"Moj predlog je naslednji – naj ta država pokaže organizacijsko sposobnost, da lahko brez večjih težav, birokracije in zastojev uvede nekaj, kar bi bilo podobno UTD-ju; recimo da zagotovi, da so vsi otroci siti, pri čemer ne sme pozabiti, da morajo otroci jesti tudi ob koncih tedna, zato šolska prehrana ni dovolj," pravi Valerija Korošec, slovenska predstavnica v svetovni mreži BIEN za uvedbo temeljnega dohodka. iz Foto: Pixabay

Strah politike pred uvedbo UTD-ja je strah pred fiskalno nevzdržnostjo, kar kaže na napačno dojemanje koncepta. Gre namreč za spremembo že obstoječega sistema. Gre za odločitev, kaj naj bo univerzalno dostopno.

Valerija Korošec je slovenska predstavnica v svetovni mreži BIEN za uvedbo temeljnega dohodka. Več o UTD-ju pa v spodnjem intervjuju.


UTD-eksperimenti niso redkost v Evropi, a opozarjate, da pri njih ne gre za univerzalni temeljni dohodek v polnem pomenu besede. Zakaj ne?
Zato ker ima univerzalni temeljni dohodek natančno določena pravila; in sicer da mora biti individualen in da je nepogojen, kar pomeni, da ni vezan na premoženje ali pripravljenost posameznika za delo.

UTD je le ime koncepta, zato tudi velja, da v Evropi obstajajo UTD-sheme, ki pač niso tako imenovane.

Valerija Korošec

In mora veljati, da je za vse prebivalce?
Da, vendar lahko obstajajo pogoji, kot je recimo na državni ravni državljanstvo. Ko pa govorimo o nepogojnosti, se pri tem ne upošteva dohodek, premoženje ali pripravljenost za delo. Večinoma zagovarjamo tudi uniformnost, se pravi enotno višino UTD-ja.
Pri nas je vzbudila upanje ideja ministrice za delo, ki govori o otroškem dodatku, ki bi lahko postal, kar pa ni več povsem jasno, ali univerzalni otroški dodatek ali otroški UTD. In ta, torej otroški UTD, bi bil zmagovalna ideja za Slovenijo, medtem ko prvega pozna že večina evropskih držav. Slovenija, ki velja za eno najboljših po socialnih kazalnikih, tu zaostaja, čeprav smo že imeli neke vrste UTD za starejše, ko smo uveljavili državno enotno višino pokojnine za tiste, ki niso imeli nobenega dohodka.

Gre za prevetritev že obstoječega, je jasna Valerija Korošec, zato imamo že tudi denar. Uvedba UTD-ja je predvsem izziv za državno upravo. Foto: Osebni arhiv

Ni torej ključ v imenu, kratici, temveč v razumevanju, kaj so, kaj naj bodo univerzalne pravice.
Tako je. Skandinavske države imajo na primer politike, ki bi jim lahko rekli UTD, izvajajo se pač pod drugimi imeni. UTD je le ime koncepta, zato tudi velja, da v Evropi obstajajo UTD-sheme, ki pač niso tako imenovane.

In zato za povprečnino na lokalni ravni pravite, da je variacija tega, da bi jo lahko uporabili za uvedbo lokalnega UTD-ja.
Tako je. Gre za denar, ki ga država nakaže glede na prebivalca. V bistvu je tako, kot če bi rekli: poglejmo, koliko denarja namenjamo za socialo, in ga razdelimo po prebivalcih. Pri UTD-ju je pomembno razumeti, da gre za denar, ki kroži v državi. Če to povem s primerom – gre za količino vode v deželi v določenem trenutku, od dežja, ki pada in zaliva rože, do vode v zemlji in vodovoda. Gre za denar, ki se uporablja na različne načine skozi različne sisteme in daje različne rezultate.

Predlagam počasne korake – naj se začne z malico.

Valerija Korošec

Če govoriva o UTD-ju kot denarni pomoči, kakšen je vaš izračun?
Leta 2010 bi znašal 300 evrov, 250 evrov denarja in 50 evrov vavčerja. Vavčerje uporabljamo že zdaj. Vavčer bi lahko prebivalec dobil za storitve, na primer izobraževalne. Pred kratkim sem izvedela, da imajo gluhi ljudje vavčer, da lahko pokličejo svojega prevajalca. Vavčer je torej sistem, pri katerem lahko država reče: mi ta denar namenjamo za neko dejavnost. To pomeni, da v Sloveniji že imamo prave politike in pristope, ki bi jih bilo treba samo univerzalizirati, tj. da bi bile uporabne za vse. Slovenska težava je v načinu izvedbe, v pogojevanju. Zakaj imamo recimo študentske bone le za študente? Zakaj imamo popuste le za določeno generacijo? S tem pogojevanjem se v bistvu odločevalec igra v slogu deli in vladaj. Zadnje študije OECD-ja in IMF-a kažejo, da vsaka država lahko uvede UTD v višini denarne socialne pomoči in bo to finančno vzdržno ter učinkoviteje v zmanjševanju revščine. To ne pomeni, da trdim, da bi UTD moral biti tako visok, pač pa, da je to mogoče.

Poskusi uvedbe lokalnih UTD-jev se vrstijo na različnih koncih sveta; od Aljaske in Quebeca ter Ontaria do Škotske, mestnih občin na Nizozemskem in v Belgiji ali afriških predelov. V Evropi sta najbolj odmevala finski eksperiment, ki je vključeval dva tisoč brezposelnih in pokazal, da uvedba UTD-ja povečuje srečo, in švicarski referendum, na katerem so ga državljani zavrnili predvsem zaradi pomislekov glede financiranja.

In če se država odloči za UTD, to ne pomeni, da ukine socialne politike. Vas skrbi, da država reče ali eno ali drugo?
Vse je odvisno od pristopa. In zadnje čase se je nehalo govoriti, da je UTD vedno dobra ideja. Ne. UTD je dobra ideja, če je izvedba prava.

Torej, kakšno izvedbo predlagate pri nas?
Predlagam počasne korake, v smislu univerzalizacije že obstoječih programov.

Zato tudi kratico UTD razumete ne le kot dohodek, temveč tudi kot dobrino (univerzalna temeljna dobrina).
In brezplačno šolanje je natanko to, mi že imamo izobraževalni otroški UTD. Na tej ravni smo že dosegli univerzalnost, individualnost in uniformnost, enakost za vse otroke.

Gre pač za odločitev, katere pravice naj bodo univerzalne.
Moj predlog je naslednji – naj ta država pokaže organizacijsko sposobnost, da lahko brez večjih težav, birokracije in zastojev uvede nekaj, kar bi bilo podobno UTD-ju; recimo, da zagotovi, da so vsi otroci siti, pri čemer ne sme pozabiti, da morajo otroci jesti tudi ob koncih tedna, zato šolska prehrana ni dovolj. Mi nimamo finančnega problema glede uvedbe otroškega UTD-ja, očitno nimamo niti političnih zadržkov, obstaja pa dvom, ali je državna uprava organizacijsko sposobna to izvesti. Trdim, da se je doslej naša država do ljudi vedla mačehovsko, ne vem pa, ali zaradi malomarnosti ali nesposobnosti.

Pravite, da ne predstavlja finančnega problema, pa vendar vas bo vsak politik najprej vprašal – ali je predlog uvedbe UTD-ja fiskalno vzdržen? Kaj mu boste odgovorili?
Da sem to že dokazala prek mikrosimulacijskega modela. Preverila sem ga pri Belgijcih in pokazalo se je, kako lahko s spremembo sistema iz univerzalnega otroškega dodatka preidejo v brezpogojni otroški UTD z istim denarjem in pri tem zmanjšajo dohodkovno revščino med otroki.

Kaj natančno pomeni mikrosimulacijski model?
Gre za računalniški program, v katerem so zapisani vsi davki, vsi dohodki in na drugi strani vsi odhodki, transferji države; vsi programi, subvencije itn. Na ta način lahko vidiš, kako vsaka sprememba z ene strani vpliva na drugo stran oziroma kaj moraš narediti, da sistem ostane v ekvilibriumu, da torej ne poslabšaš situacije za najbolj ogrožene.

Vas je že nagovoril kakšen domači politik?
Ne.

Cilj evropske mreže za UTD, katere članica ste, je UTD v vse evropske države do 2030.
Tako je, vendar imamo dve različni poti. Ne gre le za ali – ali, torej ali evropski UTD ali nacionalni UTD, lahko je tudi oboje – evropski in nacionalni. In mi čedalje bolj zagovarjamo, da naj se Evropa zdaj, ko je začela govoriti o socialnem stebru, ko je začela vzbujati upe, da bo postala bolj socialna Unija, dokaže. Naj nam dajo evropski UTD, pa čeprav sprva le 50 evrov, da vidimo, ali je dovolj znanja za njegovo implementacijo. Enako predlagam tudi v Sloveniji, naj se začne z denarjem za malico.