Zgodbe so vezane na pomembne zgodovinske dogodke in ljudi, s katerimi se je srečal ali sodeloval. V pogovoru se je skozi prizmo osebne zgodbe in razmišljanj dotaknil marsikatere teme, aktualne ali celo pereče še danes.

Foto: Radio Slovenija/Jure K. Čokl
Foto: Radio Slovenija/Jure K. Čokl

Začniva s trenutno situacijo, v kateri so mediji pri nas in po svetu. Za vami je dolga kariera – ali je bil položaj medijev že kdaj prej podoben temu, v katerem so zdaj?

Vse je in ostaja, ampak nikoli več ne bo táko in takó, kot je bilo – tudi za medije. Pojav, razvoj in vpliv svetovnega spleta so mejnik za svet in človeštvo, večji in globlji, kot lahko slutimo, primerljiv z novim štetjem in inkarnacijo nekakšnega novega "boga", vsemogočnega … Naj ne naštevam, kaj vse je, vsebuje, predstavlja, omogoča … Je – prispodobno rečeno – babilonski stolp, aleksandrinska knjižnica in pitijsko preročišče hkrati. Vprašajmo se, kaj ni ali še ni, na katerem področju še lahko brez … Mediji so delček, mikron ali še manj v tem kolosu. Prilagajajo se, tako rekoč vsi, ki dajo kaj nase in so odločeni preživeti, imajo svoje spletne različice, delujejo, producirajo sproti, čeprav npr. kot časopis še izhajajo dnevno ali tedensko ali kot radio, ki danes tako rekoč "vozi" po dveh tirih. Vprašanje je, ali lahko sploh še živimo brez spleta. Kar je podobno vprašanju, ali še lahko živimo brez plastike in ali bi znali preživeti v divjini …

Pred desetletji je za radio veljalo, da je prvi, ki (more in lahko) "deluje v realnem času". Drugi mediji so bili v zamiku, ne le tisk, tudi takrat še okorna televizija. Splet pa nas je razvadil, vse mora biti takoj in dostopno. V hitrih mrežah se enako bliskovito širijo izmišljotine in (preverjene) resnice, dejanske podobe in ponaredki. In tu je razlika: za novinarsko ali agencijsko vest se ve, kakšna mora biti, na čem stoji in po čem velja. Temu, da večina ljudi danes pripisuje enako veljavo vsemu, kar se vali po spletu, bi McLuhan nemara zaploskal, češ, saj sem trdil "Medij je oz. določa sporočilo …" (Medium is the message) – kolikor toliko izkušen človek pa je previden in loči zrna od preveč plev.

Program Radia Študent v živo s travnika pred 8. blokom ŠN. Na fotografiji Ivan Lotrič, Dušan R., Edi Štefančič, 1976. Foto: OM produkcija
Program Radia Študent v živo s travnika pred 8. blokom ŠN. Na fotografiji Ivan Lotrič, Dušan R., Edi Štefančič, 1976. Foto: OM produkcija

Posebna situacija je ta, v kateri se je trenutno znašel STA. Kako sami vidite in ocenjujete to situacijo?

STA je danes nuja in nekaj samoumevnega. Pozabili smo že, da jo je bilo treba zgraditi – iz nič oziroma iz male podružnice ministrstva za informiranje z nekaj faksi, priklopljenimi na poštne zveze. STA je bil najpomembnejši medijski projekt prvega desetletja samostojne Slovenije! Država, mediji in prebivalci smo potrebovali hitro, usposobljeno in verodostojno agencijo. Postaviti táko – z vsemi uredništvi, dopisniško mrežo in angleškim servisom, tehnološko sodobno, pogodbeno vpeto in dnevno vključeno v mrežo evropskih nacionalnih agencij in združenje … – je bil izjemen projekt po finančni, tehnični in kadrovski plati.
Mojih želja po vrnitvi na radio je bilo konec proti koncu 1991, ko me je Jelko Kacin izzval in "z dekretom" poslal na STA – formalno za glavnega in odgovornega urednika, tako rekoč pa za usklajevalca tega zahtevnega "gradbenega" načrta. Naj spomnim: takrat je v širši soseščini in BiH-u še divjala vojna in Jugoslavija je še razpadala. Mi smo imeli svoja dopisnika tako v Sarajevu kot v Beogradu – in bili smo ponosni, ko so nas citirale večje in vplivnejše agencije.
Takrat, proti sredini 90. let, je bila še priložnost, da bi v solastništvo agencije vstopili mediji in v skladu s svojimi potrebami usmerjali programski razvoj. Ko je prvi družbenik države INI, poznejši Pristop, svoj manjšinski delež prodal, se je ta nekam izgubil in država je ostala edina lastnica … – tega, da bi imeli državno agencijo, pa si ob njeni ustanovitvi nikakor nismo želeli.

So mediji na take situacije vedno pripravljeni ali se ob vsaki taki situaciji prilagajajo razmeram na novo?

Novinarji se prilagodimo; in ker ustvarjamo medije in s tem soustvarjamo podobo stvarnosti, se posledično prilagajajo tako mediji kot omenjena podoba. Prilagodljivost pa ne pomeni nujno ne izgube možnosti izbire ne avtonomije. Na primer glede radia – nisem privrženec pretesnega povezovanja radia in spleta, ne vidim smisla v tem, da poslušalca neprestano pošiljate k zaslonu. Radio je vroč medij, spodbuja notranjo predstavnost, dialog, fantazijo – podobno kot branje leposlovja. Če človeku svetujete Dostojevskega, mu ponudite knjigo – in ne stripa ali filma … Sam naj si v domišljiji ustvari podobe likov. Podobno je z avtonomnostjo. Tudi ko radio vključuje, ko tako ali drugače uporablja gradivo z družbenih omrežij, naj se ne postavlja v tekmovalen, še manj pa servilen odnos.

Je pa res, da situacija, v kateri živimo, zahteva pamet, da nujno potrebuje komentar, refleksijo – in to, da se vzpostavlja nenehen družbeni dialog.

Snemanje intervjuja z Vinkom Globokarjem. Foto: Osebni arhiv
Snemanje intervjuja z Vinkom Globokarjem. Foto: Osebni arhiv

Imate občutek, da je biti novinar danes težje, kot je bilo pred na primer 40 leti?

Sem novinar starega kova, da ne rečem "analogni". Pa to ni razlog, da še verjamem v resnico in kredibilno novinarstvo – tudi v digitalnih časih in medijih. Pred 40 in več leti smo seveda ustvarjali radio v razmerah, ko so nas "čuvali" in usmerjali pooblaščenci ene in edine stranke. Priznam, da so me takratna trenja manj motila, kot me je pozneje spopadanje z diktatom kapitala.

Zaradi konflikta s slednjim sem enkrat samkrat na svoji delovni poti končal na cesti, brezposeln. Nikoli nisem bil v stranki, ne prej ne pozneje. Njihovih nadzornikov se nisem bal. Mogoče je bilo argumentirati svoj prav in nekako smo se vedno izvlekli. Kapital vzpostavlja darvinistične, prav volčje medosebne in družbene odnose – to pa ni zame!

So izzivi, pred katerimi se danes znajdejo mladi, ki bi radi opravljali to delo, večji ali manjši kot nekoč?

Težko sodim, rekel bom – je in ni drugače. Imam sina, ki osvaja medije (pa ni študiral novinarstva) – na oddajo, vodenje programa ali prenosa se pripravlja enako, kot sem se sam. Sedi, razmišlja, si piše iztočnice, analizira glasbo, predvsem pa veliko bere. Taka je primerjava na osebni ravni. Širša slika je morda nekoliko drugačna; ko sem bil zadnjič v desku, me je presunila grobna tišina, vsi so napeti, zatopljeni v zaslone in mobilne telefone – informacije dežujejo, letijo skupaj. S tega vidika je novinarstvo še bolj adrenalinsko, kot je bilo v mojih najbolj intenzivnih časih. Mi je pa žal, ker se številne pomembne družbene teme – take, ki bi lahko prinesle uvid, refleksijo in premike – odbrenka v pogovornih oddajah, kjer "strokovnjaki za vse" in "vplivneži" obeh spolov, bolj ali manj vedno isti, trosijo svoje asociacije in mnenja. Mnenja, ne argumentov, ki bi izhajali iz védenja.

Dušan Rogelj pred mikrofonom Radia Slovenija, v družbi poslušalcev nočnega programa. Foto: Osebni arhiv
Dušan Rogelj pred mikrofonom Radia Slovenija, v družbi poslušalcev nočnega programa. Foto: Osebni arhiv

Se splača biti novinar leta 2021 in v prihodnje? Zakaj?

Novinarstvo je še vedno lahko poslanstvo – če to ozavestiš in se držiš svojih lastnih meril, sprejmeš tudi "pripadajočo" materialno plat in dejstvo, da aplavzi ne bodo pogosti. Da, seveda se splača: dober novinar lahko s svojim delom odpre nov zorni kot, novo paradigmo, s svojim komentarjem premakne goro – če ga najde tema, lahko sproži "prvi kamenček" družbene spremembe, kulturnega, civilizacijskega premika.

Ob tem: kot kritik že več kot desetletje spremljam ustvarjanje v ljubljanski Drami – to se mi zdi pomembno, skoraj kot krona mojega delovanja. Ostajam v središču sveta, pomembnih družbenih tem, izjemne kreativnosti – to je najboljše, kar se mi je v zrelih letih zgodilo. Sem pa moral skozi vse faze življenja in novinarstva, da sem se samozavestno in suvereno vzpostavil tudi kot presojevalec umetnosti, ne samo stvarnosti.

Ali ste si kot mlad novinar predstavljali, da biti novinar pomeni tako širok spekter znanj in odgovornosti, kot se je izkazalo pozneje?

Študiral sem na filozofski fakulteti, primerjalno književnost in filozofijo, bil sem odprt in radoveden mlad človek; prihajam iz družine, kjer je bilo znanje cenjeno. Sestra Snežna je danes univerzitetna profesorica biologije ter cenjena in uspešna raziskovalka v ZDA. Ko me je leta 1969 odneslo na Radio Študent – ne po naključju na radio, ta se je izkazal kot skupni imenovalec mojih preštevilnih interesov – me je delo, preprosto rečeno, zasvojilo. Opustil sem ambicijo, da bi bil nekoč literarni znanstvenik ali pedagog, vendar: zaradi obzorij, ki mi jih je odpiral študij, predvsem pa profesor Dušan Pirjevec, sem takrat lahko umeščal dogodke in izkušnje v širše okvire in iskal tako imenovano veliko sliko. Novinarstvo sem že kot mlad človek dojemal v širšem smislu, kot razmišljanje, refleksijo o svetu skozi medij; odgovornost pa je osebna lastnost, ki je spremljala moje delo in iskanja na osebnem in poklicnem področju.

Novinarska konferenca v Cankarjevem domu ob osamosvojitvi; z ministrom za informiranje Jelkom Kacinom in podpredsednikom Vlade RS Leom Šešerkom pred novinarji leta 1991. Foto: Osebni arhiv
Novinarska konferenca v Cankarjevem domu ob osamosvojitvi; z ministrom za informiranje Jelkom Kacinom in podpredsednikom Vlade RS Leom Šešerkom pred novinarji leta 1991. Foto: Osebni arhiv

Se svojih začetkov bolj spominjate po zgodovinskih dogodkih ali po novinarskih prispevkih, ki so nastali zaradi njih?

Po obojem, eno se zrcali v drugem. Odkar se nam je sin odselil in mi prepustil sobo, v njej nastaja nekakšen studio – zbirka najrazličnejših "mašin", ki sem jih uporabljal in zdaj znova usposobil, posnetkov zahtevnejših in odmevnejših radijskih oddaj ter gradiv na papirju, trakovih in kasetah. Že pogled v to moje "svetišče", sicer bolj skladišče, budi spomine, ki so zame vedno povezani z zanesenjaštvom, znanjem in veščino. Žal se je v tistih analognih časih malo arhiviralo, trakov ni bilo dovolj, bili so dragi. Tako so sila redki posnetki iz prvih let Radia Študent, ni posnetkov s kulturnih maratonov in z zasedbe filozofske fakultete, zdi se tudi, da je bilo ob digitalizaciji vaših arhivov marsikaj izpuščeno ali že prej izgubljeno …

Skratka, veliko se je nabralo – tudi iz obdobja mojega dela zunaj radia, na STA-ju in pri nekaj revijah, ki sem jih urejal. In že približno pol leta se tako sprehajam po svojem življenju. Oddaje in pisni prispevki mi v spomin prikličejo sodelavce, naše skupno delo in dogodke, lepe in bridke, zanosne in tudi take, na katere nisem ponosen ...

Vam je kateri izmed njih ostal v posebnem spominu?

Brez lažne skromnosti: ponosen sem na prve tri songe Tomaža Pengova, posnete za Radio Študent – sam sem ga, boemskega prijatelja, odpeljal k Bevcu v studio; na vse, kar smo kot OM produkcija naredili v 70. na področju raziskav medija, zvoka in eksperimentalne glasbe – se kdo spomni oddaj Zvok sveta in Zvočne raziskave? … Glas Ljubljane – RGL smo v nekaj letih iz mestnega političnega trobila preobrazili v poslušljiv sodoben radio. Na nacionalki, ko je bila še Radio Ljubljana, pa: korenita prenova jutranjega in nočnega programa (avizo nočnega je iz tistega časa in ostaja); radijski in televizijski projekt Lojtrca domačih je veliko naredil za emancipacijo narodno-zabavne glasbe, je pa vznemiril politiko, ker naj bi v 80. domnevno spodbujal slovenski nacionalizem … (zaradi Lojtrce so me pisano gledali politični veljaki, radijski "politkomisar", kolegi – zapriseženi rokerji in muzikologi, ki so se sramovali "goveje" glasbe) … In s terena: poročal sem s srbskih "mitingov resnice", pa iz Črne gore, ko se je odvila "jogurt revolucija" – puč mladopartijcev v Titogradu, edinemu od novinarjev mi je uspelo priti na kraj ekološke nesreče na Kornatih, kjer sem posnel reportažo …

Doma, v hiši sem z veseljem in redno vodil glavne informativne oddaje, jutranji program na Valu, bil v ekipah terenskih oddaj po Sloveniji – do Brionov in Novega Sada …

Ravno pred kratkim sem našel posnetek, ki je nastal na Radiu Kranj, ko sem se s padalom (v tandemu seveda) spustil s Kriške gore in je kolega Slavko Šetina polet prenašal v živo.

Kolegica, ki je bila v studiu, me je po zvezi vprašala, kaj mi pomeni radio, pa sem prostodušno rekel: "Vse, radio je moje življenje!" Ker sem tako tudi mislil ... V dopolnilo: takrat sem bil star 43 let, imel sem sina, žive starše in bil sem na novo zaljubljen. Tako da – ja – radio je moja velika ljubezen.

Dušan Rogelj na STA-ju, na vročem stolu dnevnega urednika, 1995. Foto: Andrej Žigon
Dušan Rogelj na STA-ju, na vročem stolu dnevnega urednika, 1995. Foto: Andrej Žigon

Najbrž so vam v posebnem spominu ostali tudi nekateri sodelavci in kolektivi.

Delal sem v več kot pol ducata kolektivih (če ne štejem zadnjega obdobja in statusa samostojnega novinarja, ko sem sodeloval s številnimi) – kot novinar, urednik ali oboje. Bolj ali manj posrečeno sem se vklapljal vanje, kot urednik sem bil zahteven in garač, tudi "picajzlarski", so rekli za hrbtom. Dvakrat sem imel možnost sestaviti svojo ekipo in posebni spomini me vežejo na ekipo mladih ljudi, ki se mi je pridružila na Radiu Kranj. Zanesenjaški, pametni, odgovorni, hitri, danes vsi z lepimi karierami – v medijih in drugje. Nanje sem zelo ponosen. Tisti časi so bili zahtevni: postavili smo nov radio, sledil je meteorski vzpon – in prej kot v enem letu se je sesulo, pritiski takratnih lokalnih oblastnikov so bili prehudi ... Morda bom dočakal, da se bo kakšen "mladi raziskovalec" lotil analize prvega leta delovanja Radia Kranj – kot "študije primera" prevzema – "internega" občinskega, in to v zadnjem letu socializma – z obilo umazanih prijemov in metod, z mobingom, zamenjavo direktorja in drugim ... ki se je končal z žrtvijo, pa ne med novinarji.

V samo nekaj letih so v EU-ju umorili kar tri raziskovalne novinarje. Vas je bilo kdaj strah zaradi vašega dela?

Ne, ni me bilo strah. Pa ne, ker bi bil naiven. Vedno sem čutil neko gotovost, zaupanje, da se bo vse srečno izšlo. Tudi med vojno, ko sem za slabo leto zajadral v politiko in sem delal kot namestnik ministra Kacina – in je bilo nekajkrat vroče.

Me je pa zmrazilo za nazaj, ko sem precej po koncu zasedbe filozofske fakultete (leta ’71) izvedel, da so – s pomočjo razsodnosti in politične spretnosti tedanjega načelnika ljubljanske Milice Janeza Winklerja – v zadnjem trenutku preklicali vpad posebne policijske enote na fakulteto in "počiščenje z anarhisti". Časopis Delo naj bi imel za natis že pripravljen "pojasnjevalni" članek – pa so ga umaknili. To pisanje bi pa res rad videl!

Bili ste na obeh straneh uredniške mize – kot novinar in kot urednik. Kaj vam je bilo težje?

Meni je bilo zahtevnejše biti urednik – si kreator in nisi, odgovornost je večja in bolj kompleksna. Za novinarsko delo pa priznam, da ni lepšega in vznemirljivejšega kot dobra ideja in nepopisan list, na katerem se potem rojeva oddaja, komentar, kritika. Te užitke si še danes privoščim oziroma mi jih omogočijo, ko še vedno delam kot sodelavec programa Ars.

Ste kdaj kakšno uredniško odločitev obžalovali?

Tudi, ne velikokrat, ampak sem. Poklicni novinar sem bil 40 let, na radiu še dlje, seveda sem kdaj kaj naredil narobe. Če dobro razmislim, pa pravzaprav nikoli proti svoji vesti. Se je pa izkazalo, kaj ni bilo prav. Življenje pač ...

Dušan Rogelj in Slobodan Valentinčič med pogovorom z Andražem Magajno in Markom Dolesom. Pogovor z radijskima muzealcema o delovanju Radia Študent v prvem desetletju; Cirkulacija, 2015. Foto: Osebni arhiv
Dušan Rogelj in Slobodan Valentinčič med pogovorom z Andražem Magajno in Markom Dolesom. Pogovor z radijskima muzealcema o delovanju Radia Študent v prvem desetletju; Cirkulacija, 2015. Foto: Osebni arhiv

So vam kdaj kot novinarju ali kot uredniku 'svetovali', kakšen naj bo prispevek, skušali vplivati na vaš pogled in končni izdelek?

Tudi se je dogajalo, vendar bolj v smislu opozoril pred zaletavostjo, kar radijcu, zavezanemu hitremu odzivanju, svojemu programu in poslušalstvu, težko "pade". Danes vem, da "kanoni niso za vsako bitko" in da se je pametno kdaj malo zadržati. Med vojno za Slovenijo ni bila uvedena cenzura … in tega nam v tujini niso verjeli.

Poskusi "svetovanj" so lahko tudi posledica "pisarniškega novinarstva". Če imaš namesto urednika uradnika, ki vsiljuje svoj pogled na dogodek in poanto prispevka, pač moraš vztrajati in mu s posnetki in še kako drugače poskusiti dopovedati, za kaj gre in kaj je res oz. bližje resnici.

Poslušnost zaradi ideoloških razlogov, pripadnosti klanu, interesni združbi, moči višjega v hierarhiji ipd. pa ni združljiva z novinarstvom – in kljub razvrednotenju pojma dodam – s poštenim novinarstvom.

Koliko osebnega življenja človek žrtvuje, če želi biti novinar, ki obdeluje najzahtevnejše in najbolj odmevne tematike?

Preveč. Ko dela adrenalin in si cepljen na odgovornost in pritiskajo roki, se zgodi, da pozabiš na svoje. Vsaj jaz sem, priznam. Žal mi je, ker sem zaradi dela "prešprical" kakšno razvojno obdobje svojih dveh otrok … K sreči imam ženo, ki mi res nikoli ni očitala, da je bila prevečkrat za vse sama. Barbara ceni moje delo in jaz njeno, ko razpravljava, se pogosto iskri, saj ne misliva enako, a se spoštujeva in podpirava. Hvaležen sem ji, brez njene podpore ne bi šlo.

Ste kdaj razmišljali, da bi bilo življenje lažje, če bi počeli kaj drugega?

Seveda sem tudi o tem razmišljal. Ampak ne bi, ta poklic da veliko več, kot vzame.

Kaj bi danes svetovali mladim pred vstopom v svet novinarstva glede na svojo izkušnjo?

Upoštevajte dejstva. Ostanite zvesti resnici. Prizadevajte si zanjo. In če zmorete, omejite se pri tobaku.

Dušan Rogelj