Od tega država za subvencioniranje prehrane v osnovnih šolah nameni nekaj več kot 35 milijonov, nekaj več kot devet milijonov evrov pa nameni za subvencioniranje prehrane v srednjih šolah. Pri tem se je znesek za prehrano v osnovnih šolah v zadnjih dveh letih povečal, saj je država še leta 2016 za to namenjala 8,5 milijona evrov manj.

V osnovni šoli država učencem subvencionira malico in kosilo, v srednji šoli pa le malico. Do brezplačne malice v osnovni šoli so upravičeni učenci iz družin, katerih mesečni dohodek na osebo ne presega 553 evrov, do brezplačnega kosila pa učenci iz družin, katerih mesečni dohodek na osebo ne presega 376 evrov. V srednji šoli imajo subvencije tri stopnje. Do polne subvencije, torej brezplačne malice, so upravičeni dijaki družin, katerih mesečni dohodek na osebo ne presega 433 evrov, do delne, 70-odstotne subvencije, so upravičeni učenci družin, katerih mesečni dohodek na osebo znaša od 433 do 546 evrov, do 40-odsotne subvencije pa učenci družin, katerih mesečni dohodek na osebo znaša od 546 do 659 evrov.

Za nabavo potrebna javna naročila
V šolskem letu 2018/19 je od 184.000 učencev subvencionirano malico prejemalo 104.000 učencev, kar je 57 odstotkov vseh, subvencionirano kosilo pa nekaj več kot 48.000 učencev oziroma 26 odstotkov vseh. V srednjih šolah je od 74.000 dijakov subvencionirano malico prejemalo nekaj manj kot 32.000 dijakov oziroma 43 odstotkov vseh.

Po zakonodaji morajo vse šole obvezno zagotoviti malico, kot dodatno ponudbo pa lahko zagotovijo še zajtrk, kosilo in popoldansko malico. Nekatere šole za obroke poskrbijo v lastni kuhinji, druge pa imajo za to najete zunanje izvajalce. Za vse pa velja, da morajo za nabavo živil ali izbiro zunanjega izvajalca izvesti javno naročilo.

Prenizka cena šolskih malic za izvajalce
Ravnatelj Gimnazije Ledina Roman Vogrinc pravi, da imajo za pripravo hrane izbrano zunanje podjetje, pri čemer se del hrane pripravi v njihovi kuhinji, delno pa zunaj, odvisno od tehničnih zmožnosti šolske kuhinje. Dobavitelja so izbrali z javnim razpisom, pri čemer pa za izbor ni bila odločilna cena malice, saj to določa država, temveč najemnina, ki jo izvajalec šoli plača za razdelilno kuhinjo in jedilnico, ki ju uporablja. "A iskreno povedano, v zadnjem času nekega resnega interesa med ponudniki ni zaznati, tako da smo šole zadovoljne, če se sploh kdo odloči sodelovati. Kot slišim tudi od ravnateljev, katerih šole same izvajajo šolsko prehrano, je treba vzrok iskati v prenizki ceni, ki je določena za posamezen obrok," pravi. V šolskem letu 2018/2019 je namreč cena malice za dijaka znašala 2,42 evra.

V Osnovni šoli Mirana Jarca po navedbah tamkajšnje vodje šolske prehrane Matejke Skrbinšek malice in kosila za učence pripravljajo v lastni kuhinji. Za dobavo sestavin razpišejo javni razpis, pri čemer pazijo, da nabavljajo kakovostna živila. Zato v razpisu tudi navedejo natančne karakteristike živil, pravi.

Če hrana ni kakovostna, lahko pogodbo razdrejo
Med prijavljenimi ponudniki morajo po zakonu izbrati najugodnejšega, lahko pa po besedah Skrbinškove pogodbo z njim razdrejo, če ne zagotavlja ustrezne kakovosti, in živila naročijo pri drugem ponudniku. Zato je po njenih besedah dobro imeti izbranih več ponudnikov, a to ni vedno mogoče, saj se lahko na razpis prijavi tudi samo eden. V tem primeru morebitna neustrezna živila zavrnejo ali napišejo pritožbo, pravi.

Glede posebnih obrokov zakonodaja šolam nalaga, da morajo zagotoviti le tiste, ki jih učencem predpiše zdravnik. V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije ob tem ugotavljajo, da zadovoljevanje potreb otrok po posebnih menijih šolam predstavlja velik izziv, saj je pred leti število posebnih želja precej naraslo. Razlogi so, kot pravi predsednik Anton Meden, bolj kot ne objektivni, saj imajo šole zelo različne pogoje priprave hrane – od prenovljenih, sodobno opremljenih kuhinj, v katerih pripravljajo obroke tudi za širšo lokalno skupnost, do majhnih prostorov, ki niti niso kuhinje, temveč le razdelilnice hrane.