Tinino sestrično Uršo v razredu zbadajo tri sošolke. Ko je pouka konec, se nadlegovanje preseli na splet. V razredni skupini na Messengerju jo naslavljajo z zaničljivimi vzdevki in ji pošiljajo nesramna sporočila. Urša se sčasoma umakne z družbenih omrežij, kar postane dodaten razlog za povečano nasilje nad njo v razredu. Uršo postane strah in večkrat ostane doma, tiha je in zaprta vase, ne udeležuje se več hobijev, ki jih je rada obiskovala, njene ocene se slabšajo … Tino skrbi, ker se Urša odmika tudi od nje, čeprav sta se včasih, kljub temu da obiskujeta različni osnovni šoli, veliko videli in se pogovarjali o vsem mogočem.

Aljaž je na praznovanju za prijateljev 17. rojstni dan spoznal Veroniko. Tisti večer sta veliko plesala skupaj in se pogovarjala, zato jo Aljaž naslednji dan doda na Instagramu. Naslednje tedne je pogovor med njima zanimiv in dinamičen, pogosto si dopisujete dolgo v noč. Veronika Aljažu postane všeč. Zdi se, da je tudi on všeč njej, saj Veronika predlaga, da si začneta dopisovati prek fotografij. Enkrat pa Veronika nekoliko nepričakovano Aljaža prosi, naj ji slika svoje spolovilo. Čeprav Aljaž to sprva zavrne, ga Veronika pozneje prepriča z obljubo, da bo tudi ona slikala svoje spolovilo. Ko Aljaž pošlje fotografijo, Veronika naredi posnetek zaslona, si shrani fotografijo in se začne norčevati. Aljaž je osramočen in prestrašen, sprašuje se, komu vse je Veronika poslala fotografijo.

Inja in Zarja sta najboljši prijateljici in sosedi. Šola jima je zelo pomembna, radi se učita in tudi njune ocene so med najboljšimi v razredu. V osnovno šolo ae vozita s šolskim avtobusom. Vstopita na prvi postaji, saj živita v kraju, ki je kar precej kilometrov oddaljen od šole. Nekaj postaj za njuno na avtobus pride skupina sošolcev. Med njimi je tudi Urban, ki že med vožnjo velikokrat žali dekleti zaradi njunih visokih ocen, ko izstopita pred šolo, pa ju vedno posname ali fotografira s svojim telefonom. Vsakič uporabi drugačen filter na Snapchatu in vsebino pošlje sošolcem v posebno skupino, v kateri ni piflark, kot imenujejo Injo in Zarjo. Dekleti se tako vsako jutro, še preden prestopita šolski prag, počutita izpostavljeni in hkrati izločeni iz svojega razreda.

Liki so sicer izmišljeni, take zgodbe pa so resnične …

Da so stiske mladih, ki doživljajo medvrstniško nasilje na spletu, še kako žive in pogoste, dokazujejo zapisi mladih v spletni svetovalnici na spletnem mestu To sem jaz v okviru NIJZ-ja. Tam mladi na strokovnjake naslavljajo najrazličnejša vprašanja v povezavi z odraščanjem, med njimi tudi tista, ki so povezana z medvrstniškim nasiljem. Zgornjih zgodb sicer niso zapisali mladi, ampak so nastale po navdihu resničnih zapisov z navedenega spletnega mesta. Tam mladi svoje stiske opisujejo anonimno, Urša, Aljaž, Inja in Zarja so zato izmišljeni. A mladi se v resničnosti vsakodnevno spopadajo z žaljivimi komentarji na družbenih omrežjih, izločanjem iz spletnih klepetov, snemanjem ali fotografiranjem na skrivaj, izsiljevanjem s fotografijami …

Nasilje tudi izključevanje iz spletnih skupin in všečkanje sovražnih komentarjev

Po pojasnilih policije med medvrstniško nasilje na spletu prištevamo zalezovanje, krajo profila in spletne identitete, ustvarjanje lažnih profilov z namenom škodovanja drugi osebi, izigravanje žrtve na spletu, da se ta nato odzove z jezo ali besom. Pogosti so tudi podžiganje, obrekovanje, očrnitev žrtve, žaljenje in razširjanje lažnih novic o njej, čedalje več pa je tudi sovražnih spletnih strani oziroma profilov z za žrtev ponižujočo vsebino. Nekaj teh in še dodatnih oblik pa mladi ne prepoznavajo kot nasilne, opozarja Sanja Berčnik z ljubljanske pedagoške fakultete, ki se ukvarja predvsem z vzgojo in izobraževanjem ter medvrstniškim nasiljem na spletu. "Zagotovo lahko med oblike medvrstniškega nasilja na spletu uvrstimo še posmehljive komentarje, izključevanje iz spletnih skupin, deljenje zasebnih sporočil, slik ali posnetkov brez soglasja ter ‘všečkanje’ sovražnih komentarjev. Te oblike se pogosto opravičujejo, kot da gre za ‘hec’, morda jih še ne vidijo kot resne posege v dostojanstvo človeka, pa vendar gre za točno to," pojasni strokovnjakinja.

Da je prikrito snemanje oziroma objavljanje vsebine brez soglasja posnetih oseb vse bolj izstopajoč in pogost primer, dokazuje tudi eden izmed nedavnih pretresljivih posnetkov, domnevno s Ptuja. Tamkajšnji mladoletniki so na posnetku, ki se je razširil na družbenih omrežjih, žrtev pretepli – kot je slišati, zaradi maščevanja – in objavili. Da gre v tem primeru in podobnih poleg fizičnega nasilja tudi za spletno, s katerim se moč nasilnežev potencira, žrtve pa dodatno ponižuje, je potrdila tudi Berčnik. Žrtev se namreč tem posnetkom ne more izogniti, splet jo vedno spremlja, uporabniki, ki jih je zelo veliko, pa si lahko vsebine tudi shranijo na svoje naprave.

Berčnik je bila tu kritična tudi do tradicionalnih medijev: "V zadnjem času opažamo vedno več snemanja in objavljanja takšnih vsebin, pri čemer bi rada poudarila, da je nedopustno, da potem mediji še dodatno v novicah znova in znova objavljajo te posnetke – in tako še dodatno viktimizirajo in ponižujejo žrtev. Mediji bi morali resno zavzeti stališče ničelne tolerance do nasilja in poslati jasno sporočilo, da takšnih vsebin ne bodo prikazovali."

Spletno nasilje je pogosto, a redko izpostavljeno

Po podatkih lanske raziskave Točke ozaveščanja o varni rabi Interneta Safe.si SID 2024 je vsaj eno obliko spletnega nasilja že doživelo kar 65 % vprašanih osnovnošolk med 7. in 9. razredom ter 55 % enako starih vprašanih osnovnošolcev. To je pri osnovnošolkah 10 odstotnih točk več in pri osnovnošolcih 6 odstotnih točk več kot v podobni raziskavi Odklikni! leta 2018. Pri dijakinjah in dijakih večjih sprememb med leti ni: vsaj eno obliko spletnega nasilja je že doživelo 63 % srednješolk in 54 % srednješolcev.

"V okviru raziskave projekta TRACeD leta 2022 je bilo ugotovljeno, da so se razmere, povezane s spletnim nasiljem med otroki in mladostniki, med epidemijo koronavirusa in po njej precej zaostrile in poslabšale. Menim, da je spletno nasilje med mladimi zelo pogosto in še redkeje izpostavljeno v primerjavi z drugimi oblikami medvrstniškega nasilja," je pojasnila Sanja Berčnik. Mladim svetuje, da so pozorni na nastavitve zasebnosti, da osebne informacije delijo premišljeno, da redno preverjajo svoje profile in vzpostavljajo jasno komunikacijsko mejo, a dodaja, da blokiranje profilov ali izbris fotografij samo po sebi ni rešitev.

"Brisanje profilov in sporočil oteži ustrezno ukrepanje, zato priporočam shranjevanje dokazov (npr. posnetek zaslona) in takojšen pogovor z odraslo osebo (staršem, učiteljem, svetovalno službo ali katero koli osebo, ki ji otrok oziroma mladostnik zaupa). Odrasla oseba je tista, ki presodi glede prijave na policijo – vsekakor je hujše primere treba prijaviti. O nasilju, četudi se dogaja na spletu, je treba obvestiti tudi šolo, ki jo obiskujeta žrtev in nasilnež, ki izvede ustrezne ukrepe v zvezi s preprečevanjem nasilja. Pomembno je, da se z brisanjem profilov ne umaknejo nasilnežem, ampak se jim zoperstavijo in o nasilju povedo odrasli osebi," je jasna strokovnjakinja za medvrstniško nasilje. Tu ključno vlogo po njeni oceni igrajo prav šole: "Pomembno je, da se v šoli govori o vseh oblikah nasilja, tudi spletnem nasilju, da se mladi učijo spoštljive komunikacije in spoštovanja komunikacijskih mej (nasploh in še posebej na spletu), da se odreagira na neprimerne vsebine in da se ustvarja varno okolje, v katerem se bodo otroci in mladostniki počutili slišani."

Kako naj ravnajo prijatelji žrtev?

Tinkaro je sošolka iz paralelke že nekaj časa izzivala med odmori. Tinkara namreč nosi zobni aparat, zaradi česar je pogosto izpostavljena zbadljivkam. V šoli se nikoli ni branila pred zlobnimi besedami. Eno popoldne pa, ko je imela Tinkara še posebej slab dan, je na Snapchatu sošolki namenila hudoben zapis, vso jezo je prelila v sporočilo. Sošolka je Tinkarino sporočilo shranila in ga naslednji dan pokazala razrednemu učitelju. Tinkara se sprašuje, zakaj je to storila in kako naj to popravi.

Oseba je tudi tokrat izmišljena, zgodba pa je resnična. Kako naj ravnajo tisti, ki so prepoznali svoje napake? "To je pomembno spoznanje in prvi korak k spremembi. V takšnem primeru je pomembno, da mladostnik prevzame odgovornost za svoja dejanja, se opraviči, pogovori z odraslim, premisli, zakaj je tako ravnal in kako bi lahko ravnal drugače. V takšnem primeru je dobro, če ima mladostnik podporo šolske svetovalne službe, ki mu pri tem lahko pomaga," svetuje Berčnik.

Sanja Berčnik pri tem pojasnjuje: "Prijatelji so ključni. Pomembno je, da žrtvi stojijo ob strani, jo poslušajo, ji zaupajo, če so tudi sami opazili, da se kaj dogaja, pomembno pa je tudi, da žrtev spodbudijo k iskanju pomoči in ji pri tem pomagajo (npr. da gredo zraven do odrasle osebe). Če se nasilje nadaljuje, žrtev pa ne poišče pomoči, naj prijatelji ukrepajo tudi sami in povedo odrasli osebi, kaj se dogaja."