V Gibanju za dostojno delo in socialno družbo navajajo tri sistemske rešitve: ureditev bolniške odsotnosti, minimalno urno postavko in okrepljen inšpektorat. Foto: BoBo

Slabšo statistiko ima le še Španija s 33 odstotki. Pred dvema letoma, ko sem pripravljala gradivo za dokumentarni film o sistemski revščini v Sloveniji z naslovom "Pod mostovi", je veljal podatek, da smo z 41 odstotki netipičnih zaposlitev mladih v samem vrhu Evropske unije. Zato sva pogovor o prekarnosti s predsednikom Gibanja za dostojno delo in socialno družbo Borutom Brezarjem začela pri "svežih" statistikah, ki (še vedno) kažejo, da se v naši deželi nekaterim delavcem, še posebej tistim, ki šele vstopajo na trg dela, ne zagotavlja varnosti, kaj šele vseh pravic, ki si jih zaslužijo. Da, zaslužijo, z lastnim delom namreč.


Ali smo še vedno "v vrhu" Unije po netipičnih zaposlitvah?
Kar se tiče pogodb za določen čas, so slovenski delodajalci najbolj neusmiljeni do mladih med 15. in 24. letom. Položaj pa je še slabši, če pogledamo razdelitev v tej starostni skupini po spolu, saj ima pogodbo za nedoločen čas le 24 odstotkov žensk, ker se delodajalci želijo zavarovati za primere nosečnosti. Tu smo celo na zadnjem mestu v EU-ju!

Borut Brezar opozarja, da je za mlade med 15. in 24. letom slabše poskrbljeno le še v Španiji. Foto: Gibanje za dostojno delo

Kot rečeno, gre za mlade med 15. in 24. letom, ki delajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi – takih je v Sloveniji okrog 42 tisoč. Kar se tiče študentskega dela, pa raziskava Eurostudent navaja, da je med tistimi, ki delajo prek študentske napotnice, kar polovica takih, ki delajo, da pokrijejo svoje življenjske stroške, 36 odstotkov takih, ki brez študentskega dela sploh ne bi mogli študirati, 8 odstotkov pa z delom vzdržuje tudi druge, na primer otroka, partnerja ali starše.

In število samozaposlenih, opozarjate, narašča.
Mislim, da nas lahko skrbi rast samozaposlenih, saj se vsak mesec odpre približno 1000 s. p.-jev, precej manj pa se jih zapre. Samozaposleni v povprečju delajo dlje, a dobijo polovico manjšo urno postavko kot redno zaposleni.

Tovrstne zaposlitve niso "tipične" le med mladimi?
Nikakor ne. Mladi so seveda posebna skupina, ki je še posebej ranljiva, nikakor pa niso netipične oblike dela značilne samo za mlade. Naše društvo obstaja, da pomaga prekarnim delavcem, ki jih najpogosteje najdemo med netipičnimi oblikami dela. Opažamo, da se problemov, ki pridejo z nestalnostjo, negotovostjo in preobremenjenostjo, delavci navadno precej bolj zavedajo po 30. letu starosti, saj se začnejo pojavljati resni finančni padci, izrinjenost na rob in zdravstvene težave, kot so depresija, nespečnost, prehranjevalne motnje ali kaj podobnega. Šele takrat so prekarni delavci navadno tudi pripravljeni sodelovati, da se postavijo zase in za svoje pravice. Seveda pa prekarnost nista osebna izbira in osebni problem, saj se z njo srečujejo vsi delavci, ne glede na starost, spol, izobrazbo, poklic ali kako drugo osebno okoliščino. Zato je toliko pomembnejše, da se prekarni delavci povezujejo.

Trg delovne sile leta 2018

71,2 % pogodb za nedoločen čas
12,4 % samozaposlenih
9,5 % pogodb za določen čas
3,2 % študentskega dela
2,8 % pomagajočih družinskih članov
0,9 % drugih oblik dela

vir: SURS

S kakšnimi zgodbami mladih se srečujete? Veljajo za bolj iznajdljive na trgu dela, bolj prilagodljive današnjemu času, češ, se bodo že znašli …
Prav je, da imajo mladi veliko energije in občutek, da bodo večno mladi. Problem nastane, ko delodajalci to začnejo izkoriščati, še posebej takrat, ko mladi potrebujejo plačilo za preživetje sebe ali drugih; zato so pripravljeni sprejeti dela, kot so delo na črno, nočno delo, fizično izjemno naporno delo ali celo delo, ki ogroža zdravje. Pred leti smo imeli primer, ko je nekdo v času brezposelnosti sprejel delo na črno, ki je bilo sicer dobro plačano, a izjemno nevarno. Pri delu se je močno poškodoval in za las ušel smrti. Nikakor ne gre za to, da bi bila ta oseba nespametna, bolj je problematično to, da delodajalec ni priskrbel ustrezne zaščite, da je izkoristil nekoga v finančni stiski in za povrh vse skupaj izvajal še kot delo na črno. Žal ne gre za osamljen primer, ampak se take situacije stalno dogajajo in seveda ne samo mladim.

Je rešitev v ustanovitvi sindikata po nedavnem zgledu študentov arhitekture, ki delajo v birojih?
Naše društvo je že večkrat sodelovalo pri povezovanju delavcev – navadno v obliki sindikata – in še vedno verjamemo, da je povezovanje najboljši način, da delavci dosežejo tisto, kar jim pripada. Verjetno je najboljša oblika, da se to doseže, sindikat, vendar povezovanje lahko prevzema tudi neformalne oblike, kot je interna skupina na Facebooku, je pa res, da take oblike navadno trajajo manj časa.

Ko se delavci povežejo, vzpostavijo pritisk in delodajalcem postavijo zahteve, se navadno čudežno pojavi denar za dostojna plačila, ki ga prej ni bilo, z delavci pa se nenadoma začne pogovarjati in ravnati spoštljivo ter človeško. Tako je bilo v praktično vseh primerih, pri katerih smo sodelovali. V trenutku, ko je prišlo do razdora, ko je delodajalec na primer eni skupini delavcev ponudil bombončke, drugi pa ne, in je na primer del delavcev popustil in s tem razbil delavsko solidarnost, se je moč razblinila in povezovanje ni bilo več uspešno. Sindikat je vedno močan le toliko, kolikor je močno, vztrajno in povezano njegovo članstvo. Velikokrat pa žal pride do tega, da delavci mislijo, da se bo za njihove pravice boril nekdo drug, recimo sindikalni zastopnik, njim pa pri dejavnostih, kot je stavka ali protest, ni treba sodelovati ali pa se celo nočejo včlaniti v sindikat, ker dobro vedo, da bo vse, kar bo sindikat priboril pri delodajalcih, pripadalo tudi njim, ker so del delavskega kolektiva. Vsekakor verjamemo, da so to izjeme in da večina delavcev verjame v solidarnost in pri njej vztraja, ko je to potrebno.

Slovenski trg dela

- Leta 2005 je bila stopnja tveganja revščine med samozaposlenimi 13,1 %, leta 2017 pa že 26,6 %. Vsak četrti samostojni podjetnik (s. p.) v Sloveniji torej živi pod pragom tveganja revščine
- V Sloveniji je trenutno le še 22 % delavcev sindikalno organiziranih,
- V Sloveniji 17,3 % moških in kar 41 % žensk dela več kot 70 ur na teden. Povprečje članic Evropske unije je 21,8 %

Vir: socialna-druzba.si

Kakšne sistemske spremembe ste predlagali?
Predlagamo plačano bolniško odsotnost za vse netipične oblike dela. Samozaposlena oseba je na primer do plačane bolniške odsotnosti upravičena šele po 30 delovnih dneh. Kako bi to uredili pri študentskem delu, avtorskih in podjemnih pogodbah, ki plačane bolniške sploh nimajo, pa je stvar dogovora. Izguba dohodka in izgubljanje strank v času bolezni ali poškodbe so namreč za prekarne delavce izjemno nevarne.

Drugi predlog je panožna minimalna urna postavka v vseh netipičnih oblikah dela. Minimalna urna postavka bi morala biti določena po dejavnostih oz. panogah, hkrati pa bi morala biti postavljena višje kot preračunana urna postavka zaposlenega na minimalni plači, saj bi na ta način začeli spodbujati delodajalce, da začnejo zaposlovati na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tretji predlog pa je okrepljen inšpektorat za delo, ki bi izdal več odločb v primerih prikritih delovnih razmerij.

Ste v delovni skupini na ministrstvu za delo; pravite, da je skupina precej neaktivna?
Medresorsko delovno skupino za načrtovanje in izvedbo ukrepov proti prekarnosti je ministrica Ksenija Klampfer napovedala pred dobrim letom dni, ustanovljena je bila januarja letos. Nas in nekatere druge nevladne organizacije, ki se ukvarjamo s prekarnim delom, so povabili v posebno posvetovalno telo strokovnjakov. Razen vabila, da se pridružimo tej skupini, drugih dejavnosti nismo zaznali. Sklepamo, da se skupina občasno sestane, nima pa resnega interesa, da bi se posvetovala s tistimi, ki imamo s prekarnimi delavci dejanski stik in izkušnje. Zdi se, da se jim ta tema ne zdi dovolj pomembna ali pa menijo, da sami vedo dovolj o prekarnosti. Mogoče je zato ministrica novembra lani podprla nekoliko čudaško idejo posebnih certifikatov oz. standardov za podjetja, ki nimajo prekarnih delavcev. Želi torej nagrajevati tista podjetja, ki delajo nekaj, kar bi moralo biti normalno, hkrati pa se lahko vprašamo o učinkovitosti takih ukrepov.

Eno leto je "stara" Šarčeva vlada; katero potezo bi izpostavili kot pozitivno in katero kot negativno glede zajezitve revščine?
Če govorimo o področju dela, je vsekakor pozitivna razbremenitev regresa, saj vemo, da mnogi delavci tega denarja žal ne morejo porabiti za dopust, ampak gre denar za popravilo pralnega stroja ali kaj podobnega, tako da ta denar krvavo potrebujejo. Seveda je treba dodati, da je ukrep bolj koristil bolje plačanim. Negativen ukrep pa je po našem mnenju načrtovana ukinitev dodatka za delovno aktivnost. Ukrep pravzaprav pomeni, da bo nekdo, ki je redno zaposlen na minimalni plači in ima mogoče celo otroke, moral nekako preživeti brez dodatnih 197 € na mesec. Veliko večino takih primerov predstavljajo mame samohranilke. Po nekaterih izračunih naj bi ta ukrep prizadel kar 4.600 družin. Kot rečeno, gre za zaposlene osebe, ne le za prostovoljce, kot se navadno poudarja.