Že dosedanja ureditev ni bila najboljša, a vendar je dajala pomemben poudarek izobraževanju in širjenju zavedanja, hkrati je tudi omogočala financiranje omrežja ARNES in s tem infrastrukturo za celoten izobraževalni sistem države. Po novem se bo država organizacijsko lotila informacijske družbe tako, da bodo o tem odločali tam, kjer že zdaj niso bili najbolj uspešni niti pri vzpostavitvi e-storitev za državljane, kar kažejo tudi padci na mednarodnih lestvicah. To je narobe in v nasprotju s trendi v Evropi. Trend v drugih državah je, da postaja informacijska družba tema, s katero se ukvarjajo najvišji predstavniki vlad in jo s pomočjo posebnih ministrov oz. visokih uradnikov koordinirajo horizontalno čez vse resorje. Tematsko gledano je informacijska družba ekologija 21. stoletja, torej tema, s katero se moramo ukvarjati vsi, še posebej pa voditelji, saj le s tem družbo pripravijo na izzive prihodnosti. V Sloveniji pa očitno odpravljamo še tistih nekaj vzvodov, ki smo jih imeli, da smo lahko tvorno vplivali na razvoj informacijske družbe in smo se odločili, da bo o tem odločala javna uprava.
Temeljno vprašanje je, kaj leta 2016 pojmujemo kot informacijsko družbo? Narobe bi bilo, če bi razumevanje ožili zgolj na informacijsko-komunikacijsko podporo delovanja državne uprave, saj je to le en del storitev infromacijske družbe. Zanimivo je, da tudi po več kot dvajsetih letih "bangemannovska delitev" (op. poročilo evropskega komisarja Martina Bangemanna o Evropi kot informacijski družbi iz leta 1994) na liberalizacijo infrastrukture in razvoj naprednih storitev vzdrži. V Sloveniji je pozornost strokovne javnosti in tudi (skozi čas) pristojnih ministrstev zelo usmerjena v regulatorno dejavnost, ki je nujna, vendar opažamo, da so spremembe, ki jih informacijska družba vnaša kot potencial, predvsem v zadnjih desetih letih v Sloveniji premalo izrazite. Digitalna ekonomija pomeni prepletenost vseh dejavnosti z informacijsko infrastrukturo in storitvami, pri čemer morajo biti hkrati naslovljena pomembna tehnološka in družbena vprašanja. Ali bo vso to kompleksnost mogoče izvajati iz resorja, ki ima jasno poslanstvo na področju javne uprave, je pomembno vprašanje.
Evropska komisija s svojim analitičnim orodjem zadnji dve leti meri indeks digitalnega gospodarstva in družbe. Slovenija je trenutno nekje na meji med drugo in tretjo tretjino držav članic (letos na 18. mestu, lani pa na 19. mestu). Najslabše se je odrezala na področju digitalnih javnih storitev (22. mesto) ter na področju odprtih javnih podatkov (23. mesto).
"Problem ni v tem, da bi mi nazadovali, ampak da vsi drugi tečejo vedno hitreje. To kaže na sistematično neupoštevanje problematike informacijske družbe, ki smo mu priča pri slovenskih vladah v zadnjih letih. Na srečo se predvsem zaradi dejavnosti na področju komercialnega sektorja kažejo pozitivni premiki in je trend pozitiven, a po drugi strani objektivna merila kažejo, da se npr. uporaba e-storitev zmanjšuje. To je dokaz, da vlaganje v e-upravo ni dovolj, treba se je vprašati tudi, kaj s sredstvi počnemo in kako storitve izboljšujemo. Na to strokovnjaki opozarjajo že nekaj let in upam, da se bo zdaj, ko smo dobili tudi zunanjo potrditev, končno to tudi spremenilo," je letos februarja za MMC ob objavi letošnjega indeksa opozoril slovenski glasnik digitalnih tehnologij Aleš Špetič.
Tudi digitalni glasniki so ideja evropske komisije, saj je na začetku leta 2012 tedanji predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso pozval države članice EU-ja, da po vzoru Velike Britanije imenujejo nacionalnega glasnika digitalne tehnologije na področju e-vključenosti. To je storila tudi slovenska vlada. Toda posluha za glasnikove nasvete, ki so popolnoma brezplačni, v vladnih sobanah očitno ni.
Informacijska družba bo dobila mesto med birokrati
Trenutno največja reorganizacija znotraj ministrstev naj bi se zgodila na področju informacijske družbe. Kot je poročalo Delo, si vlada želi po skrajšanem postopku spremeniti zakon o državni upravi ter preseliti direktorat za informacijsko družbo z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) pod okrilje "ministrstva za birokracijo" oz. natančneje na ministrstvo za javno upravo (MJU).
Tako na MJU-ju kot na MIZŠ-ju so pri pojasnilih, zakaj naj bi se to zgodilo oz. kakšno je njihovo stališče glede selitve omenjenega direktorata - trenutno ga sestavljajo trije sektorji, za elektronske komunikacije, za razvoj informacijske družbe in za zakonodajo informacijske družbe -, precej skopi.
"Namen prenosa direktorata za informacijsko družbo iz MIZŠ-ja na MJU, ki je že pristojno za področje informatike, je koordinacija informacijskih resursov, usklajeno vodenje politik informatizacije tako državne uprave kot širše ter boljša izraba informacijske tehnologije, od strežnikov do komunikacij in varnostnih ter drugih podpornih sistemov," pojasnjujejo na ministrstvu za javno upravo.
Skoraj identično je mnenje MIZŠ-ja, kjer le dodajajo:"Odločitev podpiramo, hkrati pa bomo naredili vse, da bo področje uspešno delovalo tudi v prihodnosti na osnovi dokumentov in smeri dela, ki smo jih pripravili do zdaj."
Očitno sta ministrstvi, ki jih vodita Boris Koprivnikar (MJU) in Maja Makovec Brenčič (MIZŠ) usklajeni glede transformacije vladnih razvijalcev informacijske družbe. Mnenja tistih, ki so ali so bili bolj posvečeni razvoju informacijsko komunikacijskih tehnologij v Sloveniji, pa so povsem nasprotna.
Od samostojnega ministrstva do javne uprave
Slovenija je bila ob prelomu tisočletja zelo ambiciozna, vsaj tako se je zdelo, glede razvoja informacijske družbe. V času šeste slovenske vlade, vodil jo je Janez Drnovšek, je bilo ustanovljeno ministrstvo za informacijsko družbo, katerega minister je postal Pavel Gantar. V tistih časih je Slovenija, vsaj med tedanjimi kandidatkami za vstop v EU, veljala za državo, ki je bila med vodilnimi po vlaganjih v informacijske tehnologije glede na BDP.
Tedanji največji slovenski operater mobilne telefonije Mobitel pa je denimo veljal za enega izmed najnaprednejših pri uvajanju novih tehnologij. Toda sredi prejšnjega desetletja se je vse „čez noč“ spremenilo.
Prva Janševa vlada je ukinila ministrstvo za informacijsko družbo in obenem ustanovila "ministrstvo za birokracijo", ki so ga ohranile vse naslednje vlade. Informacijska družba pa je degradirala iz ministrstva na direktorat. Toda s prihodom gospodarske krize je doživela podobno vlogo kot denimo Slovenska vojska (SV).
Vendar so težave pri vojakih mnogo bolj vidne. Ne nazadnje celo njen vrhovni poveljnik, predsednik republike Borut Pahor, javno razglaša, da je vojska v precej klavrnem stanju. Stanje informacijske družbe pa se odraža v evropskem indeksu digitalnega gospodarstva in družbe, kjer je Slovenija glede na druge EU-države podpovprečna. Dejstvo, da je sicer od vseh naših sosednjih držav pred nami le Avstrija, ni ravno tolažba.
Premestitev direktorata je slaba ideja
"Predlog se mi zdi slab, pravzaprav nesprejemljiv. S prenosom na MJU se pojavlja resna nevarnost, da se bo celoten spekter informacijske družbe zožil na spekter informacijskih storitev javne uprave in na storitve za potrebe javne uprave. Da bo direktorat za informacijsko družbo postal nekakšen razširjen oddelek vladne informacijske in komunikacijske podpore. To bi zelo osiromašilo razvoj informacijske družbe v Sloveniji," o prenosu direktorat na MJU meni nekdanji minister za informacijsko družbo Pavel Gantar.
Podobne dvome izražata tudi nekdanji minister za znanost, izobraževanje, kulturo in šport Žiga Turk in digitalni glasnik Aleš Špetič. "Korak je napačen. Obstaja realna nevarnost, da bo direktorat začel predvsem služiti interesom javne uprave po informacijskih storitvah in da gre za nekakšno podržavljanje informacijske družbe. Gonilni sili na tem področju sta znanost in gospodarstvo. Direktorat sodi na eno od teh dveh področij. Ob znanosti dobi nekaj več razvojnih, ob gospodarstvu pa ekonomskih pospeškov. Celo na kulturo sodi bolj kot v javno upravo, saj je informacijska družba tesno povezana z mediji in vsebinami," pravi Turk.
"Novica, da bo direktorat za informacijsko družbo prenesen na Ministrstvo za javno uprava, je slaba. Glede na dogajanje v zadnjem letu in pol želi vlada tovrstne aktivnosti skoncentrirati na MJU-ju. Informacijska družba namreč niso le žice, ampak celotna podstat sodobne družbe, ki se podpre z izobraževanjem, vključevanjem državljanov, ponudbo storitev, tehnično infrastrukturo in drugje. Ne predstavljam si, kako bo minister za javno upravo lahko vplival na izobraževalne procese ali izboljševal podsisteme informacijske družbe ali se npr. vključeval v diskusije o perečih temah, kot je internetna nevtralnost," meni Špetič.
"Žal trenutna poteza ni bila podkrepljena z javno razpravo, ampak gre za odločitev, ki ni utemeljena organizacijsko, ampak bolj z osebnimi preferencami posameznikov v vladi in grajenje centra moči okoli državne informatike, ki se ji zdaj pridružuje še informacijska družba. Poleg vsebinske nesprejemljivosti, na to kaže tudi to, da je odločitev sprejeta v proceduri po skrajšanem postopku. Tak proces in sama odločitev sta škodljiva in bosta še povečala trend nazadovanja informacijske družbe, ki smo mu priča v zadnjih letih. To pa se kaže na vseh drugih področjih, kjer zaradi nazadovanja izgubljamo konkurenčnost," še dodaja.
Ohraniti je treba vsaj vsebinsko identiteto
Nekdanji državni sekretar na ministrstvu za informacijsko družbo ter na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in sedanji direktor agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) József Györkös pa meni, da bi moral imeti direktorat celo večjo vlogo.
"Evropska komisija danes govori o povezanem enotnem digitalnem trgu in žal mi je, da v vseh zapletih z imenovanjem evropske komisarke Slovenija izgubila to pomembno področje, ki ji je bilo v Junckerjevi komisiji prvotno namenjeno. Direktorat, ki danes pokriva informacijsko družbo, bi moral ohraniti svojo vsebinsko identiteto in ne bi bilo primerno, da bi se zlil v organizacijsko enoto, ki v državni upravi skrbi za informatiko kot stroko, še več, delovati bi moral tudi horizontalno. Njegova (prenovljena?) vloga bi morala biti podpora kakovostnemu preskoku gospodarstva in podpora raziskavam in inovacijam, pri katerih imajo informacijsko komunikacijske tehnologije dokazano pomembno vlogo," pravi Györkös.
Ob tem poudarja, da je skoraj 20 odstotkov sredstev v evropskem programu Obzorje 2020 usmerjenih v raziskave na področju informacijsko komunikacijskih tehnologij. "Odločitev vlade o organizaciji resorjev je avtonomna. Tovrstne odločitve so toliko boljše, čim bolj so podprte z argumenti in vizijo ter cilji, ki jih s spremembo vlada želi doseči," dodaja.
Že dosedanja ureditev ni bila najboljša, a vendar je dajala pomemben poudarek izobraževanju in širjenju zavedanja, hkrati je tudi omogočala financiranje omrežja ARNES in s tem infrastrukturo za celoten izobraževalni sistem države. Po novem se bo država organizacijsko lotila informacijske družbe tako, da bodo o tem odločali tam, kjer že zdaj niso bili najbolj uspešni niti pri vzpostavitvi e-storitev za državljane, kar kažejo tudi padci na mednarodnih lestvicah. To je narobe in v nasprotju s trendi v Evropi. Trend v drugih državah je, da postaja informacijska družba tema, s katero se ukvarjajo najvišji predstavniki vlad in jo s pomočjo posebnih ministrov oz. visokih uradnikov koordinirajo horizontalno čez vse resorje. Tematsko gledano je informacijska družba ekologija 21. stoletja, torej tema, s katero se moramo ukvarjati vsi, še posebej pa voditelji, saj le s tem družbo pripravijo na izzive prihodnosti. V Sloveniji pa očitno odpravljamo še tistih nekaj vzvodov, ki smo jih imeli, da smo lahko tvorno vplivali na razvoj informacijske družbe in smo se odločili, da bo o tem odločala javna uprava.
Temeljno vprašanje je, kaj leta 2016 pojmujemo kot informacijsko družbo? Narobe bi bilo, če bi razumevanje ožili zgolj na informacijsko-komunikacijsko podporo delovanja državne uprave, saj je to le en del storitev infromacijske družbe. Zanimivo je, da tudi po več kot dvajsetih letih "bangemannovska delitev" (op. poročilo evropskega komisarja Martina Bangemanna o Evropi kot informacijski družbi iz leta 1994) na liberalizacijo infrastrukture in razvoj naprednih storitev vzdrži. V Sloveniji je pozornost strokovne javnosti in tudi (skozi čas) pristojnih ministrstev zelo usmerjena v regulatorno dejavnost, ki je nujna, vendar opažamo, da so spremembe, ki jih informacijska družba vnaša kot potencial, predvsem v zadnjih desetih letih v Sloveniji premalo izrazite. Digitalna ekonomija pomeni prepletenost vseh dejavnosti z informacijsko infrastrukturo in storitvami, pri čemer morajo biti hkrati naslovljena pomembna tehnološka in družbena vprašanja. Ali bo vso to kompleksnost mogoče izvajati iz resorja, ki ima jasno poslanstvo na področju javne uprave, je pomembno vprašanje.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje