lokalne ceste na kraškem pogorišču ostajajo zaprte, saj intervencijske in strokovne službe še niso končale svojega dela. Razmere na Krasu se sicer umirjajo, vendar nevarnosti še ni konec. Pojavljajo se nova, manjša žarišča ognja. Gasilci pa opozarjajo tudi na nevarnost padajočega ožganega drevja. Vsi, ki niso del intervencije, naj se ne zadržujejo na pogorišču. Foto: Marjana Grčman
Lokalne ceste na kraškem pogorišču ostajajo zaprte, saj intervencijske in strokovne službe še niso končale svojega dela. Razmere na Krasu se sicer umirjajo, vendar nevarnosti še ni konec. Pojavljajo se nova, manjša žarišča ognja. Gasilci pa opozarjajo tudi na nevarnost padajočega ožganega drevja. Vsi, ki niso del intervencije, naj se ne zadržujejo na pogorišču. Foto: Marjana Grčman
Zgorela Markova koča nad Renčami. Foto: Marjana Grčman
Zgorela Markova koča nad Renčami. Foto: Marjana Grčman

Na praznih lokalnih cestah srečujemo samo vozila vojske, policije, gasilcev in civilne zaščite. Ceste ostajajo zaprte, saj intervencijske in strokovne službe še niso končale svojega dela.

Razmere na Krasu se sicer umirjajo, vendar nevarnosti še ni konec. Pojavljajo se nova, manjša žarišča ognja – teh je največ na severnem pobočju Trstelja, kjer je debela humusna masa in posledično tudi množica podtalnih požarov. Ta požarišča se gasijo iz zraka s helikopterji – zaradi težko dostopnega terena pa tudi zaradi množice neeksplodiranih granat. “Italijani so v prvi vojni ta teren zasipali z granatami. Zato gasilci fizično ne smejo dostopati do žarišč požarov,” med vožnjo razlaga Igor Benko iz Civilne zaščite Ajdovščina. “Ko smo prejšnje dni gasili v Kostanjevici – tam je delalo samo ‘bum bum’. Zadnje dni smo branili kraške vasi, glavna skrb pa je bila, da Trstelj ne sme pasti. Potem bi bil ta del komunikacijsko popolnoma odrezan odrezan od Slovenije.”

Pod Trsteljem srečamo na straži gasilca iz Jurkloštra, ki sta že drugič prispela na kraško posredovanje. “Moraš fajn gledat, da vidiš, kje se kadi. Se obrne veter in skoraj ne vidiš dima in ognja. Pred par urami smo na vrhu Trstelja še na roko gasili. To se bo užigalo še nekaj časa. Edino fajn dež nas lahko reši. ” Ob tem naš pogovor pretrga zvok helikopterja, ki stresa vodo na žarišča. Iz določenih odsekov gozda se še vedno dviguje dimna zavesa.

Štori, posekano drevje, črni štrclji in ožgani suhi zidovi. Pred nami se dviguje kamnita puščava. Pogled ob katerem se nehote začuti rane, ki so jih tej pokrajini zadale vse njene vojne. Foto: Marjana Grčman
Štori, posekano drevje, črni štrclji in ožgani suhi zidovi. Pred nami se dviguje kamnita puščava. Pogled ob katerem se nehote začuti rane, ki so jih tej pokrajini zadale vse njene vojne. Foto: Marjana Grčman
Požar se ni zmenil za državno mejo. Zgorelo je celo pobočje vse do Klaričev in Brestovice. Foto: Marjana Grčman
Požar se ni zmenil za državno mejo. Zgorelo je celo pobočje vse do Klaričev in Brestovice. Foto: Marjana Grčman

Novi projekt – Center za revitalizacijo požganega Krasa

Na kraškem terenu ostaja več kot 300 gasilcev, v pripravljenosti so še vedno vojska, policija, gasilci, civilna zaščita in prostovoljci. Razmere na pogorišču si vojska ogleduje tudi iz zraka s termovizijsko kamero. Nadaljuje se čiščenje in zalivanje robov požarišča z vodo, Zavod za gozdove nadaljuje s popisom škode na terenu. Veliko je slišati tudi civilnih pobud za pogozdovanje Krasa.

V vasi Kostanjevica mi vidno izčrpan župan občine Miren - Kostanjevica Mauricij Humar, ki med ljudmi na terenu že vse dni dviguje moralo, razlaga: “Naša občina je gorela z vseh strani. V prihodnje načrtujemo avtentično doživetje Krasa, kot so ga živeli naši ljudje pred sto leti. Doživetje tega požganega in zelenega dela preko Centra za revitalizacijo požganega Krasa.”
Vas Jamlje – “Gospa, narava je tu jokala.”

Potujemo naprej po kolovoznih poteh proti vasi Jamlje na italijanski strani. S civilno zaščito obiščemo pokopališče, ki ga je zajel požar. Zogleneli križ, pogorelo cvetje, ožgane ciprese. Na robu črna kmetijska mehanizacija in ganljiv pogled v hrib za vasjo, na popolnoma opustošen Kremenjak. Požar se seveda ni zmenil za državno mejo. Zgorelo je celo pobočje vse do Klaričev in Brestovice. Ob pogledu na kraški armagedon k nam spontano pristopi domačinka Claudia.

“Gospa, narava je tu jokala. Drevesa so škripala, Kremenjak je bil v plamenih, dim vedno bolj črn. In fantje 18, 19 let, ki so tu prvi 'bot' videli požar, so gasili. Sem jim zakričala: Vzemite mojega sina iz hiše. Jaz pa sem šla reševat nono in nonota,” razlaga še vedno vidno pretresena.
“Tu pred pokopališčem so bila drva, ki so gorela v en velik kres. Grozno je bilo, z vseh koncev je gorelo. Tam kjer je pihal veter, tam se je prižigalo.”

Milena Berlot, prostovoljka, ki že pet dni dežura na točki, kjer se za gasilce, vojsko in policijo delijo voda, sokovi in sendviči. “Jaz sem vsem povedala – če bo evakuacija, jaz ne grem od tu.”Na kraškem terenu ostaja več kot 300 gasilcev, v pripravljenosti so še vedno vojska, policija, gasilci, civilna zaščita in prostovoljci. Foto: Marjana Grčman
Milena Berlot, prostovoljka, ki že pet dni dežura na točki, kjer se za gasilce, vojsko in policijo delijo voda, sokovi in sendviči. “Jaz sem vsem povedala – če bo evakuacija, jaz ne grem od tu.”Na kraškem terenu ostaja več kot 300 gasilcev, v pripravljenosti so še vedno vojska, policija, gasilci, civilna zaščita in prostovoljci. Foto: Marjana Grčman
Pokopališče v vasi Jamlje, ki ga je zajel požar. Zadaj ganljiv pogled v hrib za vasjo, na popolnoma opustošen Kremenjak. Foto: Marjana Grčman
Pokopališče v vasi Jamlje, ki ga je zajel požar. Zadaj ganljiv pogled v hrib za vasjo, na popolnoma opustošen Kremenjak. Foto: Marjana Grčman

“Ste zdaj bolj pomirjeni? Jutri se obeta dež.”

“Ne, nisem. Še vedno je polno žarišč in tako je suho, da lahko vsak čas zagori. In če ne bi bilo vas Slovencev, bi pri nas pogoreli.”

In kot vedno – vsaka tragedija, prinese tudi malo smeha. Claudia: “So prišli in me sprašavali o ognju iz Trsta, s privatne televizije Telequattro. Pa jih sliši nono, ki je dementen, in zakriči: ‘Brutti fascisci, via di quà’ (Grdi fašisti, stran od tu!). Naslednji dan pa, ko so našo vas preletavali trije kanaderji in osem helikopterjev, pa je nono pri kosilu rekel noni: Vidiš, Rozina, so končno prišli Amerikani in nas bodo rešli Nemcev.”

Vojna krajina

S civilno zaščito potujemo dalje po cesti duhov proti Brestovici. Štori, posekano drevje, črni štrclji in ožgani suhi kraški zidovi. Pred nami se dviguje kamnita puščava. Pogled, ob katerem se nehote začutijo rane, ki so jih tej pokrajini zadale vse njene vojne. Prispemo v vas Sela na Krasu – na razgledišče, kjer se načrtuje gradnja turističnega kampa, teren nadzoruje vojska. V bližini je še vedno bazen z vodo za gašenje, iz katerega lahko zajema helikopter. Na otroškem igrišču se pozibava konjiček, ki ga je obliznil požar. Iz kupa vej se še vedno kadi, v daljavi nedaleč proč pa se slišijo zvoki detektorjev, ki iščejo eksplozivna sredstva iz prve vojne.

Na terenu so vsi v pričakovanju današnjega dežja. Napovedujejo se plohe, od 7 do 15 litrov na kvadratni meter, kar ni dosti, pri čemer še dodatno skrb povzroča veter, ki bo spreminjal smeri.
Požar pa ni prizanesel niti kraškim jamam. Po besedah jamarja iz Jamarskega društva Temnica je požar opustošil Klobasjo jamo.

Črne zaplate gozda, iz katerih se na določenih mestih še vedno kadi, zogleneli osamelci, ki razkrivajo kamnito puščavo. Vonj po zažganem se prebija tudi v avtomobil. Idilična kraška pokrajina ima črno-sivo prevleko in je videti kot Dantejev Pekel. Razbeljena kraška tla naj bi med sekanjem imela tudi do 70 stopinj. Foto: Marjana Grčman
Črne zaplate gozda, iz katerih se na določenih mestih še vedno kadi, zogleneli osamelci, ki razkrivajo kamnito puščavo. Vonj po zažganem se prebija tudi v avtomobil. Idilična kraška pokrajina ima črno-sivo prevleko in je videti kot Dantejev Pekel. Razbeljena kraška tla naj bi med sekanjem imela tudi do 70 stopinj. Foto: Marjana Grčman

V štabu gasilcev v Kostanjevici na Krasu srečamo domačinko, ki že vse dni požara dvakrat na dan prinaša kavo. Šok, ki so ga doživeli vaščani, ko so bili skoraj obkoljeni z ognjenimi zublji, se ne bo še tako kmalu polegel.

“Ne vem, kako naj vam povem. V štab sem fantom kot običajno prinesla kavo. Potem pa vuf – in se je videlo, kako je ogenj preskakoval. Živ obup. V vasi Meljalki je bil ogenj 15 metrov od hiše. Če tega ne vidiš, ne moreš verjeti. ”

In še obvezna pohvala gasilskim enotam, ki se iz ust prostovoljcev sliši na prav vsaki postojanki: “Jaz prav vsakemu rečem, hvala, ker ste. Radi vas imamo. Tu so gasili otroci od 15 do 17 let, ki so prvič videli požar. Moj sin bo imel avgusta 21 let. Devet dni je bil na terenu, non stop. Ob šestih zjutraj je šel, ob enih zjutraj pa je prišel z gašenja.”

V vasi Lipa že v večernih urah srečamo Mileno Berlot, prostovoljko, ki že pet dni dežura na točki, kjer se za gasilce, vojsko in policijo delijo voda, sokovi in sendviči. “Jaz sem vsem povedala – če bo evakuacija, jaz ne grem od tu. Imam toliko pasemske perutnine, da bi jaz brez nje umrla. In so mi rekli – ti si prav avtohtona Lipanka. Jaz pa jim pravim, samo mrtva od tu.”

Čustveno pa ni bilo samo za domačine, ampak tudi za domače gasilce. Namestnik poveljnika Erik Spacal iz prostovoljnega gasilskega društva Kostanjevica na Krasu: “Emotivno je bilo, še posebej za nas. Smo branili svoje vasi, hkrati pa nismo vedeli, kaj se nam dogaja pri domačih hišah.”

Gasilec iz Vipave, ki želi ostati neimenovan, pa je dejal: “Ne vem, kako naj ti opišem z besedami. Telo dela samo od sebe, kadar je akcija in je treba urgirati. Niti ne pomisliš, da si utrujen, in da delaš aktivno že 12 ur na nečloveških razmerah, v vročini in dimu. Samo gas naprej in se ženeš do konca. Kadar pa pride par minut miru, se usedeš, padeš skup in zaspiš za par minut, pol pa samo gas naprej … Na koncu, ko si doma, se pa samo čudiš, kako tvoje telo vse to zmore.”

Danes je na Krasu nov dan. Naj bo dež obilen.