Na svečnico se v Cerkvi spominjajo svetopisemskega dogodka, ko sta Marija in Jožef nesla otroka Jezusa v judovski tempelj. Vsaka mati je morala namreč v tedanji kulturi 40. dan po porodu sina odnesti v tempelj, tam darovati in se na ta način očistiti.

Hkrati v Cerkvi praznujejo dan Bogu posvečenega življenja, ki so ga prvič praznovali leta 1997 v času papeža Janeza Pavla II. Na ta dan obnovijo redovniške zaobljube. Redovniki, ki se odločijo za posvečeno življenje, se zaobljubijo k določenemu načinu življenja, odpovejo se življenju v družini oziroma poročenosti, zaobljubijo se uboštvu in pokorščini predstojnikom.

Do svečnice naj bi po ljudskem izročilu pospravili jaslice, pomeni pa tudi čas, ko v cerkvah nehajo peti božične pesmi.

S svečnico je povezanih tudi več ljudskih pregovorov, ki se nanašajo na vreme. Če je svečnica zelena, velika noč bo zasnežena, se glasi eden od njih. Prav tako je znan pregovor, po katerem se takrat, ko na svečnico sneži, že vigred (pomlad) oglasi.