Tina Šutej je na dvoranskem EP-ju v prvem poskusu preskočila 4,70 metra. Kazalo je že na zlato medaljo, a je Švicarka Angelica Moser zmogla 4,75 metra. Foto: Reuters
Tina Šutej je na dvoranskem EP-ju v prvem poskusu preskočila 4,70 metra. Kazalo je že na zlato medaljo, a je Švicarka Angelica Moser zmogla 4,75 metra. Foto: Reuters
Šutejeva s srebrom na evropskem prvenstvu do uspeha kariere

Pogovarjali smo se s slovensko junakinjo evropskega dvoranskega prvenstva v Torunju na Poljskem Tino Šutej, ki je osvojila srebrno medaljo v skoku s palico. To je prva slovenska medalja po letu 2009, ko sta bili v Torinu srebrni Marija Šestak (troskok) in Sonja Roman (1500 m), skupaj pa osma kolajna za Slovenijo na teh tekmovanjih. 32-letna Ljubljančanka je bila, potem ko je leta 2006 postala mladinska podprvakinja, velik up slovenske atletike, toda na velikih tekmovanjih so sledila številna razočaranja. Uspeh na Poljskem ji zato pomeni še toliko več in ji daje velik zalet pred olimpijskimi igrami v Tokiu. Medalja? "Seveda. Zakaj bi se skrivala? Vem, kaj so moje želje in naredila bom vse, da se mi ta želja izpolni."

Tina Šutej, članica celjskega Kladivarja, je osvojila prvo medaljo za Slovenijo na dvoranskih EP-jih po 12 letih. Foto: BoBo
Tina Šutej, članica celjskega Kladivarja, je osvojila prvo medaljo za Slovenijo na dvoranskih EP-jih po 12 letih. Foto: BoBo

Dolgo ste lovili ta uspeh na velikih članskih tekmovanjih, verjetno vam je prav odleglo?
Res sem presrečna, da mi je uspelo! Pot je bila kar dolga, pogosto sem bila prepričana, da bo to res moje leto, pa se ni izšlo. Velikokrat so me največje tekme močno prizadele. Preprosto se vprašaš, ali si na pravi poti. Letos se je vse izšlo, ostala sem zdrava, na pomembni tekmi pa pokazala največ, kar znam, in osvojila to tako želeno medaljo.

V prejšnjih letih se je zdelo, kot da ste malo pregoreli v preveliki želji ...
Drži, zdi se mi, da sem velikokrat pogorela. Bila sem dobro pripravljena, imela vso sezono dobre rezultate, a na veliki tekmi nisem pokazala tistega, kar znam. Očitno sem se veliko naučila in letos mi je uspelo. Ravno to, da sem končno naredila to, kar sem si želela, mi vliva največ zadovoljstva.

V zadnjih letih me je vsaka slaba tekma vedno bolj potrla. Težko je, kadar ne dosežeš tistega, kar želiš. A vedno sem našla tudi voljo, željo, ker še nisem izpolnila svojih sanj. Ta zagnanost je bila prevelika, da bi kar pustila vse skupaj.

Tina Šutej

So vam porazi jemali voljo ali pa vas še dodatno podžgali?
Najbrž oboje. Ne vem sicer, kaj je bilo v glavi pred desetimi leti, a v zadnjih letih me je vsaka slaba tekma vedno bolj potrla. Težko je, kadar ne dosežeš tistega, kar želiš. A vedno sem našla tudi voljo, željo, ker še nisem izpolnila svojih sanj. Ta zagnanost je bila prevelika, da bi kar pustila vse skupaj.

Kdo vas je spodbujal v težkih trenutkih, ko ste morda pomislili že na konec kariere?
Vsekakor so tu glavni družina, prijatelji in trener. Na glas nisem nikoli govorila o koncu kariere. Morda sem le v jezi ali žalosti kdaj trenerju rekla, zakaj se sploh še ukvarjam s tem. Sem bolj introvertirana oseba in tega nisem kazala na zunaj. Če sem imela krizo, so mi znali predvsem starši pomagati in sem tudi z njihovo pomočjo še naprej vztrajala.

Šutejeva že pomislila tudi na zlato, a je presrečna tudi s srebrom

Pričakovati je bilo, da bo Slovenija osvojila kakšno medaljo, računali smo predvsem na vas in Marušo Mišmaš. Je bila slovenska zastava v dvorani pripravljena za slavje?
Zastava je bila v našem fizioterapevtskem boksu in jo je bilo treba poiskati. Vsi smo želeli medaljo in jo tudi pričakovali, a ko smo imeli težave s testi in izolacijo, je bilo veliko negotovosti in tega ni imel nihče v mislih. Na tekmi sta bila lahko poleg mene in trenerja še Luka Janežič in Srđan Đorđević. Le mi štirje smo bili v dvorani. A potem je zastava le prišla v moje roke.

Ste v trenutkih slavja pomislili na vso pot, ki ste jo prehodili? Kaj se vam je pletlo po glavi?
Predvsem to, da pravilno obrnem zastavo (smeh).

Privoščili bi vam, da se ti prizori ponovijo tudi v Tokiu. Odkrito ste napovedali, da vas zanima olimpijska medalja!
Seveda. Zakaj bi se skrivala? Vem, kaj so moje želje in naredila bom vse, da se mi ta želja izpolni.

Desetica za predstave slovenskih atletov v Torunju

V Riu 2016 je bilo treba za medaljo skočiti 4,80 metra, vaš osebni rekord pa je 4,75 metra.
Ta rekord nameravam izboljšati. Imam še veliko rezerv. Po enem tednu počitka bom že začela graditi.

Kje so vaše skrajne meje?
Težko je to napovedovati. Vsekakor 4,90 metra.

Se lahko na treningih približate temu mejniku?
Tam ni letvice, ampak gumica, sicer bi bilo treba letvico nenehno popravljati. Na 4,80 metra ne vem, ali smo že imeli gumico, ampak ‒ v pripravah na Tokio bomo tudi to poskusili (smeh).

Boste imeli kakšne posebne priprave, morda kje v tujini?
Dogovarjamo se, da bi šli res na kakšne priprave, načeloma pa bomo trenirali kar v Celju. Upam, da bo vreme v redu in bomo lahko zunaj. V zadnjih štirih letih sem imela krasne pogoje.

Sledi sezona na prostem in priprava na olimpijske igre v Tokiu. Foto: Reuters
Sledi sezona na prostem in priprava na olimpijske igre v Tokiu. Foto: Reuters

So torej razmere za treniranje skoka ob palici v Sloveniji ugodne?
Dobro se dela, je pa težava, ker v stik s to disciplino ne pride veliko mladih. Če je majhna baza, je potem težko dobiti nekoga, ki bo naredil presežek. A panoga se razvija. V Celju imamo skupino mladih atletov, ki bodo gotovo še precej napredovali. V Brežicah imajo prav tako dobre pogoje, tudi v Ljubljani je tekmovalcev vedno več.

Kakšno vlogo ima pri vašem uspehu trener Milan Kranjc?
Sodelujeva od prejšnjih olimpijskih iger, ko sem se preselila v Celje. Štiri leta sem pod njegovim vodstvom, super trener je, 100-odstotno je v tem športu, živi za skok s palico in si želi, da bi skupaj dosegla še kakšno medaljo na velikem tekmovanju.

Bila sem zelo živahen otrok, poln adrenalina. To je bila prava disciplina zame. Potem sem hitro napredovala in druge poti nisem več videla.

Tina Šutej

Primož Kozmus, zadnji slovenski atlet z olimpijsko medaljo, je pred olimpijskimi igrami v Pekingu izvajal specialne treninge, nekakšna astralna potovanja, da se je prestavil na pekinški stadion in podoživljal svojo pot do zlate medalje. Imate tudi vi takšne tehnike?
Malo že, a morda ne zadosti. V soboto sem si na tekmi predstavljala, da sem že na stopničkah. Tudi preden sem skočila, sem razmišljala, kaj narediti ... Morda bi morala to res vnesti v vsakdanji trening, da je glava še bolj pripravljena, ko začneš veliko tekmovanje.

Kakšni so bili vaši treningi na začetku, ko ste bili še otrok?
Pri sedmih letih sem začela na ŽAK-u. Najprej je šlo vse skozi igro. Pri 13 letih je trener postal Slavko Černe, ki me je vprašal, če bi skakala s palico. Takoj mi je bilo všeč. Bila sem zelo živahen otrok, poln adrenalina. To je bila prava disciplina zame. Potem sem hitro napredovala in druge poti nisem več videla.

Koliko palic ste že zlomili v karieri?
Mislim da ... tri.

Tina Šutej skočila do srebrne medalje

Se bojite tega, da se zlomi, ko ste več metrov nad tlemi?
Načeloma ne, ker če se zlomi, se zlomi v trenutku, ko lahko še varno pristaneš na blazini, razen če je bila že prej poškodovana. Potem lahko padeš v korito. Ja, to je pravzaprav res največji strah, da padeš v tisto korito, kamor ubadamo palice.

Je bila kakšna podobna poškodba v vaši karieri?
Pred tistim mladinskim SP-jem, na katerem sem bila srebrna, sem padla na rob blazine, pod katerim je bila lesena deska. S trtico sem priletela na to desko in je kakšna dva tedna bolelo.

Bubka je bil moj prvi vzornik skoka s palico. Občudovala sem tehniko in vse njegove svetovne rekorde. Potem so prišle ženske in Jelena Isinbajeva.

Tina Šutej

Koliko različnih palic pa uporabljate?
Za poln zalet jih imam 9, ampak ‒ ne uporabljam vseh na tekmi. Odvisno je od pogojev, od vetra ... Na sami tekmi se odločiš, na kateri boš začel tekmo in s katero nadaljeval. Ne moreš pa že dan prej vedeti.

Koliko stane palica?
Približno 700 dolarjev je osnovna cena. Dobivam jih iz ZDA. S prevozom in carino je cena na koncu dvakrat višja.

Rojeni ste leta 1988, ko so bile olimpijske igre v Seulu in so zmagovali legendarni atleti, kot so Carl Lewis, Florence Griffith Joyner in Sergej Bubka. Je bil Bubka vaš vzornik?
Res je. Moj prvi vzornik skoka s palico. Občudovala sem tehniko in vse njegove svetovne rekorde. Potem so prišle ženske in Jelena Isinbajeva.

Se lahko veliko naučite od konkurence?
Težko je kopirati skok nekoga drugega, saj smo zelo različni. Palica je zelo specifična disciplina, z različnimi tehnikami in različnimi modeli je mogoče skočiti visoko. Neki model, ki je primeren za to Švicarko, ki je zmagala na EP-ju, morda ne bi bil dober zame.

Lani je postavila državni rekord 4,75 metra, prepričana pa je, da ima še 10 ali 15 cm rezerve. Foto: STA
Lani je postavila državni rekord 4,75 metra, prepričana pa je, da ima še 10 ali 15 cm rezerve. Foto: STA

Vas je Švicarka Angelica Moser, ki je osvojila zlato medaljo, presenetila?
Ne. Naredila je idealen skok. Ima medalje z vseh prvenstev. Nekaj let je sicer stagnirala, letos pa se ji je spet odprlo, potem ko je začela sodelovati z novim trenerjem.

Sobota se je za slovensko reprezentanco začela stresno, saj ste morali v izolacijo. Ste se ustrašili, da boste ostali brez nastopa?
V nekem trenutku sem res pomislila: kaj pa, če ne bom mogla tekmovati? A vedela sem, da bodo priskrbeli dodatne teste in da nas ne morejo kar izključiti s tekmovanja. In res, po kakšni uri pogovorov so naju z Nejo (Filipič) odpeljali na test in sva potem lahko nastopili.