Dr. David Waltner - Toews. Foto: Kathy Waltner - Toews
Dr. David Waltner - Toews. Foto: Kathy Waltner - Toews

David Waltner - Toews je ravno te dni izdal novo knjigo o pandemijah – ta tudi že vključuje najnovejšo, ki nam jo je zakuhal koronavirus. Človek je le del zelo kompleksne naravne verige in bolj ko se na planetu bohoti, bolj ruši ravnovesje, to pa se mu kot bumerang vrača. Ljudje zmotno mislimo, da smo ločeni od drugih bitij in ekosistemov, je prepričan Waltner - Toews, ki se kot strokovnjak posveča zoonozam, torej virusom, ki jih dobimo z živali, ter epidemiologiji bolezni, ki izvirajo iz organizmov v hrani in vodi.

Nič takega ni kot ločena človeška družba in naravni svet. To dvoje je povezano. Urbani ekosistemi so del večjih naravnih ekosistemov in v tem pogledu nam naš izobraževalni sistem ni dobro služil. Umetno razmejuje ekologijo in družboslovje. Mlade je treba poučevati o tem, kako te sfere sodelujejo. Ko pomislimo na ogrevanje naših domov, na to, od kod je naša hrana, na to, kako so zasnovana mesta … ne gre le za naše udobje, naše počutje, ampak tudi za to, kako se bo na to odzvala mikrobna populacija, kakšen odtis bo to pustilo na naravnem habitatu okoli nas. Ne gre le za izginjanje žuželk in ptic, ampak za to, kakšno spremembo porušeno ravnovesje pušča v plenilski verigi in mikrobioti, ki je povezana s členi v tej verigi. To dvoje moramo znati bolje razumeti.

Poslušajte intervju z dr. Davidom Waltnerjem -Toewsom, ki med drugim govori o življenju po pomladi 2020 in širjenju virusov z živali na ljudi ter tudi o temah, kaj imajo s tem prehranjevalne navade in kako se virus požvižga na meje.

Izbruh koronavirusa na Kitajskem v širšem kontekstu

Kot pojasnjuje, so se začele epidemije med ljudmi širiti, ko se je začel človek ukvarjati z živinorejo in nekatere živali gojiti v svoji bližini. “Preskok virusa z živali na človeka zahteva tesen stik med nami. Lahko gre za živali v divjini, kuga se je, denimo, na človeka prenesla v Mongoliji z malih glodavcev, tamkajšnji lovci so se je najprej nalezli. A večina epidemij, s katerimi smo živeli in še živimo, izhaja iz tesnega sobivanja z živino. Takšne so na primer ošpice.” Kužne bolezni, ki jih prenašajo virusi, so tako grožnja človeku že več deset tisoč let. Z razmahom trgovine, selitvijo ljudi v mesta, mobilnostjo in eksplozijo svetovnega prebivalstva pa se takšne bolezni širijo še hitreje.

Kar ga še posebej skrbi, so stiki med boleznimi divjih živali in boleznimi, za katerimi zbolevajo domače živali in na podlagi katerih se lahko virus nato širi na ljudi. “Poglejmo Kitajsko, kjer je nedavno izbruhnil novi koronavirus. Že od leta 2018 se spopadajo s ponavljajočimi se izbruhi tako imenovane afriške prašičje mrzlice. Leta 2018 in 2019 je zaradi te bolezni na Kitajskem poginila polovica prašičev oziroma so jih preventivno usmrtili. Bolezen pa se še vedno širi med divjo populacijo prašičev. Hkrati so se pojavljali novi izbruhi ptičje gripe, ki ogroža predvsem piščance. In zdaj to postavite v kontekst novoletnih praznovanj na Kitajskem. Več sto milijonov ljudi se je združevalo, za svoje zabave so si želeli meso, in tudi če bi vse druge države na svetu izvozile svoje prašiče na Kitajsko, še vedno ne bi zadovoljili tamkajšnjega povpraševanja. Prav zaradi tega se je na tržnice, kakršna je bila tudi tista v Vuhanu, veliko pritiskalo. Ker je že jeseni primanjkovalo prašičjega in piščančjega mesa, so prišle v poštev tržnice z drugim, torej divjim živalskim mesom, saj domače preprosto ni bilo na voljo.”

Namesto tunelskega razvijajmo periferni vid

Hrana ni samo proizvod, ni samo dobrina, kot so zobne ščetke, kondomi, čevlji in tovornjaki. Hrana je veliko več kot dobrina. Ima svoje mikrobiome, svoje viruse in bakterije, s svetovno trgovino si izmenjujemo tudi vse to, poudarja Waltner - Toews. Tak proizvod ima lahko zelo velike posledice za človeško populacijo. Zdaj moramo predvsem razmisliti o tem, kako si bomo znali v prihodnje učinkoviteje in obširneje deliti informacije, in to ne le med naravoslovnimi znanstveniki, ampak bi morali biti v komunikacijo vključeni tudi družboslovci in analitiki vseh vrst. “Moj pomislek je, da imamo tunelski vid. Znanstveniki so izjemno dobri v tem, da se osredotočijo na virus specifične vrste in njegovo interakcijo z nami. Problematične pa so nove vrste virusov, ki jih še ne poznamo. In te se pojavijo z mešanjem med različnimi virusi, ki sobivajo z različnimi živalskimi vrstami. Nepričakovano lahko preskočijo na ljudi in se začnejo na neki točki izjemno hitro spreminjati. Zdaj nam manjka širši vpogled v celotno omrežje dogodkov, ob tunelskem potrebujemo tudi periferni vid. Ta pri posamezniku omogoča, da se zaveda stvari okoli sebe in se lažje osredotoči na to, kar je pred njim. V našem položaju potrebujemo kolektivni periferni vid, torej sodelovanje strokovnjakov, ki se spoznajo na živalske bolezni, na ekonomske zadeve in tako naprej in ki redno izmenjujejo poglede. Potrebujemo ekološko-družboslovno-biološko-ekonomsko povezovanje. Skrbi me namreč, da se bomo v prihodnje preveč osredotočali le na novi koronavirus, presenetilo pa nas bo nekaj čisto drugega.”

WHO: Ameriška napoved odstopa neumestna

Kako pa sam komentira odziv Svetovne zdravstvene organizacije na zdajšnje širjenje okužb in napovedi držav, zlasti Amerike, da je proračunsko ne bodo več podpirale? “Delal in sodeloval sem s številnimi ljudmi v takšnih mednarodnih organizacijah, v njih je tudi nekaj mojih študentov. Razumeti moramo, da to niso le organizacije v lasti držav, še vedno pa jih države članice omejujejo s tem, kaj lahko storijo. Niso popolnoma samostojne. Osebno menim, da bi lahko Svetovna zdravstvena organizacija določene ukrepe sprejela prej in bila odločnejša, a zagotovo v takih trenutkih od držav ne pričakujem, da se umaknejo, da odtegujejo svoj del proračuna, ampak da se še dejavneje vpletejo in na mednarodni ravni učinkoviteje izmenjujejo informacije. Umik je napačen odziv. Tudi v prihodnosti nas čakajo pandemije, zato potrebujemo boljše povezovanje držav, ne pa lokalnih osamelcev. Svetovne organizacije bodo vse bolj nujne. Narobe se je umakniti, tudi če je kritika utemeljena. Ta hip na Zemlji živi več kot sedem milijard ljudi, ob čemer se virusi požvižgajo na državne meje. Njihovega širjenja ne moremo zajeziti z nacionalnimi mejami.

“Nosili bomo maske, pomembna bo fizična razdalja, te spremembe bodo postale globalne. Mislim, da se bomo morali tudi naučiti živeti z boleznimi, kot je ta. Nismo več tako optimistični, kot smo bili na primer v 90. letih, ko smo bili prepričani, da so velike svetovne epidemije za nami in premagane, da bo vse le še bolje, da nas bo napredna tehnologija rešila."

David Waltner - Toews ob tem posebej opozarja na trgovinsko prepletenost. S hrano trgujemo na svetovni ravni, zato potrebujemo tudi socialno solidarnost, poudarja Waltner - Toews. "Vedeti moramo, v kakšnih razmerah nekje drugje uspeva hrana … Poglejmo ebolo v podsaharski Afriki: veliki izbruhi ebole so se po večini zgodili v predelih, kjer so divjale državljanske vojne in kjer so se za končanimi vojnami začele obsežne investicije rudarskih in lesnih podjetij. Te brutalno preoblikujejo pokrajino, v državo pride nova delovna sila, ki pa je brez pravega socialnega zavarovanja. Nimajo dovolj hrane in ne ustrezne zdravstvene oskrbe, hrano iščejo tudi v divjini in tako se zgodijo izbruhi, kakršen je bila ebola. To lahko preprečimo tako, da takim območjem – če že izkoriščamo trgovanje z njimi – omogočimo boljše socialno in zdravstveno zavarovanje, da tamkajšnji delavci ostanejo zdravi. To je bolje za vse."

Kot posamezniki imamo največjo moč pri zajezitvi prihodnjih epidemij na področju hrane. Vprašati bi se morali, od kod pride naša hrana, in svoj način prehranjevanja spremeniti do te mere, da ne temelji popolnoma na mednarodni prehranski verigi. "Doslej smo se veliko posvečali izginjanju karizmatičnih vrst, od pand, nosorogov in tako naprej. Začeli smo se tudi spraševati, kako je v urbanih naseljih zasnovana vodovodna oskrba, kako so speljane ceste, kako ob njih zasajamo vse več dreves, da s tem v svoji bližini ohranjamo naravo. Ob tem pa se ne zavedamo, da lahko določene vrste ptic, ki jih tako privabljamo v okolje, in umetna vodna okolja, v katerih žuželke nimajo naravnih sovražnikov, zamajejo mikrobno ravnovesje. Na eni strani na urbanih površinah ustvarjamo naravno okolje, ki je prijetno za nas, po drugi strani pa so lahko taka okolja tudi past, saj se lahko v njih določeni nevarni virusi ali mikrobi razmnožujejo veliko hitreje, kot bi se sicer."

Kaj bo po pomladi 2020?

Zaradi vse večjega pritiska brezposelnosti bodo začele države sproščati ukrepe, najbrž se bo zgodil drugi val, morda tudi tretji in tako naprej, je prepričan dr. David Waltner - Toews. “Raziskovalci bodo skušali hkrati s tem v laboratorijih najti ustrezna cepiva in zdravila, ki bi učinkovala bolje. Vidim tudi, da se odpirajo razprave, kako prestrukturirati zdravstveni sistem, da se bo v podobnih krizah odzival učinkoviteje. Velike mednarodne organizacije bodo skušale spet vzpostaviti nadzor, kar pa po mojem mnenju ne bo delovalo in se zna bolezen pojaviti še v srditejši obliki.

Koronavirus podkast

Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja.

Naročite se na podkast Vala 202.

Zagotovo bo srečanje z novim koronavirusom vplivalo tudi na naše potovalne navade,” je prepričan. “Nosili bomo maske, pomembna bo fizična razdalja, te spremembe bodo postale globalne. Mislim, da se bomo morali tudi naučiti živeti z boleznimi, kot je ta. Nismo več tako optimistični, kot smo bili na primer v 90. letih, ko smo bili prepričani, da so velike svetovne epidemije za nami in premagane, da bo vse le še bolje, da nas bo napredna tehnologija rešila. Zdaj smo dobili zaušnico in naša naloga je, da premislimo, kako lahko skupaj delujemo naprej in tudi v prihodnje s pridom ohranjamo medosebne stike.”