Dr. Ivan Đorđević je v svoji doktorski disertaciji med drugim opisal povezavo nacionalistične ideologije in športa ter naraščajoč trend nacionalizma, rasizma in ksenofobije med navijaškimi skupinami.

Foto: Osebni arhiv
Foto: Osebni arhiv

Vrhunski igralec ali nacionalni heroj

Kot antropolog športa gotovo z zanimanjem spremljate dogajanje okrog Novaka Đokovića te dni, predvsem pa to, kako ga doživljajo politiki, mediji in navadni ljudje in katere zgodbe in miti se pletejo okrog njegove podobe. Zdi se, da se pozablja, da gre predvsem za športnika in se mu pripisuje oznake upornika, mučenika, žrtve zarote, predstavnika Srba in Srbije, pravičnika. Njegov oče je šel celo tako daleč, da ga je primerjal z Jezusom Kristusom. Kako komentirate tako in tolikšno mobilizacijo javnosti?

Neverjetna razlika je med podobo Novaka Đokovića v svetu in doma. V svetovni javnosti predstavlja transnacionalno zvezdo, v Srbiji pa ga doživljajo kot nacionalnega junaka. To sta dve popolnoma ločeni zgodbi in popolnoma drugačni problematiki. V svetovnem kontekstu imamo zgodbo, ki se navezuje na tisto, ki zdaj zadeva večino državljanov naše zemeljske krogle. To so vprašanja pravnih predpisov, vprašanje cepljenja in javnega zdravja, kot tudi vprašanje populističnih politik, ki se razraščajo. Potem pridemo v Srbijo in se zadeve popolnoma spremenijo. Tukaj Novak Đoković predstavlja ultimativnega nacionalnega junaka.

Seveda, za nekaj takega obstajajo izhodišča v realnosti v smislu, da je on neverjeten športnik in brez dvoma izjemen teniški igralec, ki je številka ena v svetovnem športu. Prihaja pa iz male države s periferije. Logično je, da takega človeka ljudje občudujejo. V tem primeru pa lahko opazujemo, kako ustvarjanje junaške podobe vedno spremlja ustvarjanje mita o tem človeku in nam se pri tem pokaže paradoks, o katerem smo govorili na začetku. V Srbiji Đoković postaja nacionalni heroj. To ni samo zdaj, ko se »upira svetovnim zlobnim silam«. Enako se je dogajalo prej, v zgodbi o tem, zakaj ima britansko in ameriško občinstvo raje Nadala in Federerja, Đokovića pa ne mara. Seveda ga ne mara, saj je Srb – taka je tukajšnja razlaga. Zato se mora vedno mučiti, vse delati po težji poti in prehoditi pot od trnja do zvezd. Medtem ko je »zahodnjaškim srajcam« vse postlano z rožicami.

Predsodki in resnice

Mogoče pa je v tem vseeno nekaj resnice?

Seveda, kot pri vsakem predsodku je tudi pri tem nekaj resnice. Res je veliko lažje doseči vrh, če prihajate iz bogate države kot iz države obrobja. Seveda je to povezano z vprašanji svetovnega kapitala in tudi s sponzoriranjem. Lažje je sponzorirati nekoga, ki prihaja iz države velikega in bogatega trga, kot nekoga iz nasprotnega temu. Nihče pa to ne govori v teh okvirih, temveč bo v tem videl protisrbsko nastrojenost in sovraštvo do Srbov, kot da bi se sedem milijard ljudi na svetu ukvarjalo s Srbi in Srbijo in jih iz nekega nepoznanega razloga sovražilo.

Če spremljamo tuje medije, bomo videli, da se o tem tam ne ukvarjajo. Đoković se ne obravnava kot Srb ali državljan Srbije, temveč skozi proceduro. Lahko bi imel potni list katere koli druge države in bi bilo enako. Vendar imamo v srbski javnosti drugo sliko. Zlasti skozi medijsko izpostavljanje družine Đokovića to dobiva groteskne oblike. Družina ima veliko medijsko pozornost in se prikazuje kot predstavnica antiimperialistične in antiglobalistične zarote. Po drugi strani pa se angažirajo najvišji predstavniki države: predsednik države in premierka, ki nas obvešča večkrat na dan, ali je dobil Đoković naprave za vadbo in ali je dobil brezglutensko prehrano.

Neverjetna razlika je med podobo Novaka Đokovića v svetu in doma. V svetovni javnosti predstavlja transnacionalno zvezdo, v Srbiji pa ga doživljajo kot nacionalnega junaka. To sta dve popolnoma ločeni zgodbi in popolnoma drugačni problematiki.

Denar in dvojna merila

Đokovićevi odvetniki so dokazali, da je bil protipravno zadržan v tako imenovanem hotelu za migrante. On je hotel zapustil, izvedeli smo, da je tam veliko drugih ljudi, ki čakajo na izpustitev in ureditev dokumentov.

Tukaj se spet prepletajo nove ravni. Seveda, uspešen, mlad in bogat človek, kot je Novak Đoković, je dobil možnost, da se sodišče o njem izreče v štiriindvajsetih ali oseminštiridesetih urah. Kot vemo, v tem hotelu živijo ljudje tudi osem in devet let. Ti še vedno čakajo na sodno obravnavo. Celoten primer pokaže, kako je lahko izjemno pomembna vprašanja zbanalizirati in jih zreducirati na nekakšno raven nacionalnega ponosa. Srbska javnost se je zdaj zedinila braniti človeka, ki ni šel v Avstralijo govorit o statusu Kosova, temveč opravit svoje delo, igrat tenis in zaslužit veliko denarja, za kar mu gre vsa čast.

Mitska zgodba o žrtvi

V številnih komentarjih o primeru Đoković se pogosto na spletu omenja Natovo bombardiranje Srbije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Kako se poveže ta travma srbske družbe, mit o žrtvi in Novak Đoković?

Celotna zgodba o Đokoviću med drugim temelji na tem bombardiranju. To je precej izkoriščano ne le v tukajšnjih medijih. Govori se o tem, da je bil njegov začetek zelo težek. V primerjavi z Nadalom, ki je odraščal v premožni družini in je začel igrati tenis na Majorki, obkrožen z udobnostjo, z bogastvom in varnostjo, je Novak igral pod sirenami in bombami ter v praznih bazenih. Jasno je, da gre za pretiravanje in neko vrsto metafore. Odraščala sta v različnih okoljih, to je dejstvo. Ampak zdaj ljudje verjamejo, da je Đoković udarjal žogico, medtem ko je tomahavk letel nad njegovo glavo, kar seveda ni res.

To se popolnoma zliva v mitsko zgodbo o žrtvi, ki je v Srbiji zelo aktualna zadnjih 30 let. Ta mit je pa zelo star in je prisoten tudi v 19. stoletju, ko se je oblikovala država. Celoten mit o kosovski žrtvi je zasnovan na tem principu »žrtvovanja carstva zemeljskega zaradi carstva nebeškega«. Kot pravi Đoković, »je njihovo materialno, moje pa duhovno«. Torej on se popolnoma vključuje v stereotipizacijo mitskega nacionalnega heroja. Ne verjamem, da to dela zavestno. Mislim, da je ta internalizacija mitske zgodbe tako močna, da velika večina državljanov Srbije pod vplivom in pritiskom nacionalizma to sprejme brez težav. Ljudje so se preprosto na to navadili.

Udarec za znanstveno skupnost

Kakšen vpliv bo imela afera Đoković na popularizacijo (proti)cepljenja v Srbiji in širše, svetovni ravni?

Že samo dejstvo, da je Nigel Farage prišel v Beograd podpret Đokovića, pove dovolj. Po mojem mnenju je Farage najbolj nadarjen politični jastreb na svetu. Človek, ki precizno prepozna vse pomanjkljivosti v delovanju liberalnih demokracij in pride pobrat tisto, kar mu je ponujeno, ter na tem zgradi profit. In to dela zelo uspešno, kot smo videli pri kampanji o brexitu. Način, kako bo Farage kapitaliziral to afero, bo pokazal, kakšna je moč te zgodbe.

To, kar se je zgodilo, je po mojem pustilo nepopravljivo škodo glede družbenih razmer v Srbiji. Propagiranje necepljenja je precej razširjeno pri nas. Zdaj se je odprlo še vprašanje: kako se je lahko nekdo, ki je imel pozitiven izvid testa 16. decembra, že 17. decembra javno sprehajal okrog. Tukaj gre za resen precedens. Vsak državljan se bo vprašal: zakaj bi se testiral in pazil na druge, če Novak Đoković tega ne počne in je brez posledic. Že tako imamo velike težave z nespoštovanjem ukrepov, javno zdravje je zadnja skrb, tako da bo to samo še poslabšalo že tako tragičen primer. Na svetovni ravni je Farage dobra metafora, saj postaja Đoković junak gibanja za pravice in svobode. On odpira pravzaprav globlji problem krize liberalne demokracije v svetu. Trenutno vlada svetu ena in edina oseba in njeno ime je gospod »Rating«. Politiki si ne upajo razglasiti določenih ukrepov, če »rating« pokaže, da so ti ukrepi nepopularni. Če ne bi bilo »ratinga«, bi bil pogovor na temo cepiti se ali ne cepiti se že zdavnaj končan. Javno zdravje bi bilo na prvem mestu in bi naredili vse, da ga ohranimo.

Šport lahko služi vsaki ideologiji. Če gre za ideologijo izgradnje socialistične družbe, bodo športniki udarniki, ki ustvarjajo boljšo in bolj zdravo novo socialistično družbo. V fašizmu je Mussolini izkoriščal šport., v nacizmu je Hitler šport prepoznal kot odličen mehanizem za podajanje svoje ideologije. Enako je z nacionalizmom.

Tako se pravzaprav odpira luknja, ki jo je Đoković izkoristil. Necepljenim ni prepovedan vstop v Avstralijo, če imajo urejeno izjemo. Đokovič jo je imel. Niti v enem zakonu Avstralije ne piše, da se mora človek cepiti, da bi vstopil v državo. Če bi bilo v Avstraliji cepljenje obvezno, brez izjem, se o tem ne bi pogovarjali. Đoković bi sedel v Marbelli na Majorki in verjetno bi mu rekli: No, Novak, zdaj pa na cepljenje. Ampak ne. Tako je on dobil publiciteto, ker je izkoristil vrzél v nečem, kar predstavlja resen problem demokracije in razširjanja populizma po vsem svetu.

Nacionalizem in šport

Odnos med nacionalizmom in športom preiskujete že vrsto let, posebej poglobljeno ste se ukvarjali s pomenom nogometa in nacionalne identitete v knjigi Antropolog među navijačima (Biblioteka XX vek, Beograd, 2015). Od kod tako tesna povezava med nacionalistično ideologijo in športom?

Študentom na predavanjih rad pokažem fotografijo neke nogometne reprezentance pred začetkom tekme. Igralci stojijo v vrsti, držijo roko na srcu, poslušajo himno in vsi imajo iste drese reprezentance. V istem trenutku imamo tri simbole: grb na srcu in na katerem je roka, himno v ozadju in dres v barvah nacionalne zastave. V tem smislu je vedno dobro citirati britanskega zgodovinarja Erica Hobsbawma, ki je razložil, da ena skupina, ki jo sestavljajo milijoni, najlažje doživlja sebe kot edinstveno skupino prek enajstih igralcev, ki imajo imena in priimke.

To, kar se je zgodilo, je po mojem pustilo nepopravljivo škodo glede družbenih razmer v Srbiji. Propagiranje necepljenja je precej razširjeno pri nas. Zdaj se je odprlo še vprašanje: kako se je lahko nekdo, ki je imel pozitiven izvid testa 16. decembra, že 17. decembra javno sprehajal okrog. Tukaj gre za resen precedens.

Nogomet ima neverjetno moč nacionalistične mobilizacije. Za vsakega nacionalističnega politika, in v Srbiji skoraj da ni drugačnih, je nogomet izgovor za dobiček. Če želi mobilizirati nacionalno zavest in nacionalno javnost, bo to najlažje naredil prek nogometnih tekem, predvsem zaradi dediščine in vloge, ki jo je imel nogomet ne le v razpadu Jugoslavije, temveč tudi v poznejših dogajanjih.

Šport lahko služi vsaki ideologiji. Če gre za ideologijo izgradnje socialistične družbe, bodo športniki udarniki, ki ustvarjajo boljšo in bolj zdravo novo socialistično družbo. V fašizmu je Mussolini izkoriščal šport, v nacizmu je Hitler šport prepoznal kot odličen mehanizem za podajanje svoje ideologije. Enako je z nacionalizmom. Zelo preprosto je pokazati narodu, da je skupina, ki ima enak interes in da se identificira z določenimi skupinami. Zelo težko se je identificirati s skupino ljudi, ki jih pravzaprav nikoli ne bomo spoznali. Niti pri manjših narodih ni mogoče spoznati in srečati vsakega pripadnika, zato lahko nacionalizem skozi šport krepi svoj položaj.

Kaj vse je sprožila afera Đoković