Po poročanju Financ je ustavno sodišče v izreku sodbe poudarilo, da ni odločalo o upravičenosti Lekarne Bitenc do koncesije, ampak samo o tem, ali je "vrhovno sodišče sprejelo stališča, ki so v neskladju s človekovo pravico ali temeljno svoboščino". Ustavno sodišče torej po navedbah Financ meni, da bi moralo vrhovno sodišče upoštevati tudi sodbo upravnega sodišča.

V primeru Bitenc so namreč doslej odločala tako splošna sodišča kot tudi upravno sodišče. Vrhovno sodišče je odločilo, da lahko lekarniška koncesija preneha tudi po diskrecijski (samo)volji koncedenta, torej ljubljanske občine. Do istega vprašanja se je že pred tem s pravnomočno sodbo drugače opredelilo upravno sodišče. Po njegovi presoji se lahko koncesija vzame iz krivdnih razlogov na strani lekarne, teh pa ni bilo.

Lekarna Bitenc je vložila ustavno pritožbo in ustavno sodišče je maja lani odločilo, da se do končne odločitve šteje, da koncesijska pogodba velja. MOL je Lekarni Bitenc podelil koncesijo leta 1999, o tem je bila sklenjena tudi koncesijska pogodba. MOL je pogodbo odpovedal leta 2009, nato pa je vzel še koncesijo.

Kot razlog za odpoved koncesijske pogodbe je MOL navedel, da je bilo v pogodbi določeno, da je ta sklenjena za nedoločen čas in lahko preneha v roku šestih mesecev po odpovedi, za tako odpoved pa pogodba ni določala nobenih razlogov oz. pogojev. Možnost odpovedi je bila po prepričanju MOL-a vgrajena v sam pogodbeni odnos in je predvidevala ter omogočala odpoved kot enostransko dejanje ene pogodbene stranke.