Preiskovalna komisija DZ-ja o ugotavljanju odgovornosti na programu otroške kardiologije je zaslišala srčna kirurga Tomislava Klokočovnika in Janeza Vodiškarja. Foto: DZ/Matija Sušnik

Klokočovnik je od decembra 2013 do maja 2017 v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana vodil otroško kardiokirurgijo, avgusta letos pa je odstopil z mesta predstojnika oddelka za kirurgijo srca in ožilja. Vodiškar pa je leta 2007 začel dodatno izobraževanje pod mentorstvom izraelskega kardiokirurga Davida Mishalyja, ki je prihajal operirat v UKC. Septembra 2012 je Vodiškar odšel iz UKC-ja z razlago, da mu niso omogočili ustreznega izobraževanja in dela.

Po Klokočovnikovem mnenju je bila ustanovitev Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni vnaprej obsojena na neuspeh. Foto: DZ/Matija Sušnik

Klokočovnik: Mishaly je bil edina mogoča rešitev

Sodelovanje z Mishalyjem je Klokočovnik označil kot rešitev, ki zagotovo ni bila idealna, a je bila tedaj edina mogoča. Glavna težava je bila po njegovih besedah v tem, da je izraelski kirurg prihajal v Ljubljano le za tri dni v mesecu, v tem času operiral več otrok, nato pa odšel. "Sekundarna težava pa je bilo nezadovoljstvo domačih kardiologov zaradi visokih honorarjev, ki jih je dobival Mishaly, kar je načelo medosebne odnose," je dejal.

Skrhani odnosi med zdravniki in medsebojno obtoževanje so se po Klokočovnikovih besedah kazali tudi v vsakodnevnem uhajanju informacij z jutranjih strokovnih sestankov v roke medijev in spreminjanju informacij v dezinformacije, kar je vse bolj načenjalo in nazadnje tudi uničilo ugled programa otroške kardiologije v ljubljanskem UKC-ju. Velik del krivde za tako početje je pripisal pediatričnemu kardiologu Urošu Maziću.

Pot do izboljšanja stanja programa je Klokočovnik videl v čim doslednejšem upoštevanju priporočil mednarodne komisije, ki je leta 2014 izvedla nadzor. Prizadevanja v tej smeri je po njegovih besedah oviralo vodstvo UKC-ja, "ki je zadevo bagateliziralo". Dodal je, da je kot predstojnik oddelka za kirurgijo srca in ožilja od strokovne direktorice UKC-ja Jadranke Buturović Ponikvar dobil pojasnilo, da se ne namerava ukvarjati s težavami otroške kardiologije

Vodiškar: Odločitev za Michalyja je bila zelo dvomljiva

Vodiškar, ki zdaj kot kirurg dela v Münchnu, je izrazil prepričanje, da je bila že odločitev za Mishalyja "zelo dvomljiva", pri čemer je odgovornost pripisal tedanjemu predstojniku kardiokirurškega oddelka v UKC-ju Borutu Geršaku. Opozoril je, da je Mishaly ob prihodu v Ljubljano operiral tudi do devet otrok, "kar je pomenilo, da je program delal tri dni na mesec, in to v izrednih razmerah".

Po Vodiškarjevih besedah je bilo tedanje stanje primerljivo s prometno nesrečo šolskega avtobusa, v kateri se hudo poškoduje veliko otrok. "Poleg tega so otroci potrebovali operacijo, a so morali mesec dni čakati na ponoven prihod Mishalyja," je dodal. "Veliko se govori o slabih medosebnih odnosih, pri tem pa se pozablja, da so bili v njihovem ozadju predvsem strokovni problemi, ki so se kazali tudi v povezavi z Mishalyjem," je poudaril Vodiškar. K težavam otroške kardiologije sta po njegovih besedah pomembno prispevali še dve okoliščini: neuspešno izobraževanje domačih otroških kardiokirurgov in popolno zanikanje notranjih nadzorov z neutemeljenimi očitki, da so nestrokovni.

Ustanovitev nacionalnega inštituta "meganeumnost"

Tako Klokočovnik kot Vodiškar sta bila kritična do projekta Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB). Način, kako so se na ministrstvu za zdravje lotili projekta, je bil po Klokočovnikovem mnenju "meganeumnost". Dejal je, da je bilo siljenje NIOSB-ja v prostore UKC-ja že vnaprej obsojeno na neuspeh, "vse skupaj pa je bil predvsem politični in piarovski manever tedanje Cerarjeve vlade, da bi pomirila javnost". "Projekt NIOSB je bil premalo strokovno dorečen in preveč v zraku. S projektom se je tudi vse preveč hitelo," pa je dejal Vodiškar. Dodal je, da je zaradi tega tudi zavrnil povabilo za sodelovanje pri NIOSB-ju.